Pusti, naj počne po svoje…

V naslovu zapisan napotek je povsem skladen z občim mnenjem, da »se prepričanega ne da prepričat«, in s tistim, da »pametnejši popušča«, predvsem pa obstaja v svoji absolutno veljavni podobi, potemtakem kot EDINA možnost odzivanja na izkazovanja nekoga, ki je »trmast« in želi vedno početi tisto, in tako, kar (kakor) počne.

Dvojnost dvonogega sveta je razlog tega, da je lahko ena in ista ugotovitev (česarkoli)  sočasno tako napačna, kakor tudi pravilna. In je povsem enako tudi s tem pusti-naj-počne-po-svoje (itak-NE-MOREŠ-ničesar-SPREMENITI). Za nagonski del dvonoštva je pravilna, kajti – nagoni že sami po sebi niso zmožni spreminjati okoliščin lastnega živetja (ko bi bilo odvisno izključno od nagonov, bi še vedno živeli v razmerah kamene dobe), dočim je pri razumu povsem drugače – spreminja okoliščine, in jih spreminja prav zaradi tega, ker NE pusti, da se nekaj (karkoli) izključno po svoje odvija. Tako da…

Res je, če vzamem za primer psa, karkoli bom s psom počel, bo le-ta vselej ostal to, kar je – pes. Ostal bo nagonsko bitje, ki se bo zmoglo obnašati drugače (od svojega siceršnjega obnašanja) le takrat, kadar bo naučen obnašati se drugače (torej takrat, kadar bo v poznanih mu okoliščinah in v odnosu do neke konkretne vsebine imel za seboj določeno količino drila = dresure = učenja, in bo vedel, da se NE sme obnašati tako, kot se je obnašal preden je bil v drugačno zdresiran), medtem ko se bo v vseh ostalih primerih (in okoliščinah) obnašal natanko tako, kakor je skladno z njegovo nagonsko (nerazumsko) zasnovanostjo. Z drugimi besedami: nagonskega bitja NE morem spremeniti v bitje, ki bo zmoglo (sebi in okolju v prid) razumevati stanja, v katerih se znajde, pač pa ga lahko le priučim določenih ravnanj (pri katerih se ne zaveda niti njihove potrebe, niti njih posledic).

Voda. Zanjo je značilno, da VEDNO izbira sebi najlažjo pot (takšno izkazovanje je značilno tudi za vsa nagonska bitja, od tod tudi tisti »oportunizem« oziroma obča nenačelnost, spreminjanje strani…), potemtakem NE morem vode spremeniti tako, da bi iskala drugačne načine svojega gibanja. Obenem pa – taisti vodi zmorem spremeniti okoliščine, lahko, denimo, izkopljem nek kanal in tej vodi prihranim njeno delo ( = iskanje najlažje poti), ji lahko, s tem kanalom, sam najlažjo pot ustvarim (pomeni, da lahko nadzorujem njeno izkazovanje, da zmorem vplivati na to, kako in kje se bo izkazovala).

Ko bi zares veljal ta »pusti, naj počne po svoje…« (itak-ne-moreš-ničesar-spremeniti), potem… potem bi kanibalizem še vedno obstajal kot obča praksa. Pa ne obstaja. To, kakopak, ne pomeni tega, da so (s postavitvijo pravnih norm in z njih izvajanjem) odpravljene osnove kanibalizma (le-te so še vedno prisotne v nagonskem delu dvonoštva), pač pa pomeni le to, da se je izkazovanje (prav zaradi zdresiranosti, in najbolj zaradi posledic = kazni) spremenilo, torej pomeni tudi to, da – nekaj pa se le spremeni, kadar NE pustiš pri miru (da počne po svoje).

Kakopak, v pravkar omenjenem primeru se je spremenila forma (zunanjost), pomeni, da sprememba ni trajne narave, da, vsebinsko gledano, ni zares tista prava sprememba, a je tudi takšno spreminjanje pripomoglo k nekoliko lažjemu »sobivanju« nagonskih, saj se le ti vsaj (dobesedno) ne žrejo več med seboj. Zaenkrat.

V svetu razuma pa je povsem drugače, kajti tam (s tem, da NE pustiš tega, da počne-po-svoje) je moč doseči tudi dejansko, vsebinsko spremembo. Še več, na temelju tega, da najprej dosežeš vsebinsko spremembo, se, posledično (in sama od sebe) pripeti tudi formalna sprememba (torej se porodi drugačno izkazovanje). In tipičen primer takšnega doseganja sprememb je – zdravljenje (ozdravitev) psihične obolelosti.

Resnici na ljubo: tudi pri obolelih razumsko zasnovanih bitjih poskusi spreminjanja (napačnega, nerazumskega v pravilno, razumsko) vselej NE obrodijo sadov (konkretno je uspeh odvisen od teže obolelosti, od ne/zmožnosti obolelega, da mu s pojasnjevanjem dospeš do njegovega zavedanja o samem sebi in vsem ostalem), še huje – v večini primerov s tem, da skušaš vzbuditi (pri obolelem) zavedanje o potrebi po spreminjanju, vzbudiš popolnoma nasprotno stanje: še večjo zaprtost vase, v »svoj prav«, potemtakem, posledično, povzročiš tudi to, da se možnost kakršnegakoli poseganja (spreminjanja) dodatno zmanjša, celo izniči, vendar…

Kdor ne poskusi, ta ne more vedeti! In je natanko tako tudi pri spreminjanju obolelosti (razumsko zasnovanih bitij) v NEobolelost (v zdravost), kajti v kolikor niti ne poskusiš delovati v smeri spreminjanja (o/zdravljenja), v takšnem primeru bo obolelost nemoteno nadaljevala svojo pot (se bo, kakor vse neobravnavane obolelosti, samo še krepila).

Pripeljati nekoga do tega, da vsaj podvomi v lastno pravilnost (da dopusti možnost za to, da ima tisti, ki mu zadeve pojasnjuje drugače, kot jih oboleli »razume«, prav) je najtežji del v procesu spreminjanja (iz obolelosti v NEobolelost), običajno tudi (časovno) najdaljši del. Pravzaprav gre za fazo, ki odloča o tem, ali bo do ozdravitve sploh prišlo.

Redki, izjemno redki (bi si upal trditi, da gre za manj kot promil celotnega dvonoštva) so tisti, ki zmorejo sami ugotoviti tisti nekaj-je-narobe-z-menoj, in do takšne ugotovitve dospejo (tudi) po letih intenzivnega razmišljanja o vzrokih lastnega (neprimernega, slabega) počutja. V absolutni večini primerov obolelosti pa je potrebno obolelega (za začetek zdravljenja) pripeljati do, kakor sem zapisal, (vsaj) dvoma v to, da je-»moje«-pojmovanje-edino-pravilno (torej v stanje, ko svojih absolutnih  »resnic« ne pojmuje več kot edino pravilnih, edino možnih), kajti le na temelju takšnega dvoma je moč pričakovati tudi poroditev dvoma v lastno »pravilnost« (če-sem-bil-doslej-prepričan-da-je-izključno-po-moje-pravilno-sedaj-pa-dopuščam-možnost-tega-da-je-pravilno-tudi-NEmoje-potem – kaj je narobe z menoj, da tega že prej, in sam od sebe, nisem videl?!) in do sočasnega zaupanja v pravilnost (in dobre namere) tistega, ki mi drugače govori (mi je, s to svojo drugačnostjo, dvom v pravilnost »mojega« = »mene«, porodil).

Ne morem trditi, v kolikšnem odstotku vztrajanje pri prepričevanju-prepričanega obrodi pozitivne sadove (za takšno trditev bi potreboval podatke o uspešnosti prepričevanja skozi /vsaj/ nekaj desetletij), z gotovostjo pa trdim, da takšno delovanje zmore doseči pozitiven učinek, kajti – v kolikor ga ne bi zmoglo doseči, potem ne bi bilo malodane nikogar, ki bi se zavestno odločil za zdravljenje (svoje psihične obolelosti).

Kakorkoli že, v primeru nagonskih bitij je naslovni pusti-naj-počne-po-svoje povsem pravilno ravnanje (itak vsebine = nagonskosti NE moreš spremeniti, dočim s samo dresuro le na zadovoljstvo z/dresiranega deluješ, ga zmanjšuješ, povzročaš psihične težave), ravnanje, ki je celo priporočljivo, razen takrat, kakopak, kadar MORAŠ zdresirati zaradi tega, da neka nagonska posamičnost vsaj neposredno (in vsakodnevno) drugih ne ogroža (znotraj »sobivanja« = biti drug OB drugem), dočim v primeru razumskih bitij pomeni le tisti vreči-puško-v-koruzo, sprijazniti se z obstoječim (stanjem), dovoljevati nadaljevanje slabšanja taistega.

Kdor ne poskuša, ta ne more vedeti, kdor ne poskuša, ta ne more spreminjati (in spremeniti), kdor ne poskuša – ta niti v enem odstotku ne bo zmogel doseči tistega boljše-od-predhodnega. Baje se »svet« spreminja z malenkostmi…