Živim, da delam?

Tekoči dnevi niso najbolj prizanesljivi do tistega mojega izkazovanja, ob katerem, morda, še najbolj uživam (uživam, ko tvorim melodijo, ko tvorim besedilo in, posledično, ko tvorim pesem kot celoto)… obenem pa preklinjam (ob vsem tistem, povsem rutinskem, banalnem početju, kakršno je odstranjevanje šumov iz okolja, izdelava video posnetka…). Že same po sebi okoliščine niso naklonjene mojemu snemanju, obenem pa sem se lotil urejanja otroških pesmic, prispelih za Rima rajo, pa – bodo morale že zamišljene melodije, in zamisli za besedila zanje, počakati na ustreznejši čas! Si pa, še vedno, in rade volje, odtrgam urico, dve, za zapisovanje, kajti – kadar počneš izključno tisto, kar si se zavezal početi ( = tisto, kar MORAŠ početi), takrat ni prav veliko od tvojega časa, tvojega živetja, od tebe samega!

Živim, da delam, ali delam, da živim? Vprašanje, s katerim se soočajo človejaški »modrijani«, bitja, pač, ki so NEzmožna obravnavati celoto kot celoto, pač pa, nasprotno, zmorejo seči le do posamičnih delov neke, katerekoli, celote, zaradi česar, posledično, tudi NE zmorejo (ničesar!) razumeti!

Nedavno sem pisal o delu kot (nujnem) zlu, kot načinu tešitve in kot – UŽITKU ( = zadovoljstvu). In že kar nekaj časa nazaj sem pisal o smislu živetja vsakega in/ali kateregakoli obstajanja, in sem, v okviru tega pisanja, zapisal tudi to, da vse obstoječe kot celota (lahko temu vse-obstoječemu rečeš tudi narava, vseeno) NI »izmislilo« ničesar (torej nobene posamičnosti) zgolj zaradi tega, da bi ta »nekaj« obstajal, sam po sebi in samemu sebi v namen! Daleč od tega, VSE, kar obstaja, NAJ bi imelo nek smisel, neko vlogo v odnosu do celote, in izključno udejanjanje tega smisla (te vloge) je tisti dejavnik, ki zmore posamičen obstoj opredeljevati kot potreben, smiseln! In, če pogledaš v naravo, potem boš ugotovil, da na vsak ZAKAJ to (neka posamičnost) obstaja, najdeš ustrezen odgovor, torej tisti »zato, da…« (neko opredelitev posamičnosti v odnosu napram celoti, njen pomen za celoto), dočim edino v primeru človejakov do takšnega ZATO ne dospeš (odkar več niso del prehranjevalne verige)! Človejaki so namreč edina nagonska bitja, ki v absolutni večini NE živijo v svojem svetu (pač pa živijo v svetu razuma = človeka), ki v odnosu do narave NISO v interaktivnem razmerju (na način, na kakršnega so v interaktivnem razmerju = medsebojno delovanje drug-na-drugega VSA ostala nagonska bitja), potemtakem se jim tudi NI treba (tako kot vsem ostalim nagonskim bitjem) brezpogojno prilagajati okoliščinam v podobah spreminjanja narave (pač pa, zahvaljujoč dosežkom razuma, zmorejo okoliščinam parirati… zmorejo kljubovati bolezni, s pomočjo zdravnika = znanosti in zdravil = znanosti, zmorejo kljubovati vremenskim razmeram, s pomočjo zaščite-pred-njimi = znanosti, zmorejo kljubovati lakoti, s pomočjo sredstev in načinov zagotavljanja hrane = znanosti in s pomočjo socialno usmerjenih normativov = znanosti…), še huje – so EDINA bitja nasploh, ki do samih sebe in do vsega ostalega (torej tudi do narave) delujejo IZKLJUČNO DESTRUKTIVNO!

Neumnost NI naraven pojav, sama po sebi, kot taka! Daleč od tega, nobena posamičnost, živeča v SVOJEM OKOLJU, se NE izkazuje kot neumna, saj je sama narava zanjo poskrbela, z nagoni, in je poskrbela tudi za to, da se zmore (ta posamičnost) v različnih okoliščinah čimbolj sebi ustrezno ( = uspešno) izkazovati, da si zmore najti hrano, da se zmore odžejati, da zmore bodisi ubežati pred nevarnostjo, ali se ji zoperstaviti, da, skratka, živi natanko tako, kot ji je NAMENJENO živeti, in ji je namenjeno IZKLJUČNO zaradi tega, da (neko) svoje poslanstvo opravlja, da, potemtakem, opravlja neke zadolžitve, katerih obstoj in izvajanje je potrebno za nemoteno delovanje vsega obstoječega kot celote! In IZKLJUČNO pri »civiliziranih« človejakih obstaja neumnost, še huje, ne samo, da obstaja, pač pa je celo povsem običajen pojav, samoumeven, je, potemtakem, tisto »normalno« stanje! Stanje, ki se izkazuje tudi z neumnim spraševanjem (vprašanji), z neumnim »razmišljanjem« in – neumnimi »ugotovitvami« (»resnicami«, »razumevanji«). In je tudi obravnavano vprašanje, torej ta »Živim, da delam, ali delam, da živim« nič drugega kot – izkaz popolne odsotnosti (zmožnosti) razumevanja!

Srna NI samo tisti tekati-naokoli, se-sprehajati-po-lastni-volji, jesti-piti-izločati-počivati, daleč od tega, srna je tudi in PREDVSEM tisti obrezovati grmičevje in drevje ( = muliti vršičke), in je tisti jesti travo ( = kositi travo, ji preprečevati, da vse ostalo preraste), in je tudi pojesti nek sadež, prebaviti taisti sadež, semena taistega sadeža (kot del neprebavljenega) prenesti in posaditi na nekem drugem koncu ( = saditi, razširjati področje določenega rastja). Potemtakem…

Potemtakem srna NE obstaja zaradi tega, da sme uživati (na sprehodih, ob hranjenju in pitju), pač pa obstaja zaradi tega, ker ji je narava določeno delo zadala, pomeni, da je srna naravi smiselna skozi njeno lastno DELO, pomeni, da, če zapišem v matematični podobi – srna = DELO! Oziroma, z drugimi besedami: srna ne dela zato, da živi, in ne živi zato, da dela, pač pa, preprosto, srninega živetja brez dela sploh NI, potemtakem je srnino živetje delo!

In takisto velja za vse ostalo, kajti tudi to vse ostalo je z določenim namenom nastalo, in ima neke svoje naloge, pri zagotavljanju samega obstoja (in razvoja) narave!

Pardon, sem dolžan droben popravek, pa zapišem: taisto, kar velja za srno, velja za vse ostalo RAZEN ZA ČLOVEJAKE, ki, očitno, do osmislitve lastnega živetja ne zmorejo dospeti (vrag ga vedi, če bi to komurkoli drugemu uspelo, utemeljiti smiselnost povsem nesmiselnega!), pa se sprašujejo po tem, kaj je bolj pomembno, delati ali živeti (dočim eno brez drugega, povsod drugod, ne gre, ne obstaja, je med seboj popolnoma pogojeno, je, matematično izkazano, živetje = delo)!

Zaključim bolj enostavno, in zapišem: dokler delam in s svojim delom prispevam tistemu »vsemu«, do tedaj živim! V nasprotnem zgolj obstajam, sem, da sem.