Temeljna
POTREBA (in ne zgolj samo/zaveza oz. samo/zadolžitev) slehernega razumskega NAJ
bi bila – spreminjati svet na bolje, potemtakem ugotavljanje in odpravljanje
nepravilnosti, potemtakem tudi izkazovanje pomoči tistim, ki se z
nepravilnostmi izkazujejo. Kakopak…
Sleherna
pomoč je odvisna tako od tistega, ki jo nudi, kakor, in predvsem, od tistega,
ki naj bi je bil deležen, pa – v kolikor takšna oseba, ki (objektivno) je
pomoči potrebna, ne premore zavedanja o tem (da je pomoči potrebna), v takšnem
primeru je sleherna pomoč, slej ko prej, obsojena na neuspeh!
Vse življenje
posvečam pogovoru, in sem to še občutno bolj počel v zadnjih desetih letih.
Nikoli namreč nisem domneval tega, da me bo pot popeljala na področje psihe, a
sem, kljub temu, in kakor da bi vedel, da me bo, skozi pogovore pridobival
številne informacije o sogovornikih, bolje – o njih umskih ne/zmožnostih.
Da,
izključno pogovor je tisto sredstvo, s pomočjo katerega zmoreš (v odsotnosti
laboratorijskih ugotavljanj, in v – zaenkrat še – odsotnosti temeljnega
spoznanja o tem, da gen MCPH1 neizogibno priča o NErazumskosti = o nagonski
zasnovanosti) spoznati vsebino posameznika (sogovornika), njegove
zmožnosti tako na področju dojemanja, kakor tudi na področju čustvovanja. Skozi
pogovor namreč…
S
trditvami, s katerimi se izkazuje sogovornik, ugotoviš o tem, koliko (če sploh)
le-ta ve o dejstvih, koliko so mu znana (sprejemljiva) dejanska, resnična stanja,
dočim s samim pogovorom (s svojimi trditvami in pojasnili teh trditev) izveš
tudi o tem, koliko, če sploh, je sogovornik zmožen dojemati, potemtakem
razumevati.
Imam
navado, da svoje trditve argumentiram, in to počnem s primeri iz praktičnega,
vsakodnevnega življenja, s primeri torej, katerih resničnosti ( = skladnost z
dejstvi) NI moč ovreči. In vsakdo, ki zmore te primere (njihov obstoj, njihova
izkazovanja) poznati, obenem pa NE zmore razumeti tistega, o čemer (mu) ti
primeri »govorijo« (pričajo), pa nepreklicno ostaja pri svojih trditvah
(prepričanjih), izkazuje le to, da – je razumevanja NEZMOŽEN!
Obstajata
dve vrsti prepričanj: prepričanje v svoj-prav in prepričanje v pravilnost
dejstev (objektivnih stanj). Prvo je obče, in na temelju takšnega prepričanja
ima vsakdo pravico imeti nek svoj »prav« ( = svet je tak, kakršnega vidim),
obenem pa je vsak teh »prav« - daleč
od resnice!
Slehernik
je dobesedno sestavljen iz prepričanj, v bistvu so ta (njegova) prepričanja
temelj, na katerem stoji, na katerem sploh obstaja. Pravzaprav so ta
prepričanja dobesedno nek-posameznik, kar pomeni, da s tem, ko skušaš
prepričanja tega posameznika omajati (jih ovreči), s tem taistega posameznika
pripelješ v stanje, v okviru katerega se počuti ogroženega (predstavljaj si, da
stojiš na neki krhki, nestabilni konstrukciji, in nekdo to konstrukcijo maje –
loviš ravnotežje, skušaš obstati na svoji podlagi, obenem se bojiš, da boš
padel z nje).
Vzorec,
s katerim sem imel opraviti (v podobi pogovora) je krepko večji od tistega, ki
je potreben za oblikovanje ugotovitev. Tisoči so bili (torej jih je bilo krepko
več, kot je anketirancev, na temelju katerih napovedujejo, denimo, volilne
rezultate), različnih starosti, političnih in verskih opredelitev, obeh spolov,
iz različnih socialnih, izobrazbenih, kulturnih, narodnostnih, jezikovnih…
struktur. In na osnovi teh tisočih sem dospel do določenih ugotovitev, denimo
do ugotovitve tega, da MCPH1 neposredno priča o NErazumskosti, tega, da je
absolutna večina zgolj »človeštvo« (nagonska, NErazumska bitja), in tega, da
pri nagonskih bitjih NI enovite zavesti (enovitega, celovitega zavedanja, tako
samega sebe, kakor tudi vsega ostalega). In, kar je še posebej pomembno: od
poroditve omenjenih spoznanj, pa vse do trenutka zapisovanja tega sestavka, enega
samega sogovornika nisem spoznal, ki bi mi porodil vsaj dvom v spoznano, kaj
šele, da bi moja spoznanja ovrgel! Potemtakem – bo že nekaj na tem…
V
zadnjem času, po tem, ko sem spoznanja že oblikoval, in preizkušal (preizkusil),
sem prekinil z načrtnim komuniciranjem z občestvom. In sem ohranil le komuniciranje
s tistimi, ki bodisi sami od sebe želijo govoriti z menoj (in med njimi so tudi
takšni, ki želijo /in prejemajo/ mojo pomoč pri odpravljanju njih psihičnih
okvarjenosti) in SO razumsko zasnovani, bodisi s tistimi, sila redkimi, za
katere VEM, da so razumsko zasnovani, obenem pa vem, da se nahajajo v hudih
psihičnih stanjih ( = NISO zmožni razumevanja oz. razumskega izkazovanja).
In se je tudi ta v-zadnjem-času deloma iztekel, saj sem nedavno tega prekinil
komuniciranje tudi s temi pomoči potrebnimi, a lastnega stanja NE zavedajočimi
se. Po načelu pusti-butcu-da-je-butec! Čemu? Preprosto…
Kadar
se nekdo NE zaveda lastnega nepravilnega stanja (se NE zaveda svojih psihičnih,
umskih in čustvenih težav), takrat, pač, meni (je prepričan), da je z njim
vse-v-redu… pa čeprav se izkazuje v popolnem nasprotju od biti-v-redu…
potemtakem NE čuti potrebe po tem, da bi mu nekdo, kdorkoli, pomagal. Še več,
sleherni poskus pomoči doživlja v podobi napada nanj (treseš mu že tako
nestabilno podlago, boji se, da bo padel z nje), in se temu ustrezno začne
odzivati agresivno.
Najprej
se agresivno odziva na tvoja stališča, trditve (stežka popušča v svojih
prepričanjih, ne želi se pogovarjati o nasprotnih trditvah, raje pogovor
zapusti, ga prekine), nato, ko njegova podzavest »ugotovi«, da ti v
stališčih ni zmožen oporekati (če trdiš, da, banalen primer, »voda«-JE-mokra,
in če tudi sam pozna »vodo«, potem ne more vztrajati pri svojem prepričanju, da
»voda«-JE-suha), takrat začne obračunavati s tistim, ki mu svoja stališča
posreduje (in so ta stališča v nasprotju s prepričanji obolelega).
Nedavno
sem doživel primer, in je bilo govora o ne/obstoju brezpogojne(ga) ljubezni
(zaupanja)… in je sogovornik, malodane v isti sapi, izrekel med seboj ne
samo NASPROTUJOČI SI, pač pa med seboj
popolnoma IZKLJUČUJOČI SE trditvi (o ENI IN ISTI stvari, o obstajanju
nečesa, česarkoli), rekel je namreč tako to, da »NIČ NE MORE OBSTAJATI BREZ POGOJEV… pogoji SO DEL STRUKTURE VSAKE POSAMIČNOSTI (vsebine,
stvari), in brez strukture NIČESAR NI«, kakor je rekel tudi to, da »OBSTAJA ljubezen (zaupanje) BREZ pogojev ( = obstaja nekaj brez
svoje strukture)«!
Ko bi
poenostavil, povsem banaliziral, je rekel nekako takole: »voda«-JE-mokra in je
rekel »voda«-NI-mokra(je, potemtakem, suha). Poglej…
Kadar
ima neka ptica ZMOŽNOST letenja, na kaj bi pomislil v primeru, ko bi taisto
ptico videl, kako tri sekunde povsem normalno leti, nato ji (za tri sekunde)
krila ODPOVEDO, in NE more leteti, potem (spet) tri sekunde leti… kaj bi rekel
o ptici, ki je NAČELOMA zmožna leteti, obenem pa se izkazuje tudi z NEzmožnostjo
letenja? Ptica namreč leti toliko časa, kolikor ima željo (potrebo) po letenju,
pa bi se dalo soditi, v zapisanem primeru, da – je s ptico nekaj NAROBE?!
Po
istem načelu je moč trditi, takrat, kadar je nekdo razumsko zasnovan, a se z
NErazumskostjo izkazuje, da je s takšnim nekaj narobe. In tudi dejansko je, kajti takšna oseba je (najmanj) razdvojena
(v istem telesu, v istih možganih obstaja tako neka – žal pri obolelih zgolj
osnovna – zmožnost razumevanja, obenem pa se ti možgani z NErazumevanjem izkazujejo),
predvsem pa se izkazuje z NErazumevanjem kot popolnim nasprotjem LASTNE (naravne) zasnovanosti!
Kakorkoli
že, če se povrnem k omenjenemu pogovoru: ker sogovornik NI bil zmožen zavreči
(jih zrušiti) mojih argumentov, mu ni preostalo drugega, kot to, da se (v svoji
samo/obrambi) loti mene. In je taisti, ki niti tega ne razume, da
nič-ne-obstaja-brez-pogojev NI skladno z nekaj-obstaja-brez-pogojev, kaj
šele, da bi se zmogel zavedati NEUMNOSTI (s katero se, skozi takšne
kontradiktorne trditve, in zahvaljujoč določenim, v konkretnem primeru verskim,
prepričanjem izkazuje) oziroma lastne razumske NEzmožnosti, ugotovil, da – sem omejen
(umsko, kakopak), da je z menoj nekaj-narobe (kako ne bi ugotovil česa takega,
ko pa zase »ve«, da ima prav, ko ugotavlja, da se z njegovim »prav« ne
strinjam, potemtakem – če je on »normalen«, potem jaz ne morem biti). Kakorkoli
že…
Ko
(samo/obrambna) agresija doseže takšno, osebnostno podobo, takrat ji (v okvirih
pogovora) lahko sledi le še ena faza – da se sogovornik povsem odmakne od tebe,
se pred teboj zapre (ne želi več s teboj komunicirat), in si s tem (še dodatno)
nakoplje malenkost novih psihičnih obremenitev. Potemtakem…
Potemtakem
ni priporočljivo, takrat, ko ugotoviš obstoj omenjene faze, vztrajati pri
pogovoru, ker z njim ničesar ne boš razrešil (in ne moreš razrešiti vse do
tedaj, dokler sogovornik, po nekem čudežu, ne dospe do spoznanja o tem, da je
pomoči potreben!), pač pa – zamahneš z roko, in izustiš tisti: Pusti butcu, da je butec!
Pri
milijardah butcev en več ali manj nima posebnega vpliva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar