Nobena
stvar (vsebina, zadeva, posamičnost) NE obstaja kot nekaj enoznačnega (v eni
sami podobi izkazujočega se), tako, kot VSE (in vsako posamičnost znotraj tega
vsega) v nekem konkretnem, danem trenutku »vidi« (in »razumeva«) občestvo!
Oziroma, če zapišem drugače: VSE
kar obstaja, se SOČASNO izkazuje v
svojih RAZLIČNIH (celo med seboj nasprotujočih si) podobah, zaradi česar vse do tedaj, dokler nisi zmožen(na) SOČASNO videti VSEH teh podob, in se jih ZAVEDATI, NE moreš govoriti o tem, da določeno zadevo poznaš, da o njej vsaj
nekaj veš, da jo razumeš!
Kdor je
že ugotavljal umske NEzmožnosti občestva, ta je ugotovil,
da so pojmovanja (katerihkoli posamičnih vsebin in/ali celot/e) taiste občosti
povsem različna, in odvisna IZKLJUČNO od »zornega kota«, predvsem pa se ta
pojmovanja izkazujejo v podobah absolutnih (neomajnih) »resnic«, čeprav
govorijo zgolj o (nekem) DELČKU določene (obravnavane) posamičnosti!
Banalen
primer: »puška je grda, brez nje bi bilo življenje lepše«. Čemu je puška grda?
Ker je moč z njo ubiti. Je res puška grda? Ne, ni, daleč od tega – puška je
zgolj predmet, in takrat, kadar je spravljena v neki omari, takrat NIKOMUR
NIČESAR ne dela, ne slabega, ne dobrega. Pomeni? Pomeni, da zmore biti grd
TISTI, ki puško za ubijanje uporablja (in NE puška)! Obenem pa – je puška res
bodisi (in samo) grda ali pa nekaj nevtralnega (kadar stoji zaklenjena v
omari)? Nikakor, puška zmore biti tudi nekaj DOBREGA, na primer takrat,
kadar z njeno pomočjo neki (od volka razmrcvarjeni in na trpljenje-do-smrti obsojeni)
živali skrajšam muke, trpljenje! In – bi bilo brez puške živetje res lepše?
Morda, če ti je lepše to, da te nekdo zakolje, te na kopje nasadi, te s puščico
prestreli ali te – s kamnom (krepelom) potolče! Žal, ampak – v (človekovem) svetu,
o katerem odločajo živali, nagoni, življenje ne bo prav NIČ boljše, saj se
zmorejo nagoni vselej (sebi) ustrezno izkazovati, ne glede na pripomočke, s
katerimi razpolagajo!
Preidimo
sedaj k naslovni temi! In se lotimo treh temeljnih podob, v katerih se izkazuje
delo kot tako…
Delo kot (nujno) zlo
Pod to
podobo dela sodi absolutna večina vseh del, in se v tej podobi delo
(neka aktivnost, s katero se izkazuješ) izkazuje IZKLJUČNO kot sredstvo
dospetja (oz. način dospetja) do nekega (želenega) cilja.
Ta cilj
se tudi lahko izkazuje v (svojih) različnih podobah, od tiste najbolj obče (in
preproste), v okviru katerih je cilj dospeti-do-materialnega-ugodja ( = do
denarja, do sredstev, s pomočjo katerih določene potrebe zadovoljujem), pa vse
do tiste, ki se izkazuje v podobi nekaj-je-po-moje (sem lahko štejemo vse
aktivnosti, s katerimi se izkazujejo, na primer, politiki, ki stremijo k temu,
da, poleg zagotovitve lastnih materialnih potreb, zagotovijo SEBI stanje
po-moje-je, jaz-odločam).
Ko bi
zapisal bolj preprosto, potem bi tako: delo kot nujno zlo je sleherna
aktivnost, ki je POTREBNA zgolj za to, da z njeno pomočjo do uresničitve neke
svoje želje dospem. Pomeni, da je, pri takšnem delu, poudarek na izpolnjeni želji (na stanju
doseči-zastavljen-cilj oziroma na samem cilju, na uresničitvi želenega), medtem
ko je delo le edina-možna-pot (način, sredstvo)- za-doseganje-želenega.
In še
dodatno: KO bi bilo možno želeno doseči BREZ dela (samega), potem – bi,
preprosto, NE delal!
Kadar
obstaja tisti MORAM, in kadar si ta »moram« NE zastavljam sam (pač pa mi ga
zastavlja tisto, do česar želim dospeti), takrat to, kar počnem, v osnovi počenjam
proti svoji volji (bi NE počel, v kolikor bi lahko do želenega dospel BREZ
dela), in kadar nekaj počnem proti svoji volji, takrat s tem, kar počnem – NE
morem biti zadovoljen (pač pa sem lahko zadovoljen izključno z doseganjem
želenega)! Dajmo zdaj še nekoliko širše…
Kadar
ne zmorem samega sebe (svojih želja, pričakovanj) brzdati, pač pa želim imeti
VSE, kar drugod vidim (ali vsaj večino tega vsega), potem pa sploh NE morem
biti (v absolutni večini primerov) zadovoljen, pač pa je moje nezadovoljstvo
celo podvojeno: prvo (nezadovoljstvo) je v tem, ker MORAM delati, drugo pa v
tem, ker z doseganjem cilja (s prejemom plače) NE dosegam izpolnitve lastnih
želja (je moja plača prenizka, da bi si lahko omislil večino tistega, kar želim
imeti)! In je težava, glede tega, pri nagonskem svetu, kajti – realno gledano
je malo tistih, ki zmorejo toliko zaslužiti, da si lahko izpolnijo tisti
imam-vse-kar-želim-imeti…
Kakorkoli:
kadar delam zaradi tega, ker MORAM delati (ker drugače ne bom dospel do
izpolnitve vsaj del/čk/a želenega), takrat samo delo NE poraja zadovoljstva,
pač pa se izkazuje izključno v PODOBI BREMENA!
Delo kot tešitev
Po
obsegu tovrstnega dela bi lahko zapisal, da sodi na drugo mesto (takoj za
delom-kot-zlom), in je to delo po samem (svojem) namenu enako delu-kot-nujnemu-zlu,
saj do izvajanja takšnega dela tudi pride IZKLJUČNO zaradi samega cilja ( =
doseganja želenega), le da se cilj (ki je v osnovi enak = doseganje lastnega
zadovoljstva) izkazuje v drugačnih podobah, kajti…
V
kolikor je delo-kot-nujno-zlo usmerjeno v doseganje nekega materialnega
zadovoljstva (do katerega lahko dospevam tudi prek moči odločanja), je delo kot
tešitev usmerjeno v preusmeritev zavedanja (realnih) okoliščin, oziroma,
če bolj preprosto zapišem, v preusmeritev misli (razmišljanja) o »meni« samem!
Pojasnim…
Kadar
se znajdeš v (določenih) psihičnih težavah, takrat, očitno, NISI zmožen razreševati okoliščin,
znotraj katerih si se znašel. Ta tvoja nezmožnost razreševanja ti, v bistvu,
tudi povzroča nezadovoljstvo (in, posledično, psihične težave), nezadovoljstvo
pa je destruktivno stanje (torej je stanje, ki ti preprečuje
biti-uspešen), in kadar takšno destruktivno stanje traja (se kot konstantno
izkazuje), takrat (slej ko prej) zapadeš v stanje biti-brez-volje (v apatijo,
depresijo).
Sama
naravna zasnovanost (sleherne podobe živetja) je takšna, da skuša preprečiti
dospetje v stanje brezvoljnosti, potemtakem skuša sama narava (sleherna
zasnovanost) odpraviti učinkovanje
vzrokov, ki v takšna brezvoljna stanja vodijo, pa – ker NE more
odpraviti nekih objektivnih okoliščin (okoliščine so vedno takšne, kakršne so!)
in ker NE more odpraviti tvoje NEzmožnosti razreševanja lastnega stanja znotraj
konkretnih okoliščin (NE/zmožnosti so NEPOSREDNA in BREZPOGOJNA POSLEDICA
SAME NARAVNE ZASNOVANOSTI!!!), skuša vsaj ublažiti neskladje med
delovanjem okoliščin (na eni strani) in tvojimi NEzmožnostmi (za
izboljšanje okoliščin, za odpravo tistega, kar ti nezadovoljstvo poraja), na
drugi strani, in to poskušanje izkazuje na način – da preusmeri tvoje misli
(tvoja razmišljanja) s težav, ki te bremenijo, na nekaj drugega (na karkoli
drugega), vendar…
Kadar V
SEBI premoreš določene vsebine (tiste vrste, ki omogočajo TVORNOST), kadar si
zmožen abstraktnega mišljenja, ob sočasnem zavedanju realnosti, takrat
lahko svoje »težeče« misli preusmeriš tudi tako, da počneš nekaj, kar te
dejansko veseli, denimo – poslušaš (ljubo ti) glasbo, udobno nameščen na
naslonjaču (in SE ZAVEDAŠ samega sebe, in tega, da SI NA NASLONJAČU), obenem pa
»sanjariš« (se podaš »leteti«-prek-neba-se-»znajdeš«-v-nekem-čudovitem-kraju-okolju)…
in na tak način (ob glasbi) za nekaj časa »odpraviš« (»pozabiš« nanje) vse
misli, ki te bremenijo, ter – uživaš (se sprostiš, se napolniš z neko energijo,
potrebno za samo - lastno - voljo, potrebno za živetje), v kolikor pa si nagonsko
zasnovan (in NE premoreš lastne tvornosti… mimogrede: tvornost NI tisti »delati
nekaj«, v smislu izvajalskega dela, pač pa je tvornost SNOVATI, UMIŠLJATI /SI/
neke nove vsebine!), v takšnem primeru pa ne zmoreš drugače, kot da sežeš po NADOMESTKIH tistega, česar sam NE
premoreš, da torej sežeš po nečem, kar se nahaja IZVEN TEBE, in tako
sežeš tudi po - delu (po neki aktivnosti, pač). In se lotiš nekega dela
(katerega sicer NE bi počel) zgolj zaradi - doseganja želenega stanja oz. cilja
( = pozabiti na to, kar me mori).
Absolutna
večina t. im. deloholikov se (prekomerno) NE
posveča delu zaradi dela samega (zaradi tega, ker bi neposredno ob delu
uživali, zaradi tega, ker radi delajo), pač
pa zaradi POTREBE PO DOSPETJU DO STANJA NE-MISLITI-NA-TISTO-KAR-ME-TEŽI. Potemtakem bi se dalo zapisati,
da deloholičnost NI izkazovanje želje po narediti-več-in-boljše, pač pa je,
preprosto, le izkaz bega pred
realnostjo, izkaz tešitve
psihičnih potreb (potreb po dospetju do vsaj relativnega in časovno
omejenega psihičnega zadovoljstva, izkazujočega se v podobi odsotnosti-NEzadovoljstva),
izkaz tega, da nek posameznik (»deloholik«) NE zmore zadovoljno živeti v
lastnem (živetvenem) okolju (zato od doma beži v službo, v svojo delavnico,
tja, pač, kjer dela tisti svoj delam-da-ne-mislim-o-tistem-kar-me-bremeni)!
Delo kot užitek
V to
podobo dela sodijo (izjemno) redki, kajti za takšno delo je značilno to, da samo
delo predstavlja tisto stanje, kateremu lahko rečemo zadovoljstvo ( = delam
ZATO, ker RAD DELAM, ker uživam
takrat, kadar delam)! Pomeni, da takšno delo v svoji osnovi NI pogojeno z
doseganjem nekega želenega cilja, pač pa je to, samo delo, CILJ!
S
takšnim načinom doživljanja (in, posledično, pojmovanja) dela se izkazujejo vsi
tisti posamezniki, za katere je značilna zmožnost TVORJENJA, snovanja!
Potemtakem se s takšnim delom izkazuje vsak (normalno, svoji zasnovanosti
primerno izkazujoč) človek-razumsko bitje!
Za vse
tiste (za absolutno večino torej), ki NE zmorejo razumeti (in si NE zmorejo
tudi predstavljati) tega, da je DELO SAMO PO SEBI (in NE rezultat oz.
posledica tega dela) tako POTREBA, kakor tudi UŽITEK, zapišem pojasnilo.
Za
človeka-razumsko bitje velja, da se večinoma (z)najde znotraj dveh temeljnih
področij izkazovanja (ukvarjanja z nečim), znotraj tistega, čemur pravimo
znanost, in znotraj tistega, čemur pravimo umetnost. Ti dve področji sta namreč
edini področji (edina načina, podobi) izkazovanja tvornosti,
edini področji, na katerih zmoreš dospeti do nekega cilja na temelju tistega,
kar IMAŠ V SEBI, edini področji, na katerih nobeno učenje (priučenost)
NE zmore nadomestiti odsotnosti umskih zmožnosti (edinega DEJANSKEGA »TALENTA«)!
Povsod drugod, tudi pri petju, na primer, se je moč izšolati (je moč glas
popeljati, z vajo oz. z delom, do ustrezne moči in barvitosti), dočim pri
DEJANSKI znanosti in pri DEJANSKI umetnosti (torej NE govorim o »znanstvenikih«,
ki nekaj-»prčkajo« v laboratorijih, pa dospevajo do tistega kar-rata-to-rata,
in NE govorim o »umetnikih«, ki se naučijo slikati brezosebne slike/klesati
brezosebne skulpture/štancati običajne, brezosebne glasovne posnetke…) nobeno
učenje, nobeno prizadevanje, noben dril prav NIČ NE pomaga, v kolikor ne
obstajajo določene umsko-čustvene zmožnosti (v podobah naravne zasnovanosti)!
Kadar
se izkazuješ z znanstvenim (umetniškim) delovanjem, takrat te, kot prvo,
dobesedno ŽENE POTREBA po ugotavljanju-iskanju-raziskovanju (bodisi
potreba po oživetju = iz-sebe-dajanju = materializaciji tistega, kar se nahaja
V TEBI, in kar želi »dospeti na plano« in na tak način dejansko zaživeti)! In
ta potreba je TRAJNE narave (pomeni, da v okvirih te potrebe NI tistega
nimam-navdiha, ne-vem-kaj-bi-počel)!
Kadar
ti je delo (potreba in) užitek, takrat NE poznaš »delovnega časa«,
takrat si ti sam tista vsebina, ki je zgolj dana na razpolago nekim aktivnostim
( = tvojim izkazovanjem), takrat vsebine, s katerimi se ukvarjaš, odločajo o
tebi, ti (te vsebine) razporejajo čas, ti povedo, da, na primer, še nisi
dovolj lačen, da bi samo (tvoje) hranjenje bilo bolj pomembno od dela, katerega
(v tistem času) opravljaš… takrat te delo samo sredi noči »vrže« iz postelje,
in pozabiš na zaspanost, utrujenost… takrat ti taisto delo vzbuja (vso)
potrebno energijo, in ta energija je, v bistvu, tisto, čemur pravimo VOLJA
(in volja = moč, in volja = gorivo živetja)!
Kadar
ti je delo (potreba in) užitek, takrat si zadovoljen medtem KO DELAŠ,
medtem ko z dospetjem do (nekega) cilja začutiš (bom kar tako, preprosto,
opisal) izpraznitev-lastnega-akumulatorja, začutiš stanje (k sreči zgolj
začasno, kajti tvornost kot zmožnost NE pozna nekega daljšega počitka) popolne
lastne izpraznjenosti (kakopak, govorim za primere, v okviru katerih določene
aktivnosti, ene in iste, in usmerjene k enemu in istemu cilju, trajajo dlje,
potemtakem niso neke zgolj dnevne, ali celo z nekaj urami omejene aktivnosti),
stanje (lastne) nemoči, nezainteresiranosti (doseganje /želenega/ rezultata
namreč povzroči zgolj »hipno« zadovoljstvo, zadovoljstvo, ki se relativno hitro
izniči – potemtakem za tovrstno delo NI značilen tisti počivati-na-lovorikah)…
pa komajda dočakaš naslednji »val« (potrebe po iskanju in/ali tvorjenju), ki se
relativno hitro (lahko tudi nemudoma, v kolikor »akumulator« ni potreben
generalne obnove/popolnega polnjenja) pojavi, in te, spet, popelje v neko
delo(vanje). Potemtakem…
Kadar
ti je delo potreba in užitek, takrat delaš zaradi dela samega, in ne oziraje se
na posledice taistega dela (na neka plačila, upoštevanja, priznanja…)! Takrat NIKOLI
nisi brez dela (brezposeln)… zmoreš pa biti, zlahka (in običajno), tudi lačen
in s temeljnimi potrebami živetja nepreskrbljen. Tako, pač, je, v svetu, v
katerem zunanjost (forma) in moč štejeta več od vsebine!
Ni komentarjev:
Objavite komentar