Nagrobnik

Kamen. Zvečine bolj ali manj (s)klesan, marsikdaj do gladkosti zloščen. In na njem ime(na) in datum(i). Včasih tudi fotografija, včasih tisti »moj(a) ljubi(a)«. Uboga »ljubost«, z lastninjenjem pogojena!

Kamen. Zvečine edino, kar za večino ostaja. Da zaseda, še naprej, prostor. Da, bojda, beleži spomin na nič posebnega.

Ne častim nagrobnikov. Tudi obiskujem jih ne. Tudi tistih ne, ob katerih ostanki mojih času prepuščajo svoje obstajanje. Ti moji namreč živijo, še vedno, resda na svoj način, in v meni, in jih tam, ob kamnih, ni.

Ne potrebujem nagrobnika. V kolikor med deset tisočimi besedami, katere zapisujem, vsaj sto ne o(b)stane, nisem vreden tega, da sem, niti tistega nekoč-je-bil!

Nagrobnik. Običajno edini prispevek »civiliziranosti«. Predvsem pa preveč prostora zasedajoče in preplačano – brezvredno kamenje.