Več kot
štiri desetletja je tega, kar sem bil deležen posmeha (mimogrede – posmeh je
standarden del mojega življenja, kajti takrat, kadar živiš sredi
ta-pametnih-butcev, takrat se izkazuješ z drugačnim mišljenjem, kot je njihovo,
pa – ker so butci sami sebi povsem »normalni«, si ti, kot drugačen od njih, NEnormalen)
po vprašanju, kateremu namenjam konkretno zapisovanje, konkretno – KAJ je tisto,
kar POVZROČI to, da naboj zleti iz puškine cevi.
S
strani sogovornikov sta bila »v igri« dva vzroka, UDAREC in TOPLOTA, dočim sem
jaz tudi o tretjem govoril, o TRENJU. In to TRENJE ( = nekaj očem NEvidnega) je
pogojevalo ugotovitev sogovornikov, torej tisto »vedenje«, da »jaz nisem
normalen«.
Če
zapišem nekoliko drugače: sogovorniki so trdili, da udarec (udarne igle
v naboj) sam po sebi povzroči toploto (potrebno za vžig smodnika v
naboju, torej potrebno za eksplozijo, ki naboj ponese iz cevi), dočim sem jaz
vztrajal pri tem, da udarec povzroči
TRENJE, potem pa to trenje povzroči toploto (potrebno za
vžig/eksplozijo smodnika).
Najprej
poglejmo kaj je udarec in kaj je trenje. In skušajmo oboje
opredeliti s povsem običajnim besednjakom.
Udarec je sleherno stanje, v okviru
katerega v nekem (kratkem) časovnem obdobju povzročiš stik (trk) dveh
posamičnosti, torej je udarec tisto stanje, v katerem povzročiš to, da se
dve posamičnosti v nekem trenutku znajdeta SKORAJDA na istem mestu (na
popolnoma istem mestu se, po zakonih fizike, NE moreta znajti, kajti dve stvari
sočasno NE moreta zasedati istega prostora/prostornine). In je moč tega udarca
(sila, s katero se izkazuje) odvisna neposredno od hitrosti ene od posamičnosti
(ali obeh hkrati), s katero se približa drugi (ali se medsebojno približata =
trčita).
Trenje je sleherno stanje, v katerem se sočasno
dve posamičnosti znajdeta v odnosu do nekega konkretnega prostora (obe bi
želeli zasesti isti prostor, a ker to ni mogoče, pride do neposrednega stika
obeh delujočih posamičnosti, do odrivanja-drgnjenja). Potemtakem bi lahko
dejali, da je trenje neke vrste »prerivanje« dveh (ali več) posamičnosti,
in ob tem »prerivanju« – nastaja toplota (potrebna tudi za vžig/eksplozijo
smodnika v naboju)!
Kadar
opredeljuješ neko zakonitost, takrat jo opredeliš v podobi PRAVILA, in VSAKO
pravilo govori o tem, da se v okviru
ISTIH okoliščin in pod vplivom delovanja ISTEGA dejavnika neka
(katerakoli) posamična vsebina VEDNO
ENAKO IZKAZUJE (se VEDNO ENAKO odziva… potemtakem izjeme NE potrjujejo
pravil, izjeme NE potrjujejo /naravnih/ zakonitosti). Z drugimi besedami…
Ko bi
bil udarec tisti dejavnik, ki bi brezpogojno pogojeval toploto oz.
vžig/eksplozijo, potem bi ob VSAKEM
udarcu MORALO priti do toplote, vžiga, eksplozije, vendar, preprosto –
temu NI tako!
Še več –
toploto lahko vzbudim (torej povzročim vžig/eksplozijo) celo BREZ UDARCA!
Pojasnim,
s konkretnimi primeri…
Vzemimo,
najprej, za primer škatlico vžigalic, in neko posamezno vžigalico. In poglejmo
najprej, kako se ta vžigalica odziva v primeru udarca (torej takrat, kadar z
njo le udariš po škatlici).
Če boš
tolkel z vžigalico (kakopak s pravilno obrnjeno vžigalico, z njeno glavo
obrnjeno navzdol) pod popolnim pravim kotom, v takšnem primeru NE boš
dosegel tega, da bi se vžigalica vžgala! Pa tolci kolikor te je volja,
tolci po njeni stranici (tam, kjer je nameščena HRAPAVA podlaga), tolci po
njeni večji površini (tam, kjer je, običajno, nek reklamni zapis, in je
površina malodane popolnoma gladka, vsaj na otip) – vžigalica NE bo zagorela!
Če pa…
Če pa
boš z vžigalico »kresnil« po stranici škatlice (tam, kjer JE HRAPAVA podlaga),
in boš »kresnil« pod ustreznim kotom (da bo vžigalica ZDRSNILA PREK HRAPAVE podlage),
takrat boš dosegel takisto stanje, kakršno je opisano pri razlagi TRENJA! Še
več – vžigalico lahko le prisloniš na to (hrapavo) podlago (potemtakem do
udarca sploh NE pride), in jo naglo potegneš (po podlagi) v določeno
smer in – zanetil boš plamen! Pomeni…
Pomeni,
da samo DRGNJENJE dveh posamičnosti povzroča TRENJE, in to trenje povzroča
toploto (potrebno za vžig/eksplozijo).
Poglejmo,
kako je z udarcem (kot TOZADEVNIM in NEPOSREDNIM povzročiteljem
vžiga/eksplozije) pri smodniku. In vzemimo v obravnavo dva primera…
Potrosi
smodnik po travi, ali po »goli« zemlji (prsti), vzemi kamen in tolci (ustvarjaj
udarce) po tem smodniku. Kaj se bo zgodilo? Nič drugega kot to, da boš travo
povsem steptal, ali v zemljo (prst) naredil vdolbino, kajti – tako trava, kakor
tudi prst sta PREMEHKA materiala, da bi s svojo silo delovanja izkazovala nek
občutnejši odpor napram sili delovanja tvojega udarca (oz. kamna v tvoji roki),
in zaradi tega, ker sta premehka, ker ne izkazujeta določene stopnje odpora, se
– prilagajata udarcem (oz. delovanju kamna), se (iz nekega svojega prostora)
UMIKATA kamnu (zaradi tega nastane vdolbina = premik podlage iz nekega
poprejšnjega stanja na novo, vdolbeno), in zaradi tega, ker se umikata – NE pride
do trenja!
Potrosi
smodnik po skali, nato prek njega udari s kamnom, pa – upam, da ostaneš cel!
Čemu? Zgolj zaradi tega, ker se skala NE umakne kamnu, ker se njena površina in
površina kamna med seboj (v istem času) borita za en in isti prostor, se »prerivata«,
in ob tem »prerivanju« pride do trenja (ki povzroči dvig temperature = vžig =
eksplozijo).
Potemtakem
– udarec vedno NE vžge, obenem je moč tudi BREZ udarca vžgati,
potemtakem…
Si že
kdaj videl, kako z dvema kosoma lesa zanetijo plamen? Tolčejo, s tema kosoma,
enega po drugem, ali zgolj – drgnejo en kos prek drugega (po drugem… in
sploh NI pomembno, ali to drgnjenje poteka vzdolž osnovnega kosa lesa, ali
poteka v krogu, znotraj vdolbinice, v katero namestijo palico, katero – med dlanmi
– vrtijo). DRGNEJO, seveda, zgolj drgnejo… in s tem povzročajo trenje,
ki popelje (prek rastoče temperature) do vžiga!
Potemtakem
trenje VEDNO povzroči porast
temperature, in vžig, in to naredi tudi v tistem delčku časa (v neki
milimilisekundi), v katerem glava udarne igle trešči v naboj. Sicer pa…
Vzemi
kamen, in tolci z njim po (avtomobilski) pnevmatiki. Preveri, koliko časa, s
kakšno hitrostjo in pogostnostjo ter močjo boš moral tolči, da boš na gumi
zaznal toplotno spremembo.
Popelji
se prek poledenele površine ( = GLADKA, NEhrapava površina), v trenutku in
povsem pritisni na zavoro (in jo drži), nato pa (ko se bo avtomobil – enkrat že
– zaustavil) preveri, kakšno temperaturno spremembo boš zaznal na pnevmatikah.
Popelji
se prek (grobega) asfalta, ali prek neke betonske (še bolj groba površina)
podlage, in ponovi postopek (ponovi to nenadno in dokončno zaviranje), ter nato
ugotovi toplotne spremembe na pnevmatiki.
Potemtakem,
če zaključim: udarec NE povzroči vedno porasta temperature (posledično
vžiga), pač pa ga povzroči SAMO TAKRAT, kadar ob udarcu PRIDE DO TRENJA, trenje pa ta porast VEDNO povzroči.
In – svet se večinoma rad »skriva«, ni tak-kakršnega-vidim! In…
Kakopak,
trenje NI edini vir toplote (njene rasti oz. vžiga), pač pa zmore toplota rasti
in popeljati do (samo)vžiga tudi zaradi gnitja določenih tvarin (že samo gnitje
= razkrajanje je proces, ob katerem se sprošča toplotna energija, in bolj kot
je tvar, prepuščena razkrajanju, zgoščena, večji vir toplotne energije
predstavlja njeno razkrajanje), in zmore do (samo)vžiga popeljati slednja
posamičnost (povečevalno ali katerokoli drugo steklo, celo kap/ljica vode), ki
se izkazuje na način, da posamezne (sončne) žarke (in njih toploto) združi, jih
skoncentrira v en sam žarek oz. v »snop« (in s tem skoncentrira tudi toplote
vseh posamičnih žarkov)…
Ni komentarjev:
Objavite komentar