Velik ha-ha

Iz jame vlekel, v jamo vržen. Se mi sploh splača ven?! 

Še za en ha-ha...

Ko mi moj jaz reče idiot, mu niti ugovarjat ne morem. 

Uroš Vošnjak, OD SRCA SRCU srb slo mix

To pa sebi namenjam, v današnjem večeru...

Za ha-ha

Nazdravil bom v družbi vseh, na katere sem vedno smel računat.

Samogram

Na tem lepem svetu imam tri napake:

razum, čustvovanje, povrh še poet!

Grozljivo, da sploh se porajajo spake,

kot jaz sem, in znajo kaziti planet…

Grd sem, užaljenost porajam!

Pa je temu res tako? Je res narobe na moji strani, ali…

 

Napišem, nekaj, karkoli, in se najde, nekdo, vseeno, ki mojemu zapisu nasprotuje. In svojo trditev, neko poda. Prav, do tega ima vso pravico, ampak…

 

Tudi jaz imam pravico zagovarjat svoje mišljenje, pojasnit, čemu sem neko trditev zapisal. In tega ne morem narediti drugače, kot da se podam v razlago, ob čemer…

 

Ob čemer naletim na užaljenost! In na izhajajoče očitke. Češ da moram vedno imeti prav, češ da mora sogovornik vedno biti meni v podrejenem položaju, češ…

 

Oprosti, sori, in seri, kakor ti je ljubo, ampak:

 

1.     Moje besede, moja stališča se bijejo s tvojimi! Moja pojasnila se ne bijejo s tvojimi, ker ti sploh ne pojasnjuješ, pač pa le zapišeš neko (tebi všečno in tvojo) trditev, ki naj bi jo jaz, preprosto, sprejel. Potemtakem…

2.     Če naj bi jaz sprejel tvojo »resnico«, ki mojo negira, pomeni, da s tem svojim pričakovanjem prav ti počenjaš tisto, kar meni očitaš – pričakuješ, od mene, da se bom tvojemu mnenju podredil! Da bom lastno spoznanje zanikal, ovrgel, in tvoje prepričanje sprejel…

Pomeni, da si (brez slehernih argumentov) ti tisti, ki pričakuje, da bo – imel vedno prav!

 

3.     V kolikor ne razlikuješ med bojem-pojasnil, bojem-argumentov, pač pa meniš, da se s teboj bijem, potem, mi je žal, a v takšnem primeru raje ne hodi na pogovore tja, kjer imajo navado razlagat, in so to zmožni počet! Raje ostani v krogu, ki verjame in veruje, ki trdi, po svoje, in je gluh ter slep za trditve, ki njegovim ne ustrezajo!

 

4.     In – v kolikor te moti to, da z argumenti tvoja prepričanja načenjam, v kolikor tega ne moreš vzdržati, potem… Si kdaj pomislil na to, da je, za nek resen, potemtakem občim ne-običajen pogovor, potrebna določena mera zrelosti?!

 

Pa – brez zamere, če je moč, a menim, da se da tudi tako (po)gledat na vse skupaj, kaj praviš?!

Moč dvoma

Obči temeljijo na verjetju. Verjamejo v to, ali ono, sploh ni pomembno to, v kaj, pomembno je, da všečne jim razlage, ali neke uradno priznane, sprejemajo kot resnice, čeprav...

Razum NE veruje, pač pa ugotavlja. Razum NE sprejema nekih absolutnih "resnic", pač pa vanje - DVOMI! Da, razum temelji na dvomu v ugotovljeno, v njegovo pravilnost, dokončnost... 

Ko bi bilo vprašanje verovanja, ali verjetja, kakor želiš (ni neke pomembnejše razlike, vsebinsko gledano), bi, še danes, veljale "resnice", natanko iste, ki so veljale desettisočletja nazaj. In bi, denimo...

Brez dvoma bi Tesla nikoli ne postal bog-ki-neti-strele! Pač pa bi bil zgolj eno od neštetih tesel, živečih na ploščati Zemlji.

Kakopak, poleg dvoma je potrebno imeti tudi zmožnost ugotavljanja dejstev, zmožnost, s katero ti, ki verjamejo, ne razpolagajo. Ko bi, ne bi verjeli!

Krog dvanajste jih enajst zapišem

Ne poslavljam se od starega. Nosim v sebi. Je vse, kar imam.

 

V novem bom po starem. In še starejši.

 

Samega sebe se držim, odkar sem se našel, predolgo nazaj.

 

Svet bi spreminjal mene, jaz njega. Obema ne uspeva.

 

Znotraj nagonov je um prekletstvo, znotraj uma so nagoni – pokop.

 

Ne želi mi sreče, kar gradim, gradim sam.

 

Ko bi (mi) mravlja razlagala… ne vem, če bi enako razumevala.

 

Ne-povprečno je butasto, kjer je neumnost »normala«.

 

Ni resnice v verjetju, pač pa v razumevanju.

 

Ne boš me več, 2022, sem te že na koščke, peči pripravil!

 

Nevednost je moč v vednost prignati,

neumnosti pa se ne da spamet'vati!

Ne, ne meni se zame

Za vsakim vogalom boljši stoji,

od mene, kakopak, ja, vem,

ne morem pomagat, drugače mi ni,

porajal bi sonce očem…

 

Na vsakem koraku jih najmanj je sto,

ne morem primerjat se z njimi,

jaz sanjam, in iščem v duši nebo,

a vse se v dlaneh mi razblini…

 

Morda prezahteven, ne vem, sem čudak,

in takšne je treba obiti,

sestavljen, očitno, iz samih napak,

še dobro, da zmorem sploh biti…

 

Ne meni se zame, jaz nisem od tu,

na vsakem koraku je bolje,

ob meni prav vse ti odšlo bo po zlu,

ko zrem tja v zvezdno vesolje…

Pre-velika želja

Vse življenje sem želel samo srce. Očitno preveč.

Klic obupa...

Za rubriko ha-ha...

Imejte me drugače radi, in me nehajte mlatit! 

Bilo je premalo…

Globok izdih, povsod prepih,

na plano mora priti,

pa grem ujeti ga v stih,

belino počrniti…

 

Za njim še sto, kdo ve, še več,

jih sproti čas poraja,

ko ne želi, za hipec, preč,

pa v družbo mi ostaja…

 

Oh, ja, gre z njim, a pride spet,

sem se ga naveličal,

v nekih mislih sem ujet,

mi vrag jih je izpričal…

 

Tolažbe ni, da odloži,

da delček vsaj vzame,

je prav tako, naj bremeni,

to, kar je leglo name…

 

In brez pomena je iskat,

čemu je v to pognalo,

sem sebe zgolj hitel dajat,

a je bilo premalo…

Našel sem si mesto!

Dobil sem pismo. Iz Raja.

Kot odgovor na mojo vlogo.

Kratko, uradniško togo:

Zasedeno, vse do kraja.

 

Prva misel, od nekdaj, stara:

Na tem svetu ni Pravice.

Jaz, revež, deležen krivice,

še bog ne želi me, še on me ne mara!

 

Druga, takoj sledeča:

Itak je v Raju hinavščina silna,

sporna zadeva, prav nič kredibilna,

pa odklonitev je pravzaprav – sreča!

 

Tretja, za drugo iz glave:

Tam je le piti in žreti,

polko za polko vrteti,

sploh ne poznajo zabave!

 

In sem poklical še Vraga.

Pač, moram najti si mesto.

Skazal prelepo je gesto:

Si dobrodošel, Vrag vedno pomaga!

Ku-ku, najdi me!

V znanosti in umetnosti (brez navednic) najpogosteje najdeš Homo Sapiensa.

Up - brezup

Up zna biti odmiranje življenja, brezup življenje odmrlega.

Ne-bodi-kot...

Ne, mene res ni treba pozivati k tistemu ne-bodi-kot-drugi. Nikoli bil, nikoli ne bom…

 

Težijo, ti, drugi, k nekim količinam, denimo, medtem ko se sam bolj nagibam k tistemu pij dobro, pij malo. In tudi na FB-ju…

Nekoč sem imel nekaj sto FB »prijateljev«, potem pa sem, postopoma, zadevo krčil, pa, spet, krčil, in krčil. Ne, nikakor ni v številu »prijateljev« iskati nečesa dobrega, v njih kakovosti prej. Tako da – ja, medtem ko ostali nabirajo, in povečujejo to število, ga jaz, namenoma, krčim. In…

 

Še nekaj minut nazaj sem jih imel celih dvajset, zdaj jih je celih dvanajst. Pa nisem črtal na temelju neke zamere, česarkoli podobnega, ne, le na osnovi svojih nekih pričakovanj, morda, na splošno gledano, preveč zahtevnih, v odnosu do splošnosti.

 

In zdaj me je že začelo vznemirjati vprašanje do-kdaj-jih-bo-celih-dvanajst-ostalo…

P.S.

Sem dolžan popravek: do-kdaj-jih-bo-celih-enajst-ostalo?

Različna svetova, različni pogledi

Pravijo, da si bogat, če imaš veliko prijateljev.

Pravim, da si bogat, če imaš pravega prijatelja.

Od ušesa do ušesa, blizu so nebesa...

Nekoč, ko sem (še) bil v iskanju svojega doma, katerega, kaže, ne bom našel, sem dospel na ogled neke manjše kmetije, v neko manjšo vasico, s sila na redko posejanimi hišami…

 

Zadeva je bila simpatična, ampak – že ko sem stopil iz avtomobila, sem na nekem mestu zagledal možakarja, ki je strmel vame, sedel na nekem hlodu, in se, nenehno, režal. Svoj nasmeh je razpotegnil od ušesa do ušesa…

 

Prodajalka mi je povedala, da je, ta možakar, sosed… s katerim določenih mejnih vprašanj nima razčiščenih, in – kadarkoli sem, slučajno ali pa namenoma, pogledal tja, kjer je možakar sedel, vedno sem ga videl sedečega, vame bulečega in z razpotegnjenim nasmehom. Tudi takrat, ko sem, ob ogledovanju, nekoliko bližje prispel, in mu dober-dan izrekel, nič, nobenega odpozdrava, le – strmi vame in se mi reži. Pa če ga nisem dvajsetkrat pogledal, ga nisem niti enkrat…

 

Ni dobro, nikakor, kadar nekega takega zagledaš. Ko bi se krohotal, pa da se v zrcalo pogledam, in preverim, če sem tako smešen…

 

Takrat me je preblisnilo. Obstajajo namreč določene ustanove, in v njih določeni, ki niso ravno najbolj pri sebi. Nekateri med njimi se jočejo, drugi kregajo, tretji se z neko odsotnostjo izkazujejo… ja, in so tudi takšni, pri katerih, kadarkoli jih pogledaš, zaznaš njih pogled in nasmeh, od ušesa do ušesa…

 

Priznam, možakar je tako deloval name, da je postal eden od dejavnikov, zaradi katerih se nisem odločil za nakup. Celo zelo pomemben dejavnik.

Sem že v slavju...

Začenjam slavit. Letošnje me je potolklo, bo prihodnje dokončalo?!

Malo za ha-ha…

Od dela se še spočijem, ne uspeva mi spočiti se od življenja.

 

Nihče te ne more tako pobiti, kot tisti, za katerega bi dal življenje.

 

Ni bolj žalostnega od plehke sreče in srečne plehkosti.

Boleča, a resnica!

Manj veš o dobroti in poštenosti, bolj so ti »dobri« in »pošteni«.

O "modrosti"

V svetu neumnosti si najbolj pameten, če si – neumen!

Spet malo o "grdem nekem meni"...

Resnica je zlahka boleča… tistim, ki je videt niso zmožni!

Veleneumnost (dneva)…

Prebral: »Spoštuj druge, in drugi bodo spoštovali tebe, pa boš lahko, še bolj, spoštoval sebe.«

 

Čemu (vele)neumnost? Preprosto…

 

Kot prvo – najprej je potrebno vedeti to, kaj spoštovanje je, kako se izkazuje, in zlasti – na čem temelji! Eno je namreč upoštevati (obstajanje nečesa, priznavati temu nečemu pravico do obstajanja), povsem nekaj drugega pa spoštovati!

 

Kot drugo – če ne zmorem razlikovati med ne/dobrim, ne/pravilnim, če le-tega niti ugotavljati nisem zmožen, samo v takšnem primeru zmorem »spoštovati« neke druge, povprek, in brez izjem! Ampak, oprosti, jaz, denimo, barabstva, laži, sprijenosti, ničevosti – ne morem spoštovati, kajti ko bi to počel, bi najprej vse povsem enako obravnaval (pomeni, da bi mi poštenjak enako pomenil, kot ne-poštenjak), potem pa bi, s to, enako obravnavo, povsem razvrednotil temelje, na katerih se spoštovanje zbuja, in na njih temelji, pomeni, da spoštovanja, dejanskega, sploh ne bi premogel!

 

Kadar nekaj/nekoga upoštevam, takrat vsemu obstoječemu priznavam pravico do tega, da obstaja v vsej svoji raznolikosti. Kadar nekaj/nekoga spoštujem, takrat sem že na področju vrednotenja, pa razvrščam, razporejam, na neki vrednostni lestvici, tisto/e, kar/ki je/so vredno/i spoštovanja, in tisto/e, kar/ki ni/so!

 

NE spoštujem forme, nekih podob, pač pa zmorem spoštovati VSEBINO, do katere dospevam prek izkazovanj tistega, katerega ugotavljam! Šele naknadno, posledično, lahko spoštujem tudi neko osebo, katera se s spoštovanja vredno vsebino izkazuje!

 

Nikakor si ne želim, da bi me vsakdo, in vsi, spoštoval/i, ker – če me spoštuje baraba, potem v meni vidi nekaj sebi podobnega, to pa jaz, nikakor, ne želim biti. Z drugimi besedami – povsem vseeno mi je, kaj o meni misli neumnost, nepoštenost, sprijenost, ničevost! Še bolje – slabše, kot takšni mislijo o meni, večjo potrditev imam, da pravilno živim!

 

Nikakor ne morem vsakogar, vse, spoštovati, pač pa – redkejši so, tisti, katere spoštujem, bolj moje spoštovanje ustreza dejanskemu stanju na svetu, bolj je spoštljivo, zaresno, večjo svojo trdnost ima.

 

Sebe, da bi spoštoval? Hm… lahko spoštujem svoja ravnanja, izkazujoča v skladnosti z etičnostjo (potemtakem spoštujem etiko, etičnost), in zlahka obsojam (ne spoštujem) tista, s katerimi se drugače, nasprotno izkazujem! Lahko spoštujem tisto, kar sem delal in naredil… v kolikor je bilo le-to izvedeno v okvirih, spet, etičnega.

 

Ne, NE, niti pod razno ne morem spoštovati (povprek) drugih… da bi ti »spoštovali« mene, pa da bi samega sebe bolj »spoštoval«!!!

 

Nagončki, nikarte siliti v »modrovanje«, in v »modrosti«, kajti samo enaki bebci bodo v tem videli – sebi ustrezne, a po vrsti butaste, »resnice«!

»Seveda, da vem…«

Imam srce. Jamčim. V neposrednem in posrednem smislu. Pomeni, da »poznam« svoje srce, pa bi se lahko o njem, denimo, enakovredno pogovarjal s kardiologom…

 

Ja, vem, BUTASTO se sliši, in tudi je, čeprav – na tak način funkcionira običajnost, butasta običajnost. Ima, denimo, psiho, in že so »strokovnjaki« o njej, vse vedo… razen lastne bebavosti ne uvidijo!

 

In, kakopak, »vedo« o človeštvu. Pardon, da bo pravilneje, moram zapisati o »človeštvu«. Saj ja »poznajo« toliko nekih drugih… in jih »poznajo« natanko tako, kot so sosedje »poznali« Brejvika, ki je bil »še včeraj povsem normalen, vzoren član skupnosti«…

 

Kadar ugotavljaš »človeštvo«, ali karkoli drugega, je krepko premalo vedeti nekaj malega o nekem skromnem številu, obsegu proučevanega. Obenem pa je priporočljivo to, da – imaš s čem ugotavljati, ker brez razuma, brez kompleksnega mišljenja, do zaokrožene celote, posledično do ugotovitve dejanskih stanj, nikoli ni moč dospeti!

 

Ko ugotavljam »človeštvo«, moram najprej biti zmožen ugotavljati, zaokroževati v smiselne celote posamičnosti, ki si med seboj nasprotujejo, se med seboj izključujejo, pomeni, da moram znati upoštevati dejstva z več strani hkrati… in ne tako, kot to zmorejo nagonski možgani, ki v nekem trenutku upoštevajo samo eno plat, pomeni, da enostransko ugotavljajo… v nekem naslednjem trenutku pa (samo) neko drugo… zato se tudi sučejo malo sem, malo tja, pa nikoli do nekega konstantnega, vzdržnega, dejstvom ustreznega mnenja ne morejo dospet!

 

Potem je nujno, ne samo priporočljivo, da poznaš vse obstoječe svetove: svet Človeka (Homo Sapiensa, razumskega bitja), svet človejakov, svet živali, svet rastlin, svet tvarin! Da, Narava je vsem enake zakone, zakonitosti predpisala, in samo s širšo, čim bolj obsežno primerjavo je moč do upoštevanja vrednih ugotovitev dospeti!

 

Potem je priporočljivo, da neka spoznanja ugotavljaš znotraj različnih okoliščin, pa da vidiš, kaj je tisto, čemur je moč stalnica reči. Kajti samo stalnice, nič drugega, o nekih vsebinskih opredelitvah pričajo, in s tem tudi pojasnjujejo, vse, in vsako posamičnost!

 

In – ko ugotavljaš »človeštvo«, takrat je neizogibno primerjati ne samo neke znance, sosede, prijatelje in predvsem »prijatelje«… pač pa vse, kar pod tem nazivom biva na planetu, ja, tudi neka džungelska plemena, celo takšna, kakršna so nedavno tega odkrili, v njihovi »kameni dobi«, njih običaje, izkazovanja…

 

Bolj kot greš v širino, bolj boš do dejstev dospeval. Če, kakopak, imaš s čem dospevat!

 

Absurd, gromozanski, je dejstvo, ki ga lahko takole zapišem – vsi so »razumni«, obenem pa ničesar NE razumejo!

In mi je celo uspelo...

Uspel! Včeraj na računu trije evri, danes pokojnina!

Ne sužnjim svetlobe

Danes mi sonce je v bol prisvetilo,

leglo med prsti mi je na obraz,

temo potisnilo, hlad otoplilo,

in mi polepšalo svet nekih skaz…

 

Nisem lovil ga, ne sužnjim svetlobe,

le vse do konca sem se mu predal,

kdo ve, ostane, morda gre po gobe,

ne bi ugibal in prerokoval…

 

Nekaj odtenkov je lažje obstati,

nekaj odtenkov mi lažji je zrak,

zmogel sem pesmi se v sebi predati,

in začutiti krepkejši korak…

 

Vem, vse je možno, in tudi prevara,

voda napaja, a zna razdejat,

mene pa itak življenje ne mara,

nič ne zastaja, ko stiska mi vrat…

 

Danes začutil sem žarke toplitve,

mi je po žilah potekla spet kri,

vem, zna oblak zlahka preko jasnitve,

naj, za primer vsak, se misel kroti…

Od tu, do tja

Od tu, do tja,

vseeno kje, vseeno kam,

korak velja,

pa prav nerad bezljam,

do tja, od tod,

ne vem čemu, ne vem kako,

me vodi, neka moja pot,

pa bo nekako šlo…

 

Od tu, do tja,

vem, bom dospel, drugače ni mogoče,

kjer se konča,

ni več želja, srce ničesar noče,

do tja, od tod,

bolj v prazno zrem, mi ni več poiskati,

bil sem docela vsepovsod,

kjer zmogel sem kaj znati…

 

Od tu, do tja,

ni dosti več mi v upe se oviti,

dovolj vsega,

in še preveč, želim le odložiti,

do tja, od tod,

v mir, spokoj, da nekam, truden, ležem,

vse breme bo ostalo spod,

ko veter v voz vprežem…

Po lastni volji

Po lastni volji sem bedak,

drugače mi ni znati,

če vkup z nekom gradim korak,

mu moram verovati,

a če je vreden, ali ne,

o tem pa čas izpriča,

rad iluzije mi podre,

prikliče mi hudiča…

 

Po lastni volji sem bedak,

in večkrat grem na led,

ker, pač, se zlahka najde spak,

da me od zad in spred,

ob tem ga niti ne boli,

v oči, naravnost, gleda,

v pogledu pa sramu nič ni,

vesti ni, kjer je beda…

 

Po lastni volji sem bedak,

kakopak, tu in tam,

ko verujem, da čist je zrak,

srce, in dušo, dam,

in bolj kot se potrudim dat,

bolj rado sranje rata,

prek duše se poda podplat,

poln dreka, gnoja, blata…

Nebo rudi

Nebo rudi.

Je redko še, ki zmore brez ličila.

Ponosa ni.

In ni sramu. Umetna so barvila.

Nebo rudi.

Prelep prizor vsaj tu in tam je zreti.

Svet brez vesti,

le glad, pohlep, in pa nagon prekleti!

 

Nebo rudi.

Bi rad oblak prekril mu lica rdeča.

Uspeha ni.

Se ne pusti z neba zvezda žareča.

Nebo rudi.

In meni noč se spet je izmaknila.

Se lepše zdi,

ker se z neba je čistost nasmehnila.

Visoka družba

Edino, kjer prave dame srečam, je - šah. 

Komu (za)hvala?

Še ena noč, ki jo med nespeče pospravim. Bi se bogu ali hudiču zanjo zahvalil? V prvega ne verujem, do drugega hvaležnosti ne čutim.

Blagor, tistim brez vesti

Blagor, tistim brez vesti,

brez srca, in duše,

njih še črv se boji,

ko gredo spod ruše…

 

Solze lažne drugim so,

zase zgolj boleče,

a za vsemi, ko teko,

se smrdljivo vleče…

 

Blagor, tistim brez vesti,

njih so svinjarije,

rilcu svetega nič ni,

ko po blatu rije…

 

Koža trd oklep, močan,

nič pod njo ne sega,

vse brezupno, vse zaman,

še za hip ne zbega…

 

Blagor, tistim brez vesti,

resda so smrdeči,

a se jim lepo godi,

v njih ostudni sreči…

Ob boku hudiča

Sedim. Časa je prek glavé.

Od tistega, meni drobiža.

Pa naj, če že hoče, kar gre,

preveč mi ga je preko križa…

 

Sedim. Itak ne bi zaspal.

Mi misli neštete rojijo.

Le kaj bi za upi se gnal,

se najdejo, ki jih morijo…

 

Sedim. Mi ob boku hudič.

Mi kazal je slike medene.

Jih potlej razblinil v nič,

dodobra zamešal mi štrene…

 

Sedim. Joj, kako je lagal!

Bilo bi lahko celo smešno.

Ko ne bi trpljenja spoznal,

bežal mu povsem brezuspešno…

 

Sedim. To dodobra vsaj znam.

Mi v plehkem ni najti veselja.

Naj zgine še to, kar imam,

da seže v spokoj moja želja…

Pa ta »moja« cucka…

Maloprej sem šel dol, da bi pasji posodi pospravil, in ugasnil dvoriščno luč, pa…

 

Cucko, manjši, Tar, kot bi bil na vzmetnicah, skače krog mene, in name, da moram na vsak korak paziti, in se pomiri šele takrat, ko se že nekajkrat sklonim k njemu, ga nekaj časa božam, in ga poljubim, prek njegove kosmate pameti…

 

Tisa pa… že ko sem se vrnil, po tem, ko sem Malo odpeljal, in oba spustil iz kuhinje, v kateri sta me čakala, je norela gori-doli, od veselja, se s smrčkom »zabadala« vame, se vzpenjala name, in je kar nekaj časa trajalo, preden se je uspela, vsaj za silo, umiriti…

 

Kot da čutita moje razpoloženje, in ga, zanesljivo, in kot da bi ga v lepše želela obrniti. In jima je, za nekaj minut, celo uspelo.

Še enkrat, nekaj malega, o smislu življenja

Vselej trdim, da je smisel življenja v (raz)dajanju samega sebe. Nekim drugim, skupnosti… v prispevanju k temu, da naj bi bilo »jutri« boljše, lepše… vsem. Ampak…

 

Nastane težava… ko ugotoviš, da je teh drugih, kateri bi bili prejemanja vredni, bore malo! Da pa o »skupnosti« sploh besed ne zgubljam…

Po neki lestvici...

 Vseeno mi je, kaj mravlja misli o biologu. Upoštevam mnenje biologa, o mravlji.

Ne razumem, preveč zabit!

Da, res je, nikakor ne razumem tistih nekih, ki me, baje, spoštujejo, obenem mojim trditvam oporekajo, mojim izkazovanjem. In mi to nikakor ne gre v račun…

 

Kadar se mi nekdo predstavlja, se mi predstavlja s svojim (iz)govorjenim, torej s svojimi besedami, s stališči, in s svojim fizično izkazanim, potemtakem s svojimi ravnanji, dejanji. Posledično, posredno, mi z obojim govori tudi o tistem, kar mu šteje, kar mu je vredno, pa vrednoti, potemtakem mi govori o svojih vrednotah…

 

Osebno zmorem spoštovati nekoga, ki se trudi čim bolj pravilno, etično. Nekoga, ki zmore izkazati, s tem tudi dokazati, da je spoštovanja vreden, da presega, v pozitivnem, krepko, neko povprečnost. Le-ta je namreč močna izključno v govorjenju, a kaj, ko njene besede ne ustrezajo njenim izkazovanjem…

 

Spoštujem lahko nekoga, ki, brez ovinkarjenja, brez hinavščine, brez laži – »bobu reče bob«! In ga ne obsojam radi tega, ker lopovu reče, naravnost, da je lopov, ker – že itak je preveč tega, da je kritik(a) nepravilnosti deležen(-na) krepko večjega obsojanja, kot same nepravilnosti, in tisti, ki se z njimi izkazujejo. Da, je tudi obče »čislan«, pokojni, Boris Pahor dejal, da – ko bi bilo na svetu več ljubezni, in predvsem kritičnosti do nepravilnega, bi bil svet…

 

Ni hudega, »ljubezni« je kolikor želiš, na vsakem vogalu jo lahko najdeš, celo kupiš. In je še več tiste, ki govori o imeti-rad-samega-sebe.

Kritični smo pa itak, vsi po vrsti, ko ogovarjamo, za hrbti, ali pa počakamo, da nevarnost mine, in se kot »poštenjaki« razkrijemo. MARŠ!

 

Če imaš kaj pripomniti mojim besedam, če meniš, da si bolj podučen, od mene, zlasti tam, kjer se nikoli s problematiko nisi srečal, jaz pa sem se… potem, domnevam, meniš, da sem dovolj zabit, neumen, pa da tvoja tolmačenja potrebujem. Povej – spoštuješ zabitost?!

 

Če imaš kaj pripomniti mojim ravnanjem, potem, takisto – če so moja ravnanja nepravilna, najmanj sporna, če ne celo obsodbe vredna, potem – spoštuješ neetičnost?

 

Resnično, priznam, sem tako hudičevo zabit, da ne razumem, in nikoli ne bom, kako me lahko spoštuješ, ko pa mi pripominjaš in mi oporekaš?! Jaz, denimo, v času svojega (tudi zrelega) odraščanja tega nikoli nisem počel, če sem nekoga spoštoval, potem sem ga tudi upošteval! Ne znam malo-spoštovati-malo-ne-spoštovati, tako da, ja, res ne razumem, razen, če me zgolj – »spoštuješ«!

Guliver in blatna reka

In znova sem v miru, sred' samosti svoje,

kozarec pri roki, pepelnik gosti,

še malo, pa sova v pozdrav mi zapoje,

medtem ko se Luna že dlje mi smeji…

 

Me gleda postrani, ma, sploh ni edina,

naj gleda kot hoče, mi malo je mar,

ko brskam in berem po kotih spomina,

še samemu sebi dam kletev v dar…

 

Med palčke se Guliver nekdaj zateče,

jim bil gromozanski nekakšen je spak,

a Guliver zmore, kar palčkom se neče,

pa zmore postati koristen čudak…

 

Ko nehaš dajati, berače tešiti,

počasi v pozabo, za hrbte drsiš,

ne slinijo več se, v nasmehu, ti riti,

pa si, vsaj za silo, okolje zbistriš…

 

Ja, res je, bi prijala družba Človeka,

a kaj, razkropljen je, po svetu, v nek ščep,

ostalo pa vse, bolj kot ne, blatna reka,

ki »ceni« le to, kar pospravi v žep…

 

Ja, znova sem v miru, sred' svoje samote,

in samemu sebi znam reči bedak,

je bolje tako, znotraj moje togote

laži ni, zahrbtnosti, lepši je zrak…

V odnosu do »nekih drugih«…

Je prijatelj neko malenkost zapisal, o tem, kako ga »okolje« doživlja, in obravnava. Ja, tisti prijatelj, o katerem sem že, ko sem, med ostalim zapisoval, da mu neka običajnost, povprečnost do kolen ne seže…

 

In sem mu zapisal, bolj v spodbudo, kot v tolažbo, morda celo sebi v zadovoljstvo, da sem svoje otroke učil, naj se z »okoljem« primerjajo samo tako, da – čim dlje boste, otroci dragi, od običajnih, čim bolj boste ravnali drugače, kot ravna »okolje«, bolj se boste s pravilnim izkazovali, bolj vas bom vrednotil, spoštoval!

 

Sam sem se, predolgo časa, pojasnjeval, temu »okolju«. Tistim, ki me, in to krepko, presežejo izključno v slabem, in v nezmožnosti, dočim so beda, dejanska beda, v nasprotnem. In sem se naučil tega, da se pojasnjujem samo redkim. Še vedno so iz »okolja«, a vsaj po nečem od njega odstopajo.

 

Kaj meni »okolje«, kaj pričakuje, govori… Bi ne bilo bolje, ko bi to »okolje« najprej pokazalo kaj zmore, v dobrem, kaj naredi, kaj prispeva, preden bi se lotilo boljše od sebe zasliševati, ocenjevati?! Ja, že pogled, en sam, na razna »družbena omrežja«… koliko nekih papagajev, koliko nekega »lepljenja« ne-svojega, koliko neke praznine, same sebi namenjene… in kako malo, silovito malo neke tvornosti!

Vsaj nekaj…

Odpeljal Malo. Nanosil drv. Dal prat in obesil njeno. Belo v pranju. Pospravil spodaj, kuhinjo s »pritiklinami«. In si celo petnajst minut dovolil, da sem, po trinajstih dneh, v miru, kavo popil.

 

Jutri se lotim zgornjega dela.

Ti je dolgočasno ob meni?!

Ti je? Groza, tako pa ne sme biti! Bova za zabavo poskrbela, tvojo…

 

Lahko, denimo, se norčuješ iz mojega zaupanja, pardon, iz moje neumnosti. Pa se mi lažeš, mi nos daljšaš, po najboljših močeh. Ne vem, morda bom celo lepši, ko mi do tal seže…

 

Premalo, prehitro postane premalo, in se spet dolgočasenje pojavi? Bova rešila. Denimo – lahko mi za hrbtom počneš, mi hinaviš, me pljuvaš. Na začetku, dokler se ne naučiš dovolj sline nabrat, ti levo lice ponudim, nato, za spremembo, tudi desno, ko pa bo dovolj velik pljunek, lahko kar naravnost, v cel obraz…

 

Tudi tega se prehitro naveličaš? Bi ti prijalo, da me mlatiš? Grem po šibo, ne, po palico, bo bolje učinkovala. In, nikar se ne boj, ko postane premajhna, imam tudi kol spravljen, v kolikor se višja sila pojavi…

 

Še premalo? Kaj pa zbadanje, rezanje, sekanje? Imam, zanesljivo, šilo, nož, sekiro… samo povej, po kaj naj grem…

 

Res? Ah, daj no, dovolj neumnosti sem v preteklosti izkazal, da bi jo v nedogled ponavljal! Če ti je dolgočasno ob meni, spokaj, in pojdi tja, kjer bo čas hitreje tekel!

Boljši svet

Brez mene bi bil svet boljši meni.

Ne sreči (pre)težkega

Nekoč sem sanjal odprtih oči, zdaj tudi z zaprtimi ne gre.

 

Nikar me srečiti, sem brez moči ostal, ne bi zdržal.

 

Od mene zmoreš zlahka, do mene težko.

 

Mene je težko prenašat, lahke je lažje.

 

Saj bi delal v javno dobro, ko me javno dobro ne bi odbijalo.

Blagor meni

Vidim, neke »ljubeče me«, kako me toplijo… pardon, mojo žaro objemajo.

Pri svetem črvu zemeljskem...

Lahko se ne zavedam svojih ravnanj, a se moja ravnanja zavedajo mene!

 

Ni pomembno, kaj drugi o tebi, pač pa kaj sam o sebi govoriš.

 

Na antibiotike nikoli nisem bil alergičen, na neumnost vedno.

 

Mi je žal, da dva svetova vidim. Ko bi bili trije, bi tri.

 

Velikokrat sem bil deležen »hvaležnosti«. Jamčim, vse manjkrat bom.

Veselje veselja

Veselim se veselja nekih drugih. Mojega mi je zmanjkalo.

Psihiater in astronavt…

Nekoč sem slišal »Ti si toliko psihiater, kot sem jaz astronavt…«

 

Simpatična primerjava, ni kaj, a ima eno pomanjkljivost, in eno nerodnost, kajti…

 

Vsakemu bebcu je jasno, mislim vsaj, da je za poklic psihiatra potrebno neko usposabljanje opravit, neko šolanje dokončat. In bebci, ki mene »poznajo«, zagotovo vedo, da takšnega šolanja nikoli nisem opravljal. Obenem me nikoli niso slišali trditi, da bi se za psihiatra oznanjal.

 

Ne, nisem, in nikoli ne bom, psihiater, da pa sem neko uspešnost na področju psihoterapije izkazal, je pa dejstvo. Ne samo neko moje umišljanje, pač pa dejstvo, izkazano, potrjeno s povsem objektivnimi zadevami, da zapišem »sodniki«.

 

To je glede pomanjkljivosti. Glede nerodnosti pa…

 

Krepko lažje je biti astronavt, kot biti nekdo, ki zmore na področju psihe delovati. Pa bilo kot psihiater, bilo kot »samo« terapevt. Ker…

 

Ko pomislim, kaj vse so v vesolje pošiljali, na pot, v raketah, od miši, psice, opic…

Glas ostankov

Z mojimi posmrtnimi ostanki lahko počnejo, kar želijo. Z življenjskimi nič več. 

Težava dojemljivosti…

Povprečni so vsi nadpovprečni.

Takšna so dejstva…

Sem v letih, ko je pred menoj krepko manj, kot za menoj. Lahko bi zapisal, da je glavnina mene že preteklost. V vseh ozirih, skorajda, le izkušnje, nabirane, in nabrane, v desetletjih, so mi v razmislek nekaj več pomislekov dale…

 

Tudi ko bi hotel, a ne, mi ni dano čakati, na nekaj ali nekoga, pač pa zmorem zgolj odštevati, sebi in sebe. In ko sebe odštevam, odštevam, obenem, tudi svoja pričakovanja, dočim sem želje že tako na najmanjše možno skrčil, z upi pa se nočem več vojevati. Preveč sem spoznal, da bi počen groš dal, na spoznano!

 

Nekaj dni nazaj, ko so mi na neki spletni strani delno omejili aktivnosti, češ da sem z nekim zapisom žalil oziroma bi utegnil biti, nekomu, žaljiv, so mi, pred izvedbo omejitve, dali, v izbiro, dve možnosti. Prva, pristanem na omejitev. Druga, se pritožim. In jadrno, brez oklevanja sem prvo izbral, ker – dovolj imam tega, da se z omejenci bijem, naj omejujejo, omejeni, karkoli želijo, meni le še enkrat taisto naredijo, pa me na njih strani nikoli več ne bodo videli! Si bodo povprečje uporabnikov občutno popravili…

 

Da, skorajda ničesar več ni, če ni celo tako, da lahko ta skorajda izbrišem, s čemer me še zmorejo presenetiti, mi nekaj odvzeti. Preživel sem, vse svoje življenje, kot samosvoj, in po svoje, zvečine prekleto sam, in brez marsičesa, pa ni vrag, da tudi to malenkost, ki mi ostaja, ne bi zmogel tako!

 

Rad imam, kadar ugotavljajo, trdijo, in to zapermej, obenem pa ne menijo, da bi bilo dobro, ko bi svoje trditve tudi podkrepili, z nekimi pojasnili. Da pokažejo, koliko zares znajo, in zlasti to, koliko so – upoštevanja vredni! Ja, demokracija, vsakdo sme o vsem, zlasti o nerazumljenem…

 

Na Tubi so mi vsaj, kot umetniku, pravico do izražanja pustili, ostale pa naj bi spraševal o tem, kaj smem, in česa ne, zapisati?! Mi bodo s svojimi zgledi izpovedali, kaj je prav, in kaj ni, kaj je v okvirih moralnega, dostojnega, in kaj ni, ne nazadnje – kaj sodi v tako imenovano literarno, da ne pišem pesniško, svobodo, in kaj ne?! Bentiš, ni te polente, ki jo zmorejo pogoltniti, da bi jih za ped večje, vsaj višje, naredila!

 

Da, pred menoj je krepko manj, in prav ničesar več mi ne morejo vzeti. Razen dihanja. Za kar bi jim pa bil celo hvaležen!

Vsak list, teden manj...

Nabavil sem nov koledar. Star me je že za leto odnesel.

Lakota je – lakota!

Je tata skuhal krompirjevo juho, in spasiral krompir, da je bila zadeva bolj neki kaši podobna, in meni bolj všečna, in obvladljiva. In mi je še polovico lepinje dal…

 

Je hudič, kadar si nenehno aktiven, je energijo potrebno obnoviti!

Jupiii!

Pripravljen na Novo. Nabavil steklenico cenenega žganja.

Kar sem izgubil...

Na tem svetu nimam česa iskati. Kar sem izgubil, sem izgubil, kar mene ni hotelo, je izgubilo mene.

Premalo, krepko premalo!

Premalo je verjeti, da nisi tak/a kot drugi, ker drugi takisto verjamejo.

Mene imeti rad/a...

Kadar nekdo trdi, da »me ima rad/a«, takrat od te osebe pričakujem predvsem to, da ima rad/a – tisto, čemur lahko porečem moje vrednote!

 

Svoje življenje ravnam po tistem, kar mi je vredno, po tistem, h čemur težim, po tistem, s čemer se skušam v največji možni meri izkazovat, pa – če »imaš rad/a mene«, potem, neizogibno, moraš imeti rad/a tudi moja izkazovanja, pa – če imaš rad/a moja izkazovanja, potem se skušaš tudi sam/a podobno vsaj izkazovati… in nikakor ne drugače, kaj šele v podobi popolnega nasprotja, ker, veš…

 

Če imam jaz rad tisto, kar vrednotim, spoštujem, skušam po najboljši meri upoštevat, potem imam lahko rad samo tiste, ki takisto ravnajo, ki v isto verjamejo, si za isto prizadevajo! In so mi besede ob tem krepko premalo, zlasti takrat, kadar jih ravnanja zanikajo, izničujejo, ne samo pod vprašaj postavljajo. To je nekako tako, kot…

 

Sonce in oblak! Kako, hudiča, bi se imela rada, ko sonce hiti svetliti, oblak temniti, ko oblak skuša sonce zakriti, medtem ko sonce skuša njega izsušiti, stopiti?! Zategadelj…

 

Če res misliš mene imeti rad/a, potem le hodi po podobnih poteh tistim, po katerih sam korake razvrščam.

Ko bolje pomislim…

… me je skorajda groza. A ne grozljiva, nikakor, pač pa takšna, ki se utegne celo simpatična izkazovat, govoreč o nečem, marsičem, morda, tako, površno gledano, tudi o izbirčnosti…

 

Razmišljam o številu sogovornikov, s katerimi razpolagam. Ne o številu nekih so-klepetalcev, s katerimi zmorem, če o drugem ne, potem o tistem kako-si-kaj, in ja-vreme-pa-še-kar-drži…

 

Načeloma imam, tu, v Deželi, tri takšne, s katerimi zmorem o nekih splošnih zadevah, in to zlahka, do soglasja dospeti. Imel sem štiri, pardon, pet. Medtem ko se zaplete, krepko, in to pri vseh treh, ko pogovor nanese na tisto, s čemer sem se sam podrobneje soočal, dočim oni bolj od daleč vedo. Vsaj menijo, da vedo. Vse ostalo…

 

Vse ostalo je bolj tako, da se mi je moč sicer pogovarjat, skozi pogovor celo neko voljo ohranjat, a na koncu pogovora, pod črto, nevidno, zaobjeti pogovora čas v in-spet-je-šlo-v-prazno…

 

Izven Dežele imam tudi tri. Dva, s katerima se zmorem malodane o vsem, medtem ko mi na področju, s katerim se dokaj resno ukvarjam, zadnjih deset, enajst let, vsaj ugovarjata ne. Tudi pripominjata ne, ker sta svoji življenji posvetila ustvarjanju, pisanju, in se nikoli z značilnostmi, ter njih vzroki, dvonogega nista ukvarjala. Kakopak, poznata že, te značilnosti, tudi vesta, da ne sodita med neke obče, a to je to. Imel sem tudi tretjega, njima podobnega, a je, žal, pred kratkim odletel na nekih nevidnih krilih večnemu spokoju naproti…

Da, in imam tretjo osebo, s katero pa se lahko malodane o vsem pogovarjam, in tudi o psihi, njenih stanjih, in terapevtskih delovanjih. In so pogovori, kadar do njih pride, in žal preredko, obojestransko razumljeni, tvorni, prijetni. Vse ostalo pa…

 

Ko seštejem, in dobim tri in tri je šest, se počoham, po bradi, in se zamislim – po šestinšestdesetih letih obstajanja, imaš samo šesterico, s katero se lahko, vsaj tu in tam, o nečem konkretno pogovarjaš. Vsaj o nečem?! In me takoj prešine misel, da, očitno, nisem normalen, čeprav…

 

Hm, vsaj tisti v inozemstvu so, vsak na svojem področju, priznani, uveljavljeni, uspešni, pa če oni zmorejo z menoj, in jaz z njimi, potem ima moja ugotovitev nek manko, nekaj z njo ni v redu, ker – če jaz nisem normalen, oni pa so, kako, za vraga, se sploh zmoremo tvorno pogovarjati?! In potem ugotovim, da – tudi oni niso normalni! Pardon, niso običajni, pač pa… vsakdo je na nekem svojem področju izkazal krepko več od svojega okolja, vsakdo je krepko zmožnejši, uspešnejši, od svojega okolja, potemtakem so takšni, kakršni naj bi neki normalni bili! Takrat, kakopak, kadar niso zgolj – običajni…

Na nebu so zvezde

Na jugu je sonce, na severu hlad,

zdaj v dvomih, nekoč pa imel nek svoj rad,

na nebu so zvezde, in blato na tleh,

ničesar, ko sij ugasi se v očeh…

 

Na veji je sadež, in senca pod njo,

nikdar se ne vrne, kar v nič je odšlo,

poganja, da raste, če ne osuši,

so sanje zaman, tam, kjer vrednega ni…

 

V dlani pozdrav je, če v pest ne zapre,

prav vse se rojeva, da potlej umre,

v objemu poti so, v odrivu je kraj,

ne da se dospeti, če rineš nazaj…

 

Na jugu je sonce, na severu hlad,

za vsako vzpetino stoji nek prepad,

na nebu so zvezde, in blato na tleh,

ni toplega kruha, ko brskaš v smeteh…

 

Na jugu je sonce, mi juga več ni,

vse bolj je ledeno, vse bolj le hladi,

na nebu so zvezde, ne sežem med nje,

le tonem, vse bolj, tja, k objemu zemlje…

Rad bi (ga/jo) srečal…

Da, res je, rad bi srečal nekoga, ki je, denimo…

 

V najhujših nekih »političnih časih«, nič kaj simpatičnih, in v ozračju obče nestrpnosti, po razpadu Juge, pomagal neki materi, ne-tu-zemki, pridni, pošteni, dušno čisti ženici, da je smela dočakati dan, ko je tudi njeno najmlajše, osnovnošolsko dete, dospelo bivati k njej, v Deželo. In sem za to pomoč kar nekaj časa dal, svojega, kakopak, in se s kar nekaj tepci, uradniškimi, »bil«, pa kar nekaj »lepih« besed na račun svoje »zavednosti« poslušal… a sem, vsemu navkljub, dočakal dan, da sta se mati in hči, ali obratno, smeli veseliti tega, da je družina postala zaokrožena celota!

 

V taistih časih poskrbel, uradno, kakopak, zakonito, za nekaj podobnih primerov, da so neki posamezniki, ki se v življenju z ničemer niso mazali, smeli ostati tu, in še naprej opravljati svoje delo, tako, kot so ga poprej. Tudi ni bilo najbolj simpatično, takrat, to moje početje, zame.

 

Prevedel, ne vem, če se ne motim, nekih deset knjig, med njimi polovico takšnih, da sem vsak dan prevajanja preklinjal svojo odločitev, da pomagam, ker mi je bila vsebina prevajanega bolj nesprejemljiva kot ne, kar zadeva razumskega pojmovanja sveta, in kakovosti samega zapisovanja, in sem celo moral dodajati, dopisovati, po svoje, seveda, da sem neke besedne »skice« v zaokrožene, smiselne celote sčaral, pri čemer enkrat nisem povprašal tistega kaj-bom-jaz-od-tega-imel, čeprav sem v delo vložil najmanj leto dni, krepko raje več, malodane vsakodnevnega celodnevnega dela. Ne, garanja!

 

Beračil, prosjačil sem razna podjetja, za neke knjige, odpisane računalnike, za marsikaj, da sem te zadeve zmogel peljati v neke odročne šole, takrat, ko sem otrokom na obisk hodil, takrat, ko sem lasten dopust trošil, da sem zmogel z dela, rednega, izostati, lastno gorivo, pri čemer tudi, nikoli, nisem vprašal kaj-bom-imel!

 

Petnajst mesecev krvavega dela, po dvanajst, štirinajst ur dnevno, za neko terapijo. In bi lahko, k tej terapiji, pridodal tudi kakšno, drugo, pomoč, ki, resda, ni tako dolgo trajala, a je, kljub temu, zadovoljstvo, razbremenitev, nasmeh priklicala na obraz, in problem odpravila.

 

Nisem jih štel, a kar nekaj vinjenih sem pobiral, in nikdar ne bom pozabil primera, ko sem pobral okrvavljenega, od padcev, možakarja, pa dve uri čakal, najprej na prihod reševalcev, ki ga, mimogrede, niso odpeljali, ker je možakar njih pomoč zavrnil, nato še policije.

 

Pregledoval, lektoriral, celo pisal… prošnje, diplomske, pa razne strokovne izpite, kadarkoli sem bil naprošen, in nikdar z oklevanjem.

Ne vem koliko rokopisov prebiral, nekih mladih, pa se potem z ocenami mučil, da ne bi zapisal daj-raje-kaj-drugega-počni, pač pa da sem napisal daj-nadaljuj-(bolje, da to počneš, če že veselje v tem najdeš, kot da čas po bifejih stran mečeš)…

 

Bi se dalo, marsikaj, našteti, od nekega truda, vloženega v to, da so oskrbovanci nekega doma za starejše do določene zabave dospeli, do tega, da starejša ženica ni v obup rok vila, ko je bilo potrebno nekaj poledenelega snega odstranit, marsičesa tudi ne, ker pomoči, svoje, nikdar beležil nisem, da bi jo kasneje »naprej metal«, pa – bi ga/jo, zares, rad srečal, ki je tolikokrat in v takšnem obsegu pomagal/a, nekim drugim, kakopak, brez slehernega pričakovanja, z izjemo radosti tistih nekih, pa da me ta on/a malo poduči o tem, kaj je dobrota, kako se izkazuje, kako je potrebno pomagat… in da me, predvsem, prepriča v to, da pa večinoma pomoč le ni – izkaz totalne bebavosti… dokler se bebec, kakopak, ne nauči razlikovati med pomoči-vrednimi in pomoči-nevrednimi!

 

Res bi ga/jo rad srečal! In, mimogrede: nikarte mi o nekih »motivih« razlagat, ker – kadar nekoga prvič vidiš, ali z nekom načeloma nekih omembe vrednih povezav nimaš, a mu, kljub temu, pomagaš, potem je edini motiv tisto, kar se v tebi nahaja, in čemur je moč sočutje poreči. Pa čeprav do popolnega tujca, ki ga nikoli več niti videl ne boš!

 

Kako že pravijo? Aha, najprej skoči, potlej reci hop. Najprej pokaži, kaj zmoreš, znaš, kaj si naredil, potem govori!