"Sodobni človek"?!

Opičjak (človečnjak) + Homo Sapiens =  "sodobni človek"!

Ta "sodobni človek" je nazadovanje, v odnosu do Homo Sapiensa, človeka, razumskega bitja, saj - v telo človeka postavlja nagonsko (nerazumsko) bitje, žival.

Iz česa je nastal človek?

Zapisujem spontano, potemtakem sproti, kakor se misli rojevajo, upajoč, da s tem nereda ne povzročim. In - zapisujem predvsem v želji po prispevanju k resnici, ki, tudi na tem področju, še zdaleč ni dosežena!

Skozi čas obstajajo različne teorije, “resnice” o nastanku človeka, in vse po vrsti, brez izjeme, so bile, vsaka v svojem času in okolju, edine pravilne, verodostojne, dvom zavračajoče razlage. Te “resnice”, ki so padale, vse po vrsti, kot domine, so se začele pojavljati še v časih, ko so vse neznano, nerazumljeno, pojmovali izključno v podobi “bogov”, nekih nadnaravnih, neobstoječih sil, katerim so različne podobe pripisovali. Pa so bili ti “bogovi” v podobi nebeških teles, v podobah živali... dokler niso dospeli do podob človeka in na glavo postavili realnost. Trdeč, da so bogovi človeka naredili po svojih podobah, čeprav je bilo - povsem drugače, obratno. In kakor so se “razvijale” podobe “bogov”, tako so se razvijale tudi teorije o nastanku človeka, in se iz ene, bolj ali manj pravljice, spreminjale v drugo...

Da, tudi tako so razlagali nastanek človeka, da so ga kot sina planetov obravnavali... pa kot transformirano, to ali ono, od okolja odvisno, žival, dokler niso, v svoji tozadevni razvitosti, dospeli do trditve o tem, da je-bog-ustvaril-človeka. Taisti “bog”, kakopak, ki je iz neuke in nerazumevajoče glave izšel, da si je z njim razlagala vse tisto, do česar dospeti ni zmogla, z neznanjem in z nerazumevanjem.

Kakorkoli že, pustimo ob strani takšne idealistične razlage, razlage povezane s takšnimi ali drugačnimi verovanji, in se raje posvetimo materialni plati sveta, torej dejstvom, vsemu tistemu, do česar je moč dospeti in, posledično, razložiti, s tem tudi, posledično, dokazati. Dokazati kot obstoječe, realno obstoječe, v svojih, posredno in/ali neposredno otipljivih podobah, dostopnih vsem in vsakomur, da le kanček razumskih zmožnosti izkazuje. Takrat, kakopak, kadar znanstvenih dognanj ne izkazujejo v podobah kavnih mlinčkov, raznih strojev in naprav, torej nekih čutno otipljivih zadev, pač pa so le-ta spoznanja s področij, do katerih je moč izključno posredno dospevati (denimo razne naravne zakonitosti, med njimi zakonitosti vsega bivajočega, nam znanega, seveda, in v okviru tega tudi zakonitosti mišljenja, in psihe, kombinacije čustveno-miselnih procesov. Tega, čemur nerazumskost pravi duša, in jo, aleluja, celo kot samoobstoječo razlaga, neodvisno od konkretnih svojih materialnih teles, in procesov znotraj istih).

Potemtakem, zanemarimo nadoblačne izvore, in poglejmo, kaj o nastanku človeka pravijo “zadnji” časi...

Še do nedavnega je veljalo, da je človek nastal iz opice. Tudi moja generacija se je o tem učila, v šoli, čeprav trditev v celoti - ni logična. In, ker ni logična, kot taka ne more ustrezati dejstvom, potemtakem ni resnična!

K sreči je znanost napredovala, in je odstranila malo prej omenjen absurd (neposredno povezavo med opico/živaljo in človekom/neživaljo). Nekako ne gre, da bi se živali spreminjale v ljudi, kajti so povsem drugače zasnovane, mišljenjsko, Narava pa sledi svojemu cilju: razvoju vrst, ne njih spreminjanju, vsebinskemu spreminjanju. In namesto teorije opica-človek, si je znanost omislila trditev “opica in človek imata skupnega prednika”.

Ta trditev še vedno velja in, zgolj na prvi pogled, odpravlja nelogičnost, po kateri naj bi se žival spremenila v lastno nasprotje, v nežival, v človeka, vendar, groza, TUDI TA TEORIJA, LOGIČNO GLEDANO, NI VZDRŽNA! Pomeni, da ne more ustrezati resnici, pomeni, da - človek in opica NE moreta imeti skupnega prednika! Čemu? Preprosto...

Če sta bila enako zasnovana, v podobi svojega (domnevno skupnega) prednika, potem bi ostala tudi v bodočnosti enako zasnovana. In se ne bi izkazovala kot dve povsem različni, med seboj nasprotujoči si vsebini. Kot opica, nagonsko bitje, potemtakem NErazumsko bitje, in kot človek, razumsko bitje, ki obvladuje (nadzoruje, premaguje) svoje nagone! Gre namreč za dve povsem različni, drugačni podobi mišljenja: opica se izkazuje zgolj z osnovnim (konkretnim, praktičnim, neposredno vzročno-posledičnim mišljenjem), dočim pa človek razpolaga tudi z zmožnostjo kompleksnega, celovitega mišljenja, do katerega dospeva tudi s pomočjo zmožnosti abstraktnega mišljenja (ki ga živali ne izkazujejo) in s pomočjo enovite (celovite) zavesti oz. zavedanja (tudi s tem se živali ne izkazujejo, zato so, posledično, nagonska bitja - ker se odzivajo sprotno, v vsakokratni odvisnosti od vsakokratnih okoliščin)! In...

Na osnovi česa bi se neko bitje (domnevni prednik človeka in opice) odločilo, da se bo razcepilo v dve (povsem različni si) skupini, in bo ena skupina sledila naravnim zakonitostim, evoluciji, ter se razvila v razumska bitja, dočim bo druga skupina to možnost zavrnila, in ostala nagonska, živalska? In s tem celo ne samo kljubovala evoluciji, kot NEIZOGIBNOSTI Narave, pač pa jo v celoti tudi izničila! Narava NE sprašuje tega, kaj želiš in česa ne, Ona je zasnovala, obenem pa zagotavlja to, da ima vse zasnovano (z)možnost razvijati se, spreminjati se, prilagajati se (novo nastalim) okoliščinam, a na način, da svoje temeljne zasnovanosti ne zanika, ne zavrže!

Krokodil je vedno krokodil, pa naj bo tisti iz časov dinozavrov, ali današnji. Kakopak, skozi čas se spreminja, po obliki, a po značilnostih, zagotovo ne. In se spreminja vse, tudi tisto, kar je, tozadevno, izumrlo, dejansko pa - ni! In je mamut, zaradi drugačnih klimatskih pogojev, posledično zaradi drugačnega (zlasti ali tudi po velikosti) rastja spremenil svojo velikost, se otresel odvečnih dlak ter, postopoma, postal - današnji slon! Pardon, postal je današnji sloni, kajti spremenil se je v tri vrste slonov, v afriškega (največji), indijskega (malček zaostaja po velikosti) in v slon(čk)a z otoka Borneo, žival, ki je nekoliko višja od psa doge! In tudi sabljasti tiger ni izginil neznano kam, le (v novih okoliščinah moteče) zobe je skrajšal, postal nekoliko nižji, krajši, lažji, okretnejši... Temu se, bojda, pravi evolucija! Proces, ki poskrbi za to, da se posamezne vrste sicer ohranjajo, skozi čas, a pri tem ohranjanju (tudi radikalno) spreminjajo svojo zunanjo podobo (ne pa tudi zasnovanosti, genske strukture, svojih izkazovanj).

Nagonska bitja so zasnovana kot nagonska, razumska kot razumska. Med obema so tudi genetske razlike, in takšne razlike so tudi znotraj - v oblačila odevajoče se dvonoge populacije! Absolutna večina le-te namreč razpolaga z geni, ki so značilni za primate, opice, in so tudi sicer, gensko gledano, bližje človečnjakom (denimo Neandertalcu) in šimpanzom, kot Homo Sapiensu, človeku! Pravzaprav, če povsem sledimo dejstvom - večina omenjene populacije deduje gene človečnjakov, nagonskih bitij, ki so se na planetu pojavila sočasno s človekom, ter z njim delila tudi prostor, z njim celo občevala... mešala gene!

Vprašanje “iz česa je nastal človek” bo, domnevam, še nekaj časa ostalo odprto. Dejstvo pa je, da razumsko bitje (gre za zasnovanost, posledično za zmožnosti - razumskosti se ni moč naučiti, do nje ni moč dospeti z vajo, vzgojo in podobnimi dejavniki, s katerimi ZMOTNO opisujejo razlike med večino in posamezniki!) NE zmore nastati iz lastnega nasprotja, iz NErazumskega bitja, iz nagonskega bitja = živali! Dočim pri večini...

Večina (sam sem jo poimenoval človejaki) je potomstvo križanja med človekom, razumskim bitjem, in človečnjakom, nagonskim, nerazumskim bitjem (živaljo, ki se je, na primer, sporazumevala z medmeti, s pomočjo enozložnih glasovnih znakov, natanko tako, kot se, še vedno, sporazumevajo primati). Na zunanjosti so, z mešanjem genov, pridobili (vse bolj so postajali podobni človeku, tako po obliki lobanje, posledično možganov, kakor po obliki in značilnostih telesa), pridobili so z učenjem človekovih praks, z osvajanjem človekovega načina živetja, vendar pa v notranjosti niso presegli svoje nagonske zasnovanosti (nerazumskosti) in je tudi nikoli ne bodo. Ker se Narava ni odločila sami sebi nasprotovati, pač pa je zgolj porodila možnosti nekega razvoja ZNOTRAJ postavljenih okvirjev!

Ne, opica in človek nimata skupnega prednika, imata pa - skupno potomstvo! Ki je v absolutni večini “okrašeno” z genom MCPH1 (nekoliko se je modificiral, skozi čas, a vsebinsko omembe ne vredno), genom, značilnim tako za šimpanza, kakor za Neandertalca (človečnjaka, nečloveka), kakor za - “sodobnega človeka” = človejaka.

Neumnost vselej »ve«(ruje)

Že sama sestava besede (ne-umnost) govori o odsotnosti uma, razuma, pri čemer je ta odsotnost lahko posledica dveh (različnih) dejstev...

V absolutni večini je ne-umnost posledica nagonske zasnovanosti. V bistvu je ta ne-umnost tisto, čemur pravimo “pamet”. Torej tista osnovna, preprosta podoba mišljenja (praktično, konkretno, neposredno vzročno-posledično mišljenje) , ki je dana vsem mislečim bitjem, torej tako človeku, kakor tudi živalim, tistim (doslej) uradno prepoznanim, in tudi tistim, ki, neprepoznane kot živali, tvorijo “človeštvo”. V takšnem primeru ne-umnost ni niti bolezen (obolelost), niti posledica pomanjkanja seznanjenosti, informacij, vedenja, potemtakem - ni odpravljiva, z nobenimi ukrepi in/ali sredstvi, kajti - da bi postala (raz)umna, ji manjka nadgradnja, tista višja oblika mišljenja, kateremu pravimo kompleksno, celovito mišljenje, za katero je, poleg enovite zavesti (celovitega zavedanja, tako sebe kot vsega ostalega), potrebna zmožnost t. im. abstraktnega mišljenja (ki je značilno za pribl. 4 % dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se-populacije... tako za tista 2 % na levi strani Gausove krivulje, za odstotka, torej, ki se ne zavedata realnosti, kakor za tista dva odstotka na desni strani iste krivulje, za odstotka, katerima obča bebavost pravi “geniji” ali vsaj - potencialni “geniji”, dejansko pa gre zgolj za - psihično neokvarjena razumska bitja = ljudi)...

Manjši del ne-umnosti je pogojen (je posledica) psihičnih okvarjenosti, nastalih zaradi tega, ker razumska bitja, odraščajoča sredi nagonskih, prevzemajo (so jim vsilje/va/ni) razne mišljenjske, posledično tudi ravnanjske, klišeje, značilne za nagonski, ne-umen svet, klišeje, s pomočjo katerih ta, nagonski svet sploh lahko obstaja, upajoč v neko svojo bodočnost. V takšnem primeru, in kadar ni obolelost že dokončno zatrla zmožnosti umovanja oz. razumevanja, je ne-umnost (kot vrsta obolelosti) odpravljivo, ozdravljivo stanje!

Med občimi velja prepričanje, da se človek razlikuje od živali po - verovanju! V mislih imajo, kakopak, neko konkretno verovanje, verovanje v “boga”, pri čemer se ne zavedajo, da je verovanje kot tako izkaz načina mišljenja, razmišljanja, da je v bistvu povsem nekritično sprejemanje določenih razlag, trditev, “resnic”, in je potemtakem popolnoma vseeno to, v kaj ali koga veruješ, v “boga”, koka-kolo, v zvonec, s katerim je Pavlov obvladoval psa (ali v tistega, ki iz zvonika k obredom poziva), saj je verovanje (kakršnokoli že je) - popolno nasprotje raz/umskosti, kajti razum temelji na dvomu (na nasprotju verovanja)! In prav na temelju dvoma v obstoječe (torej na dvomu v obča verovanja, od ploščate Zemlje naprej...) prihaja do “odkritij” dejstev, dejanskosti, naravnih pojavov, stanj, zakonitosti, do, če ti je tako bolj razumljivo, napredka (tudi ali predvsem tehnološkega). In posledično prihaja tudi do tega (kako ne bi, ko pa nagonska, ne-razumska, zgolj misleča bitja prevladujejo?!), da ves ta napredek postane zgolj “napredek”, nekaj, kar še bolj učinkovito (kot poprej) kvarno deluje na razvoj (atomsko energijo je moč uporabljati v pozitivne namene, a daj jo v roke bebcev... isto velja za puško, elektriko, ogenj... splet/računalnik, telefon, megafon...) in ga spreminja v nazadovanje, rušitev, razkroj! V svetu, v katerem je EDINO dejansko merilo “civiliziranosti” - tehnološki napredek!

Kakorkoli že, tudi (doslej uradno prepoznana) žival veruje. Druge možnosti nima (ker ni raz/umsko bitje), pa lahko temelji (kakor tudi obča bebavost) le na svojih čutnih zaznavah, in izhajajočih “spoznanjih”, pa... tudi srna VERUJE v to, da je paša varna, ker pač, s svojimi čutili, ni zaznala v grmovju prežeče zveri...

Raz/um gradi na dvomu, ne-umnost (“pamet”) se izkazuje z verovanji (z odklonitvijo dvoma).

hvaljenjezus

Mojim ovčicam bi se včeraj zlahka sesulo njih verovanje, ko bi tako hotel, seveda, kajti…

Vzpostavili smo običaj: vsako jutro najprej stopim do ograde, da se pozdravimo, nato pa se vrnem s suhim kruhom, da se malo posladkajo. Šele nato stopim na pašnik, se odpravim k lesi, da jo odprem, in da lahko odidejo na spodnji, večji, njim ljubši del pašnika. In VERUJEJO, da je (in bo) vedno tako, kajti vedeti NE morejo, saj za kaj takega nimajo (objektivnih) zagotovil. Včeraj pa, namenoma, ni bilo tako…

Najprej sem se odpravil k lesi. Brez pozdrava, brez sladkanja. Ovčice so se ves čas motale krog mene, zbegane, in tudi takrat, ko sem leso odprl, niso, kakor običajno, zdirjale navzdol. Nasprotno, le meter, morda dva, v globino, so se podale, nato pa spet, in spet, in spet… nazaj gor, v mojo bližino… vse dokler nisem zapustil pašnika ter se »skril« v hišo, da so, po nekem obdobju, obupale ter se odpravile na pašo. Po bregu navzdol. Brez nekega veselja, kakršnega je sicer zaznati…

Kakopak, karkoli počnem, ne počnem radi tega, da bi se izživljal nad ubogo žvadjo, daleč od tega – tako so scrkljane, te moje živalice, da dvomim, da jih je moč še bolj razvajati, vendar – z opazovanjem živali se podaš prek ene izmed poti, s pomočjo katerih zmoreš razumeti tudi »človeštvo«, človejake…

Bile so spodaj, dovolj vstran, da me niso slišale (in videle) iti v klet, vzeti kruh, in sploh niso vedele kdaj sem se znašel pri ogradi, in šele ko sem glasno izustil tisti običajen kje-ste-punce (običajno ob tem pozivu vedo, da bodo nekaj dobile, vsaj božanje, če ne drugega, pa VERUJEJO v to, da se bo to vsakič tudi zgodilo)… ko so nastopile okoliščine za izkaz pogojnega refleksa (o katerem je Pavlov ugotavljal, in ki je značilen za vsa nagonska bitja, potemtakem tudi za »človeštvo«)… takrat se je slišal njih hvaljenjezus, po ovčje seveda beeeee, medtem, ko so drvele po bregu navzgor, tja, kjer so me ugledale stati…

"V mladosti je samota breme, v starosti pa ugodje."

Tako nekako je rekel Ajnštajn. In je njegova izjava na prvi pogled celo nerazumljiva, kajti - Ajnštajn je rojen kot ČLOVEK, potemtakem kot SOCIALNO BITJE, kot bitje, ki sobivanja ne išče zaradi tega, da bi v njem iskal koristi zase, pač pa mu je sobivanje kot tako - korist, potreba, nujnost!

Na drugi pogled pa je zadeva povsem jasna, logična: dlje kot si od obče bebavosti, umsko, težje jo prenašaš, pa je, v končni fazi, biti bolje stran od nje, četudi sam (in v nasprotju z lastno socialno zasnovanostjo), kot pa sredi nje!

Le kako bi se NEsvinja lahko dobro počutila v svinjaku, med svinjami?!

Gnidovja vselej je prek glave!

Ko življenje ti zaide tja, med gnide,

bi pomagal Pantakan,

drugo vse pa je zaman,

na začetku že uspešnost mu poide…

 

Ko spoznaš, da gnida se drži ob gnidi,

da prekriva vsak korak,

da od njih smrdi še zrak,

volja po življenju se, v trenutku, spridi.

 

Ko umikaš se, vse bolj in bolj, v osamo,

tja, kjer težje vse se zdi,

a vsaj gnid pri roki ni,

za sprostitev jim, besedno, frcaš mamo…

 

Pa preklinjaš, bentiš, gnida, ti, prekleta,

venomer porajaš smrad,

zdaj pa bi posral še rad

tisti majhen košček MOJEGA planeta!

Oprostite, gospodična…

Od vaših nog se mi vrti,

tako lepo so izklesane,

in dolge, pa tako se zdi,

da do nebes so popeljane…

In vaša rit, no, zadnja plat,

kako lepo v oči mi bije,

čvrsto bi v dlani znala stat,

da jo, goreče, vso prekrije…

 

Vaš hrbet, in nad njim ramena,

svilenost prek dehtečih trat,

prek nje poljub, kot morska pena,

drsel, nalahno, bi na vrat…

 

Vaš trebuh, in vaš dekolte,

globoko vsem se razkazuje,

kot rajski sadež, ki želje

bolj draži, kot pa izpolnjuje…

 

Na koncu pa… ah, kaj bi s tem,

je tudi v kamen moč bezati,

da se blesteč zazdi očem,

a pod olupom nima dati…

Nisam lutak, da me naviju…

Jutros mi pade u misli Đorđe Balašević, i eto, sad slušam niz njegovih pesama, a oči mi se orosile. Pa reših da napišem nekoliko redaka o njemu, pogotovo zato jer postoji nemalo onih koji ga pljuju. I imaju zbog čega to da rade. Ali, najpre, izvinjenje, zbog svih mogućih grešaka, koje ću učiniti pisući taj tekst. Gramatičkih grešaka, naravno, pošto inače neću u ničemu (po)grešiti. A da sam baš najbolji u srpskom, nisam – taj jezik naučio sam onako, usput, i trudim se, kol'ko tol'ko, baratat njime…

Odma' treba da istaknem dve stvari. Prva je ta, da u svakom narodu postoje oni »pravi«, i oni »nepravi«. A druga: ne samo da poštujem Balaševića, nego ga i volim i dišem sa njim! Ajmo sad dalje…

Nema naroda, pa to važi i za Srbe, koji ne bi bio »nebeski«. Znači da je dovoljno šupalj, zbog toga i vazdušan, pa može s lakoćom da se svrstava tamo, gde, zvanično – ničega nema. I u svakom narodu najvažniji su oni »pravi«, koji imaju svoje svete planine i polja, svete potoke i česme, čak im i jezik pretstavlja takvu svetinju, da ga nikako ne žele savlađivati. I za te »prave« važi, da su uvek na pravom putu, pa nek taj put kreće levo ili desno, većinom čak unazad, oni skaću, kao žrebe pred rudu, tamo, gde treba da se skače. A bogami i ruda im je iz tvrdog materiala…

Ti »pravi« jako su širokogrudi. Oni znaju, da »svakoga treba voleti i poštovati«, mada ne vole i ne poštuju nikoga, osim sebe, naravno, i one, koji su nalik na njih. A pre svega – ti »pravi« jako su sposobni i kreativni, a ta njihova sposobna kreativnost vidi se maltene na svakom koraku savremenog, tobože demokratskog Sveta…

Đole nije »pravi«. Nit Srbin, nit čovek. za te, »prave«.  Da je veštački, nije – nije na dugmad, da ga teraju čas 'vamo čas onamo, ne treba ga podmazivat da bi mogao da funkcioniše, nije programiran da bi ponavljao jedno te isto, a pre svega ono šta bez-mozga-postojeći ponavljaju… Znači, ako nije nit »pravi« nit veštački, on  može biti samo – »nepravi«!

Da, ima i takvih, o njima govori istorija Čoveka, kad pominje razna imena, koja nisu bila na liniji, od Galilea dalje. I osnovna karakteristika tih »nepravih« je u tome, da se od masa, znači od »pravih«, razlikuju po tome što imaju i glavu a i – kičmu. Iliti, ako ti je lepše čuti, obraz. To je ona stvar, koja u svim vremenima kvari prosek, i na sreću data je retkim pojedincima…

Đole je, opet, za razliku od »pravih«, konstruktivan. Kreativan. Sposoban. On može, doslovce iz sebe, čuda da stvara. Za razliku od svih tih »pravih«, koji umeju najbolje – da pljuju, po onima, naravno, koji su drukčiji od njih. Pa što više si drukčiji, to više imaš mokre tabane!

Kad bi Srbija imala hiljadu takvih, kakav je Đole, bila bi velika zemlja. Kad bi ih imala milion, bila bi svetska velesila. Po pitanju čovečnosti, naravno, po pitanju uma, i srca, i duše. Po pitanju BITI ČOVEK!

Poštujem i volim Balaševića, čak i dišem sa njime. I što više je »nepravi«, to više poena dobija kod mene. A to znači…

To znači, da, na žalost, ne mogu nit da poštujem, još manje da volim sve one, koji su – sitne, tako sitne duše, da ne vrede nit pogleda, a kamoli toliko slova, kol'ko sam ih ovde napisao.

Kar žival je govoreča…

Leve gnide, desne gnide,

pa še gnidasto posredi,

ko priložnost prava pride,

zlahka vsi so dobrojedi…

Isto vselej na tapeti,

kar kazi ves čar planeta,

več hoteti, več imeti,

manj le človek si obeta!

Levo sranje, desno sranje,

krog in krog smrdljiva gneča ,

»po človeško« je psovanje,

kar žival je govoreča…

Kretenizem tedna: "Z učenjem filozofije se (na)učiš razmišljati."

Ko bi bilo to res, potem bi VSI, ki končajo enak učni program (filozofije), "znali razmišljati" in bi razmišljali na povsem IDENTIČEN, ENAK način, kajti - naučili bi se istih stvari (o istih stvareh), obenem pa so dejstva VEDNO sama sebi ISTA, in se VEDNO (navzven) in VSEM ENAKO kažejo (čeprav je res, da jih vsi enako NE vidijo). Ker pa temu ni tako (temu, da se z učenjem istih stvari oblikuje isto = enako razmišljanje), potem, očitno, samo obvladovanje podatkov (tozadevnega znanja) ni dovolj, da bi zagotavljalo "znanje razmišljanja".

Tovrstno (obravnavano) izjavo lahko poda izključno - NEUMNOST! Ne ne(po)učenost, pač pa neumnost, ki, preprosto, niti tega ne ve, da so ne/zmožnosti v svoji osnovi izključno - naravna danost. Kakopak, kadar imaš določeno zmožnost, jo, s prakso, lahko nadgrajuješ, jo "izpiliš", nikakor pa s samim učenjem NE moreš nadoknaditi izostanka (določene, katerekoli) zmožnosti, pa - na primer - s še tako številnimi vajami ne zmoreš nadomestiti neimetja posluha (boš vedno "fušal", če se še tako trudiš, da ne bi). Je pa res, da je omenjena neumnost prikrajšana tudi za samo znanje, konkretno za znanje o mišljenju, pa, revica, ne ve, da obstajajo RAZLIČNE OBLIKE MIŠLJENJA, da obstajata celo dve stopnji mišljenjskih procesov, pri čemer je prva, temeljna, dana vsem (mislečim) bitjem, tako uradno prepoznanim živalim, kot tistim, ki to (uradno prepoznane še) niso, dočim je druga stopnja dana izključno razumskemu bitju, človeku! A sem o tem že (pre)večkrat, da bi tudi tu šel v podrobnosti...

Prav tako sodi med kretenizme tedna izjava o tem, da "bi se otroci morali učiti psihologije, na sebi primeren način, kakopak, da bi, posledično, lažje premagovali življenjske težave". Tudi psihologija namreč sodi med "neoprijemljive" vede, neoprijemljive po tem, da do spoznanj ni moč dospevati na temelju čutenja (oz. čutil), pač pa izključno na temelju razumevanja (za le-to pa je potrebna druga, višja stopnja mišljenja, katere "človeštvo" ne premore), pa celo doktorji znanosti s področja psihologije VEČINOMA NE zmorejo česarkoli drugega, kot zgolj - papagajsko ponavljanje naučene snovi (brez razumevanja tega, o čemer govorijo)!

KO bi že sami podatki (oz. njih nakopičenost, tozadevno znanje) zadoščali za "znati razmišljati", potem bi vsakega papagaja lahko naučili - razmišljati! Za papagaja je namreč značilno, da razpolaga s povsem identično obliko mišljenja (konkretno, praktično, neposredno vzročno-posledično mišljenje), s katero razpolaga tudi "človeštvo"! Zato, pač, sodi, kakor tudi "človeštvo", med nagonska bitja, med bitja, ki se izkazujejo na temelju pogojnega refleksa.

Ja, omenjena neumnost, kaže vsaj tako, tudi tega ne ve, da obstaja tako FORMALNO (neuporabno) znanje, in dejansko, uporabno. Razlika med njima (tudi takrat, kadar se količinsko med seboj ne razlikujeta) je izključno v - ne/zmožnosti mišljenja, pa lahko tisti, ki celo (navidezno) MANJ podatkov pozna, BOLJ razume določeno zadevo, več o njej ve (kot tisti, ki zajema celotno enciklopedično znanje, a ne razume tega, kar se je "naučil").

BLAGOR SVETU, BEBAVOST GA REŠUJE!!!!!