Oprostite, gospodična…

Od vaših nog se mi vrti,

tako lepo so izklesane,

in dolge, pa tako se zdi,

da do nebes so popeljane…

In vaša rit, no, zadnja plat,

kako lepo v oči mi bije,

čvrsto bi v dlani znala stat,

da jo, goreče, vso prekrije…

 

Vaš hrbet, in nad njim ramena,

svilenost prek dehtečih trat,

prek nje poljub, kot morska pena,

drsel, nalahno, bi na vrat…

 

Vaš trebuh, in vaš dekolte,

globoko vsem se razkazuje,

kot rajski sadež, ki želje

bolj draži, kot pa izpolnjuje…

 

Na koncu pa… ah, kaj bi s tem,

je tudi v kamen moč bezati,

da se blesteč zazdi očem,

a pod olupom nima dati…