Gnidovja vselej je prek glave!

Ko življenje ti zaide tja, med gnide,

bi pomagal Pantakan,

drugo vse pa je zaman,

na začetku že uspešnost mu poide…

 

Ko spoznaš, da gnida se drži ob gnidi,

da prekriva vsak korak,

da od njih smrdi še zrak,

volja po življenju se, v trenutku, spridi.

 

Ko umikaš se, vse bolj in bolj, v osamo,

tja, kjer težje vse se zdi,

a vsaj gnid pri roki ni,

za sprostitev jim, besedno, frcaš mamo…

 

Pa preklinjaš, bentiš, gnida, ti, prekleta,

venomer porajaš smrad,

zdaj pa bi posral še rad

tisti majhen košček MOJEGA planeta!