Nepravi prav...

Ne, na tvoj  prav pa ne pristanem,

ker le moj prav je pravi prav,

in z njim iz zibeli že vstanem,

in z njim me čas bo pokopal…

So dobro v prav me naučili,

ga zasejali mi v glavó,

so z njim že oni se rodili,

in gre, iz roda v rod lepo…

Kaj bi razbijal z njim možgane,

kaj bi brez veze tratil čas,

nepravi tvoj prav me ne gane,

v čem pa ste boljši vi od nas?!

In teče svet, in čas odteka,

neumnost pleše večen ples,

pripadnost šteje za človeka,

in sploh ne to, kar – res je res!

Strah, ogroženost, nestrpnost, sovraštvo... vzgoja...

Strah sam po sebi NE OBSTAJA! Majhen otrok, ki se še »ne zaveda« objektivnih nevarnosti, bo stegnil roko in zagrabil tudi strupenjačo, če se mu bo znašla v dosegu…

Strah je zgolj čustven odziv na določeno situacijo, katero zaznamo v podobi grožnje. Strah torej mora imeti nek konkreten »predmet«, napram kateremu se porodi, se kot strah izkaže.

Grožnja, neka vsebina, ki jo zaznavam kot nevarnost, kot nekaj, kar » me« utegne ogroziti, delovati na mene v nasprotju z mojo voljo, neljubo delovati, »me« prizadeti, celo ogroziti moj obstoj.

Obstajata dve temeljni obliki teh »groženj«:

-          dejanske, OBJEKTIVNE grožnje, pri katerih obstaja realna verjetnost, da se mi bo zares nekaj slabega pripetilo, v kolikor se bom znašel v »njihovem« dosegu;

-          domnevne, SUBJEKTIVNE grožnje, pri katerih se čutim ogroženega nenehno in predvsem »v naprej«, ne čakajoč na to, da bodo nastopile neke konkretne okoliščine, znotraj katerih bodo tudi te domnevne grožnje postale realne, objektivne, »meni« zares preteče!

Razliko med obema ponazorim na sledeč način: A) v kolikor se bom podal v »naravo«, kamorkoli, v lastnem okolju, kjer prevladuje zelenje (trava, grmičevje, drevje…), imam REALNO možnost srečati se s – klopom… ker je dobršen del klopov okužen, obstaja pri vsakem »mojem« vstopu v »naravo« lepa možnost, da me bo klop okužil, da bom zbolel… TO JE REALNA GROŽNJA, in zaredi te grožnje skušam izvajati potrebne preventivne ukrepe, da preprečim morebitno okužbo/obolelost…

B) v kolikor se bojim nekih »bla-bla-bla-bla-bla« skrajnežev (toliko jih je, na vsakem koraku, pa ne samo v »tujini«, pač pa tudi kar »doma«… le da tistih »domačih« ne vidim najbolje, so preveč »meni« podobni, pa jih opazim šele takrat, ko se dokončno izpostavijo… da jih kar z »bla-bla« poimenujem, da ne bi kateremu krivice naredil, če bi nekega drugega izpostavil, njega pa »pozabil«), skratka, v koliko se bojim »skrajnežev«, ki v svojih skrajnosti bivajo tisoče kilometrov stran od mene, potem je možnost, da se bom »sam« soočil z njihovimi grožnjami tako majhna, praktično skorajda neverjetna, da se malodane ne bi smel bati tega, kaj »mi bodo naredili«, čeprav…

Nestrpnost, je čustveno ravnanje napram določenim vsebinam, v okviru katere se opredeljujem v nesprejemanje/zavračanje/odklanjanje teh vsebin, pomeni, da tudi navzven izkazujem nevšečnost teh vsebin meni. Tudi tu, kakor POVSOD drugod, obstajata dve temeljni podobi tega mojega zavračanja…

1.      v kolikor moj odnos do sveta temelji na ETIKI, potem zavračam VSE (in vsako) NEPRIMERNO VSEBINO/delovanje, ki je usmerjena proti sobivanju vseh različnosti, katere poseljujejo (vsem skupen) planet… in mi je popolnoma vseeno to, KDO kaj počne, pomembno mi je samo početje in njegova ne/sprejemljivost… katero opredeljujem tako, da ugotavljam ali je početje usmerjeno K ZAGOTAVLJANJU tega človečnega sobivanja, ali je usmerjeno K OGROŽANJU taistega sobivanja.

2.      V kolikor moj odnos temelji na VEČINSKEM opredeljevanju, ki razvršča predvsem, če ne izključno po sistemu »mi« in »ne-mi«, »naše« in »ne-naše«, in sem pristaš »logike«, da je »meni/nam« dovoljeno taisto, kar je »ne-meni/ne-nam« prepovedano… potem sem zgolj nerazumno bitje, ki povzroča natanko takšno stanje na svetu, kakršno je že – odkar na planetu Zemlja biva dvonoga žival! In že s tem, da PRIPADAM in da ravnanja ocenjujem ter ne/dopuščam izključno na temelju neke ne/pripadnosti, omogočam tudi to, da je moja ne/strpnost odvisna izključno od mojega (subjektivnega) počutja, od tega, da se znotraj lastne črede počutim varnega, medtem ko me neke ne-moje črede »ogrožajo«. In še največja žalost pri takšni, PREVLADUJOČI nestrpnosti je v tem, da ne temelji na REALNIH, DEJANSKIH grožnjah, pač pa se poraja iz PREDSODKOV in je privzgajana in privzgojena (v vsakem okolju posebej) skozi generacije!!!

Sovraštvo je zgolj potencirana nestrpnost, pri čemer potenciranje poteka na sila preprost način, a učinkovit, saj nagovarja NEMISLEČA in vodljiva bitja, katera brez plemenske pripadnosti niti preživeti ne morejo, pa jim ne preostane drugo, kot da se sučejo znotraj nje. In takšna bitja potrebujejo zapovedi-prepovedi-usmeritve-navodila, takšna bitja potrebujejo nekoga, ki jim bo govoril o tem, kaj je, in kaj ni prav, potrebujejo MEJE, vse meje in omejevanja, da bodo vedela »kaj-je-NAŠE-ozemlje/morje/gorovje/zrak/zelenje/živalstvo/tradicija…«, saj je ta »naše« v bistvu EDINA VSEBINA katero premorejo, na račun katere se lahko »ponašajo«, s pomočjo katere tudi sebi neko mesto »v svetu« iščejo in najdejo.

In je, to sovraštvo, v bistvu skrajno orožje, katerega uporabljajo spretni »plemenski poglavarji« predvsem zaradi tega, da – ostanejo plemenski poglavarji, kajti: ko bi ne imeli svojih plemen, ne bi imeli komu poglavariti.

Vzgoja? Z vzgojo (in z vsem, kar se kot njen »proizvod« izkazuje, od prepričanj, do ravnanj) je pa tako: KO BI BILA vzgoja DOBRA in »normalna«, potem bi bil posledično dober in normalen tudi »svet«, pa… če je s »svetom« nekaj narobe, potem se za to kaže zahvaliti, bržčas, »svetim človeškim tradicijam«…

Na zdravje!

Bog... človek... svobodna volja...

Izhajam iz "domneve" o tem, da "je bog dal človeku svobodno voljo", pa zaradi tega... karkoli že...

Poglejmo, koliko je takšna "domneva" sploh logično vzdržna!

Obstajata samo dva možna razloga, zaradi katerih bi se kaj takega lahko dogodilo:

1. bog je hotel preveriti lastno vedenje o človeku, in je zato človeka dal v laboratorij, imenovan "življenje", da bi ugotovil, če je človek zares takšen, kakršen naj bi, po njegovem, božjem prepričanju, bil...

2. bog je dal človeka v preizkušnjo, da bi taistega človeka pripeljal do tega, da bi se naučil živeti, da bi, posledično, prišel do spoznanja, da bi, posledično, človek postal "umno in spodobno bitje"...

PRVA trditev je čudna, kajti - če nekaj preiskujem, raziskujem, potem ta "nekaj" ne poznam, potem o tem nečem NE VEM, potem - ne morem trditi, da vem kaj sem delal (takrat, ko sem bitje "ustvarjal"), da vem, kaj sem naredil... potem nisem bog, ker bi, kot bog, MORAL vedeti KAJ POČNEM!

DRUGA trditev je podobno čudna, kajti: če skušam ugotoviti to, če se bo martinček naučil leteti, pa martinčku različna vzletišča v pomoč pripravljam, a še vedno NE VEM, da martinčku brez kril ne bo uspelo poleteti (lahko bo le padel in padal), potem ne izkazujem samo tega, da NE VEM preprostega dejstva, ki govori o tem, da so za letenje potrebna krila, pač pa se za čudnega izkazujem, še bolj, zaradi tega, ker - delujem NESPAMETNO, ko od ne-krilne živali pričakujem letenje. Obenem pa izkažem dodatno nelogičnost, s tem, ko zmedeno bitje, katero BI HOTELO LETETI, a NE ZMORE LETETI, v nenehno padanje silim, obenem pa ga, to bitje, celo za višek lastne ustvarjalnosti postavim (in sem nelogičen še dodatno: imel sem možnost ustvariti nekaj "popolnega", a sem naredil kapitalno in na-svetu-edino: nepopolnost!).

Pomeni, da se pojavita dve naslednji možnosti, ki skušata o tem, čemu je "bog dal človeku proste roke":

- ker je predolgo upal, v človeka, nato pa obupal...

- ker...

Če bi prvo trditev sprejel za dejansko, torej to, da je bog obupal nad človekom, potem bi moral sprejeti tudi dejstvo, da bog ni tako moder, kot si ga skušam pojasniti, kajti ko bi bil (moder), potem bi predvsem vedel - kaj dela! In bi bilo to, kar naredi, smiselno, njegovemu (božjemu) ravnanju ustrezno. Pomeni, da niti pod razno ne bi mogel ustvariti nečesa, kar je v takšnem izrazitem nasprotju napram božjim zmožnostim, in... in bi se zgodilo, če bi že, po neki verjetnosti, prišlo do tega, da se je bogu, v njegovem laboratoriju, takrat, ko je človeka delal, porodila napaka, da bi bog DO SEDAJ že davno SPOZNAL preprosto resnico, da lahko v smiselnost nesmiselnega upa le nerazsodnost... pa bi a) bodisi naredil "križ čez človeka" (in ga, milostno, pustil še naprej živeti) b) popravil svojo napako ter normaliziral stanje. V vsakem drugačnem primeru se namreč izkazuje za - nerazsodnega, nemodrega, nezmožnega.

Pa ne preostane drugo, kot da pomislim o drugi možnosti, ki se glasi nekako takole: ko bi bog zares obstajal, in ko bi bil zares tako moder ter nezgrešljiv, kakor menim, da je, potem "jaz" o bogu danes ne bi prav ničesar menil, ker "me", preprosto, takšnega zgrešenega, sploh - bilo ne bi! In KER SEM, potem, kaže, da na drugi strani - NI mojega "stvaritelja"!

Malček na glavi?

Ni "biti dober" to, da nekomu slabega ne delam, pač pa - da drugemu DELAM DOBRO.

Ni "biti nesebičen" to, da od drugega ničesar ne (od)vzamem (zase/sebi), pač pa - da drugemu (del) svoje(ga) odstopim, z njim podelim.

Ni "biti pošten" to, da ničesar sam nisem ukradel, pač pa - da sem se vselej kraji zoperstavil, četudi bi meni koristi nosila.

Ni "biti solidaren" to, da se (sam brezposeln) pridružim zahtevam brezposelnih, pač pa - to, da sem solidaren z neko idejo, s stališčem, in da sem z brezposelnimi tudi (že) takrat, ko sam ŠE imam službo (in jo utegnem zaradi solidarnosti izgubiti).

Ni "biti etičen" to, da sem zmožen "ne živeti po živalskih nagonih" takrat, ko SEM SIT, in SE VARNEGA, ZADOVOLJNEGA POČUTIM, pač pa - to, da sem zmožen brzdati lastne nagone "samo-ohranitve/obstoja" takrat, KADAR GRE MENI "ZA NOHTE".

O tem sicer obstajajo tolmačenja, ki jih ne razmetavajo iz letal, v podobi letakov... pa nastane težava takrat, kadar se predvsem z "letakov" učimo, kajti...

Lev ne bo prav nikogar ogrožal, kadar ga boš SITEGA pustil v senci ležati... in šele LAČEN ČLOVEK se izkaže s tem, koliko je zmožen lastno "lakoto" brzdati, koliko pa mu je vseeno za druge, kadar po svoji sitosti seže!

Med besednim in izkazanim...

Čemu bi se človek trudil biti boljši, ko pa je biti običajen enostavneje, predvsem pa - varneje?! Ampak...
Če šteje tisto, kar nam je varneje, potem... potem ni niti kančka iskrenosti v tistem, da se želimo spremeniti, in ubežati temeljnemu merilu "tako kot drugi, tako tudi jaz".

In tu leži odgovor, čemu se zlahka deklariramo za krepko boljše, kot smo zmožni biti. Premalo je to, da samemu sebi dopovedujem o tem, kakršen sem, ko pa sproti, s svojimi ravnanji, izpričujem, da sem - prav nasproten!

Te razne "logike", kako NELOGIČNE so!

Da, vsakdo posluje po neki svoji "logiki", meneč (drug/ačn/ega itak ne pozna), da je pravilna. Obstaja pravilna logika, v bistvu celo EDINA RES LOGIKA, le... ne vem, če je pretirano razdeljena med občestvo... in pojasnim:

Barabe so nam ukradle državo!  trditev, ki že nekaj časa odmeva naokoli. Pa poglejmo, kako se ta trditev (naša "logika") "sliši", kadar jo z dejanskim ugotavljanjem (z dejansko logiko) preverjam...

ČE je 1000 barabam uspelo "ukrasti državo" 2.000.000 poštenih, etičnih ljudi, potem...

Potem je to nekako tako, kot da bi 1.000 pikapolonicam uspelo odvzeti mravljišče 2.000.000 mravljam.

Kaj meniš, bi uspele, te pikapolonice?!

JEZA in SOVRAŠTVO...

Obe podobi čustvovanja sta dokaj razširjen pojav, pri čemer sama "jeza" ne pomeni avtomatično tudi neke spornosti, po vprašanju psihičnega stanja, medtem ko je "sovraštvo" že "odstopanje od normalnega", je - bolezen!

Kdo se ne bi kdaj (u)jezil? Ob vseh stvareh, ki nam načrte prekrižajo, ob dogodkih, v okviru katerih nas "vržejo s tira"... jeza je v bistvu nek povsem normalen čustven odziv, kakršnega lahko opazimo tudi v preostalem živalskem svetu. In je v bistvu na nek način celo pozitivna, kadar "nekim" izven sebe sporočaš, da si v stanju povečane čustvene nestabilnosti, da nisi zmožen najbolj "trezno" delovati, pa je bolje, da te pri miru pustijo, kot pa da s svojim nadaljnjim drezanjem, "poseganjem v tvoj prostor" izzivajo stopnjevanje tvojega negativnega čustvovanja.

Jeza zna biti tudi "gonilo", kadar se ujeziš, nato pa skleneš, da boš nalašč dokazal/pokazal, da (nekaj) zmoreš, da "se ne daš", ampak...

Jeze ni dobro zadrževati v sebi, kajti nabira se, in se tudi nabere, pa se, v podobi nekakšne negativne čustvene usedline nalaga v naši notranjosti, v podzavesti, in s tem "ubija" taistega, ki se je ni znal na ustrezen način "znebiti". Pomeni, da se je potrebno jeze "otresti", vendar ne na kakršenkoli način, in pod vsakim pogojem, pač pa, če je le možno, prek "strelovoda", prek katerega ne bomo neke druge prizadeli... razen, če so tako agresivni do nas, pa ne razumejo vseh naših ostalih prizadevanj, da bi jih od njihove agresije (napram nam) odvrnili, potem... ja, potem pa se zgodi, da glas na višji klin stopi, pa se tudi z vrha lestve v povračilo/obrambo z(a)dere... 

Sovraštvo pa je povsem drugačna zadeva. In ni le "akumulirana jeza", ni zgolj neka višja stopnja "biti hud", tisti bes, daleč od tega, sovraštvo postane način življenja, postane oblika obnašanja/odzivanja do določene "ne-mojosti", kar tako, počez, in tudi v vsakokratni povezavi z nekimi sprotnimi dogajanji, s katerimi se "sooča"... ne, sovraštvo je "poklicna opredelitev" psihe tistega, ki to sovraštvo v sebi nosi.

In tudi zna biti jezno, to sovraštvo, ne samo, da se jezi, besni, dobesedno, že ob vsaki mrvici, ob kateri se prebudi. In je hudo, za tistega, že to, da ga premore, da sploh pozna ta občutek, da "ve" kako je sovražiti, in je še toliko huje, kolikor več se tega sovraštva v človeku nabere. Da, bremeni, to sovraštvo, predvsem in nenehno predvsem tistega, ki - sovraži! Včasih pa se tudi izživlja, nad drugimi, če ne drugačnimi, potem nad tistimi, ki se "pri roki znajdejo".

Sovraštvo je, za razliko od jeze, daleč od normale! Še nisem videl ene same živali, razen človeka, ki bi znala sovražiti, ki bi se zmogla s sovraštvom izkazovati. Ja, kaže zobe, na primer pes, a jih ne kaže zaradi tega, ker bi sovražil, pač pa predvsem zaradi strahu, občutka ogroženosti... in zaradi tega, ker so ga naučili (izkušnje, zvečine v povezavi s človekom in njegovim odnosom do živali!), da se je najbolje z zobmi odzvati, kadar se ogroženega počuti... in ga mine, tega psa, jeza in zobna-vnema, v trenutku, ko iz njegovega "polja" izgine tisti/tisto, ob komur/čemur se je ogroženega začutil. Še nisem videl živali, da bi se v sovraštvu podala iskati nekega svojega sovražnika, pa stremeti k temu, da ga, denimo, pobije. Pri človeku... ja, pri človeku pa se to, žal, dogaja, in niti ne tako malokrat...

Kakorkoli že, sovraštvo je BOLEZEN, zaradi katere trpita tako ta, ki sovraži (pa naj se še tako NE ZAVEDA lastnega trpljenja, bi se ga zavedel v trenutku, ko bi se mu dalo - z zamahom roke - to sovraštvo izbrisati iz "navodil za delovanje"), kakor okolje, saj je tak človek bolj zadrgnjen, hitro vzkipi (ob določenih "impulzih"), se o določenih vsebinah ne zmore umirjeno, strpno, predvsem pa "pametno" pogovarjati... obenem pa nikoli ne veš, kdaj "mu" bo prekipelo, pa se bo kak nov brejvik sprehodil po mestu...

Sovražiš? Smiliš se mi. Zelo sovražiš, tako zelo, da kar "(z)rasteš" v neki svoji občuteni moči/gnevu/vzkipljivosti, ko te sovraštvo razvname? Pojdi po pomoč, strokovno pomoč. Če nisi "zgrešena investicija" (prestar, da bi se še splačalo čas vate "vlagati", zlasti zaradi tega, ker so možnosti omejene, in je veliko mladih, mlajših, ki imajo psihične težave, in ki naj bi imeli življenje pred seboj, pa je bolj smotrno njim pomagati), potem - nekaj mesecev, morda let (ne da se "na pamet" o vzrokih/težavnosti določenega psihičnega stanja, in se tako ne da tudi o tem, koliko časa je potrebnega za vsaj-v-najnujnejšo-normalno-delovanje-spraviti), pa boš znova nekoliko lažje, lepše "življenje (lastno) zadihal".

Po "svoje"?!

Če želim "iti PO SVOJE", potem moram ZNATI (po) iskati pot(i)... moram biti USPOSOBLJEN za premagovanje poti... moram biti OPREMLJEN z vsem, kar bom na poti potreboval... in moram, predvsem, znati SPOTAKNITI SE, in SE ZNOVA POBRATI !!! Predvsem pa - SAM NOSIM POSLEDICE LASTNIH ODLOČITEV IN RAVNANJ!

Če sem del(ček) tistega "MI", potem ne potrebujem "znati iskati pot(i)", ker - me bodo že drugi (po)vedli... ne potrebujem biti usposobljen za premagovanje poti (me bodo že drugi naprej vlekli)... ne moram biti opremljen z ničemer (bo že kdo drug opremo s seboj prinesel)... se sicer znam spotakniti, a se mi ni treba znati pob(i)rati (me bodo že drugi pobrali)... predvsem pa: nikdar nisem zares odgovoren, za karkoli, ker smo družno, vsi, "MI" to, nekaj počeli!

"Človek"

Človek: če samemu sebi ne zmorem zadovoljstva ustvariti, bom zadovoljen, ko bom zadovoljstvo drugemu pokvaril.
Baje je lažje (z)rušiti, kot (z)graditi. Prvo zna vsak, drugo, kaže, pa ne.

Mankistajl...

Ko je opičnjak "izumil" udarjajočo-kost, je komajda dočakal trenutek, da se je s pripadniki ne-našega tropa srečal, in jim svojo človeško perspektivo pokazal.

Poskusimo še malo, z LOGIKO...

ČE je "bog" zares EN SAM, in različni ljudje zgolj različna imena zanj uporabljajo, potem ta "bog" zagotovo NI tako neumen, da bi tebe pošiljal, da se v njegovem imenu (in zanj) boriš proti nekomu drugemu, ki taistega boga časti, le da ga drugače imenuje (in obratno, da bi iz istega NESPAMETNEGA razloga nekega "drugega" nadte pošiljal !!!)... kajti - če se bojuješ zaradi ne/pravilnosti, ne/dopustnosti samega poimenovanja, potem mi pojasni KAKO TO, da ljudje tako sila pestre jezike uporabljamo, in kako to, da so znotraj posamičnih jezikov RAZLIČNI IZRAZI (besede), ki o ISTIH stvareh govorijo?!

In, če je teh "bogov" dejansko VEČ, potem:

- kako VEŠ, da je prav "tvoj" (in ne nek drug) "svet ustvaril"?

- in KAKŠNA JE NJEGOVA MOČ, da mora tebe, reveža, v boj (zase) pošiljati?! Mar ni vsemogočen, da bi s takšnimi malenkostmi - sam opravil?

NElogično pojasnilo vojskovanja...

Ljudje se pobijamo zaradi tega, ker nas je preveč... bi se dalo (in se tudi da) slišati v pojasnjevanje nenehnega nekega vojskovanja.

Trditev bi bila, morda, celo logična, ko... ko ne bi znal (po)gledati tudi iz/ven "človekovega sveta"... in še bolj, morda, takrat, ko ne bi znal pogledati - NAZAJ SKOZI ČAS "človekovega sveta"... pa ugotavljati...

... da nas je, očitno, bilo preveč tudi takrat, ko nas je bilo 6 milijard... pa 5 milijard... pa 4 milijarde... pa 2 milijardi... pa 0,5 milijarde... kajti - ČLOVEKOV, "razumnih" bitij, je očitno VEDNO preveč... če že DVA ZADOŠČATA za to, da planeta drug na drugega!!!!

Razumno? ČE JE TO RAZUMNO, potem je SLEHERNA ŽIVAL (ki si ne domišlja, da je pametna) - GENIALEC NAPRAM "ČLOVEKU" !!!!

Kapitalna je ta o...

Največja "laž" vseh časov, celo večja od tiste, ki je o "ploščati Zemlji" govorila, je tista o - "človeku - razumnem bitju"...

Ja, res je, med človeki bivajo tudi razumna bitja (začuda so navzven povsem podobna ostalim), a to še ne pomeni, da je človeštvo sestavljeno izključno iz razumnih bitij. Pa... ko bi jih bilo vsaj 20, morda 30 odstotkov...

Pa naj treba verjamt, bomo raje "terali" naprej v nazaj, po naše, "razumno" v nerazumnosti.

Je, morda, res?

S čem so razpolagali davno "nekoč", neki posamezniki, ki so PRAVILNE ugotovitve o "svetu" porajali... upoštevaje dejstvo, da NISO razpolagali s pripomočki, napravami, s katerimi današnji človek "pronica v vsebine" (v neko OČEM nevidno "notranjost")??? Kaj je bilo EDINO njihovo orodje, s katerim so postavljali "resnice" (pa ne tiste nedokazljive, umišljene, na lahkovernosti temelječe, pač pa tiste, katere je moč dejansko tudi DOKAZATI, kot bivajoče, obstoječe), veljavne še (tudi) dandanes???

Gre, mogoče, za to, da LOGIKA zares obstaja (čeprav "mi" mislimo, da se "nam" o njej "samo dozdeva"), kljub temu (ali pa prav zaradi tega, nalašč!), da/ker je "mi" nismo zmožni dojeti, prepoznati, kot dejstvo sprejeti?!!!

Svet je tak/šen...

Svet je tak, kakršnega vidim, je izustil slepec in se zaletel v kandelaber...

S tem svetom je hudič, se, barabež, v treh podobah izkazuje, pa je "pameten" neumnim, "neumen" pametnim, medtem ko ga modrost zgolj nedovršeno v njegovi dovršenosti ugotavlja.

In kandelabri veselo priložnosti novih "spoznanj sveta" ponujajo. Če znam, znam, ne morem "malo znati, pa znanja ne izkazati". In če vem, potem vem... in ne morem biti "malo pameten", ker se tako še težje zavedam, da sem - veliko nespameten!

ČE...

Vzemimo za primer, izhodiščni, neko odločitev, denimo to, da ugotovim, kako bi rad naredil - stol! In svojo zaznano "idejo" nemudoma spremenim v "željo" ter jo preusmerim v "namero", nato pa se lotim - izdelave stola.

Kakopak, toliko pa že sem pameten, madonca, TUDI JAZ ŽIVIM na tem svetu, in SEM (tudi jaz!!) ŽE VIDEL VELIKO STOLOV, pa bom ja vedel, kako stol zgleda... in tudi jaz vidim vijake, pa vem, da mizar les uporablja, z orodjem razpolaga... pomeni, samo to preverim, če imam tudi sam kladivo, pa žago, izvijač... po les skočim v trgovino in ni vrag, da ne bi znal narediti nekaj tako preprostega, kot je stol!!!

Natanko NA TAKŠEN NAČIN deluje gromozanska večina ljudi: vidi, ve, da nekaj obstaja, in, ker je prepričana v to, da s svojimi zmožnostmi NE MORE zaostajati (pamet je ja naravno vsem dana!!!), se loti "izdelave", česarkoli...

No, ravno česarkoli ne, kajti TAM, kjer obstaja možnost hudega finančnega udarca, tam se zavedamo, da smo v zmožnostih omejeni, pa, recimo, za popravilo televizorja, avtomobila... podobnih nam "dragocenosti", uporabimo usposobljene mojstre... tudi takrat, kadar gre za naše fizično zdravje, ravnamo podobno, ampak to IZKLJUČNO zaradi strahu, da bi nam bilo še huje, da bi nas morda celo pobralo, ko ne bi šli k zdravniku... sicer pa, in zlasti pri tistem, česar SPLOH NE VIDIMO (in smo prepričani, da se le "na površju", vsem na očeh - potemtakem tudi nam, ki GLEDAMO in TUDI VIDIMO SVET) dogaja, tam, pri tistih zadevah preprosto - VEMO... pardon, ZDI se nam, da vemo, a v bistvu pojma nimamo, in prav zaradi tega neumnosti počnemo, in se prav zaradi tega - neumni izkazujemo!

Mimogrede: pamet NI naravno dana, naravno so ne/dane le možnosti za njo... pamet se mora naučiti "biti pametna" (če se ima, seveda, iz česa/na čem/s čem učiti), v nasprotnem...

In sem se lotil, tega stola, svojega, seveda. Priznam, nikoli prej ga nisem delal, in se mi je zadeva dokaj hitro zapletla. Že pri kotih, ki sem jih skušal pravilno odmeriti, da bi vse noge pod "enakim režimom" proti sedalni plošči pritekale, sem se zafrknil... in so noge silile vsaka po svoje... tudi dolge niso bile enako, že res, da so bile razlike malenkostne, a se je izdelek, kljub temu, preveč majal... o drugem raje ne bom govoril, bi me bilo preveč sram... in sem vrgel zadevo v peč, pa opustil zamisel, da bom kar tako, zlahka, začel izdelovati stole! (opomba: se je že dogajalo, da se je izkazala nemoč razlikovanja med izpisom nekega domnevnega primera in med nekim dejanskim stanjem, pa pohitim zapisati, da sem "stol" le "tukaj", v "razlagi" izdeloval...).

In to je to, bi sledilo vprašanje? Ne, to ni samo to, to je še nekoliko več, in sicer: 2 x sem se (pri tej "izdelavi stola") izkazal v neki svoju umnejši podobi, 1 x pa kot - neumen. Umen sem bil, prvič, takrat, ko sem porodil zamisel in sem se napotil zadostiti lastni radovednosti/izzivu ter jel preizkušati svoje zmožnosti! NEumen sem bil s tem, ker se nisem zavedal tega, da za sleherno izkazovanje (torej za kakršnokoli delo/moje udejanjanje) potrebujem najprej BITI USPOSOBLJEN za opravljanje konkretnega opravila!!! In za v-drugo-umnega sem se izkazal s tem, da sem ugotovil, da nimam potrebnih predpogojev (znanja, veščine, pripomočkov...) za to, da bi zmogel uspešno narediti stol, pa sem zamisel o njegovi izdelavi raje - opustil!!! In vse do tedaj, dokler se ne bi (znotraj obstoječih, nespremenjenih okoliščin, torej z znanjem/izkušnjami, ki ga/jih premorem) znova odločil, da bom - naredil stol... ali odšel na volišče spreminjat svet... ali ga kar sam, lastnoročno, skušal "popraviti"... imam možnost, da se vsaj navzven (čeprav zgolj s tem, da NE POČNEM NEUMNOSTI) izkazujem za "umnega"! Da, ker takoj, v istem hipu, ko bom znova zastavil, pa čeprav samo s tem, da bom "usta odprl"... se bo že razkrivalo to, koliko (če sploh) sem zares česarkoli pametnega zmožen!

Vedeti... znati... umno delovati...

Kadar za ugotovitev določene zmožnosti zadošča to, da "sem prepričan o tem, da vem, da znam, da sem umen", takrat se "svet" izkazuje v nekih čudnih podobah, podobah, na temelju katerih je moč ugotavljati, da so na pohodu NEvednost, NEznanje, NEumnost.

Ne zadošča to, da menim kako zmorem/premorem, pač pa je za izkaz zaresnega obstoja zmožnosti potrebno - njihovo DEJANSKO izkazovanje. In... ko takole hitimo izkazovati, to, kar menimo, da (po)znamo, se ne zavedamo niti tega, da izkazujemo izključno nasprotno. In smo, žal, a dejansko, celo tako NEUMNI, da se niti tega nismo zmožni zavedati... da smo NEUMNI.

Prek sanj...

Prek sanj, do dna,

zbledela noč,

se čas razda

v poslednjo moč,

medzvezdje tli,

z neba vrhov

gase oči

se v šum valov…

Prek sanj, do dna,

naprej je nič,

šelest srca

slavi hudič,

povsod le zven

dobrih ljudi,

goltav namen,

in kup smeti…

Prek sanj, do dna,

vrti se greh,

le v laži zna

lažniv nasmeh,

ples črnih duš,

pogled krvav,

ob uši uš

v svet svetih krav…

Ni kriva "čebela"...

KO bi bila "čebela" zares MOČNO strupena, tako močno, da bi ogrožala človekovo življenje, POTEM bi se VSAKDO, ki bi se s čebeljim pikom spoznal, boril za preživetje. Ker pa le posamezniki doživijo hudo reakcijo... in jim je treba nuditi (zdravniško) pomoč, sama čebela NE MORE biti kriva za takšen odziv (posameznikovega organizma), pač pa je razlog tega/takšnega odziva v - posamezniku.

Natanko tako je tudi v našem "dojemanju življenja"... KO BI BIL nek dogodek/doživetje dejansko stresen(-sno) VSEM, ko bi se nek dogodek/doživetje izkazal(o) kot povzročitelj neke negativne psihične reakcije, v podobi travme, VSEM ljudem, potem bi bil razlog tega "v-meni-narobe" v SAMEM DOGODKU/DOŽIVETJU. KER pa ob določenem dogodku/doživetju doživijo negativne posledice le posamezniki (pa čeprav se jih, na primer, ob raznih družbenih "pretresih", veliko nabere), je razlog teh neprijetnosti - v posameznikih. 

Zdaj pa takole: čebela me FIZIČNO doseže, me dejansko piči in iztisne svoj strup v moje telo. Dogodek pa me "doseže" izključno v posredni (svoji) podobi, doseže me prek mene samega, s pomočjo MOJEGA DOJETJA tega dogodka. In, če ob tem pride do težave, psihične, pa če ni "dogodek kriv, ker sam od sebe VAME NE SEŽE", in ker NE POVZROČA TEŽAV VSEM, potem je krivda v "mojem prepričanju" o tem, konkretnem dogodku/doživetju, saj mene moje prepričanje o "njem", o tem dogodku, nanj ni ustrezno pripravilo (če poenostavim, dokaj).

In, če vem, na kakšnih vse prepričanjih temeljim svoje življenje (a, žal, NE VEM, zase, nikoli, ker se teh prepričanj NE ZAVEDAM, se mi DOZDEVA, da zavestno ravnam - čeprav me usmerja PODZAVEST, in v njej zapisana prepričanja), potem zmorem zlahka razumeti, da se da s spremembo teh zapisov, prepričanj, z njihovo uskladitvijo z realnim svetom, ne samo odpraviti psih/težave, ki so zaradi "v-meni-poprejšnjega-neskladja-z-realnostjo"  nastale, pač pa me je moč celo usposobiti za to, da bom v bodoče zmogel "življenje" živeti na povsem drugačen, manj (psihično) obremenjujoč način, pa se bom zaradi tega tudi - psiho/fizično lepše, bolje počutil... in bo tudi moje okolje bolj zadovoljno, saj bo imelo bolj-zadovoljnega-mene.

Smiselnost nekega početja...

Sleherno početje mora imeti (če želim, da je smiselno) že v osnovi (torej še PREDEN se ga lotim izvajati!) opredeljeni vsaj dve stvari: svoj NAMEN in svoj CILJ. Zvečine rado oboje kar poenotimo, in domnevamo, da "kakovost" namena (že) zadošča za "kakovost" cilja, a, žal, v veliki večini primerov - temu ni tako. Če poenostavim...

Kadar se odločim graditi hišo, takrat je moj namen "izgraditi hišo" (torej je namen neka vsebina, ki priča o moji potrebni aktivnosti, usmerjeni v realizacijo zastavljenih želja/snovanj/načrtov...), in šele takrat, ko mi je uspelo zaključiti proces izvajanja tega namena, sem dosegel cilj ter "hišo izgradil". Zdaj pa...

V kolikor sem vešč gradnje, v kolikor razpolagam z vsemi potrebnimi materiali, orodji... potem uspem celo postaviti takšno hišo, s kakršno bom znal biti zadovoljen, in bodo z njo zadovoljni tudi vsi tisti, ki so (po neki službeni dolžnosti) zadolženi za nadzorovanje izvedbe gradbenih del...

V kolikor pa bodisi nisem vešč, ali ne razpolagam z vsem potrebnim materialom/orodjem (ali pa NE ŽELIM razpolagati, ker se odločim, da bom pri gradnji "varčeval", pa ne upoštevam obstoječih varstvenih opredelitev... ne "armiram" na ustrezen način, varčujem s cementom...)... takrat se mi praviloma dogaja, da imam (še preden mi jo uspe izgraditi, kasneje pa še toliko bolj) realne možnosti za to, da se bom nekoč - soočil s posledicami lastnega neprimernega ravnanja... (in ni bilo malo primerov, v okviru katerih so se razne zgradbe dobesedno "sesedle vase" zaradi nepravilnosti pri njih gradnji).

Pomeni, če obravnavano vsebino prenesem (z gradbišča) na raven nekega sobivanja, da ni dovolj želeti BOLJŠI, LEPŠI, PRAVIČNEJŠI svet, pač pa je potrebno najprej razpolagati z "veščino gradnje lepšega sveta" (za le-to najprej potrebujem zmožnost dojemanja obstoječega, možnega, želenega sveta... torej kar TREH - po vsej verjetnosti - RAZLIČNIH PODOB sveta, med katerimi moram znati razlikovati predvsem po vprašanju ugotavljanja možnosti njihovega nastanka/obstoja), zatem pa potrebujem tudi "potrebno orodje in material", da bom svet, ki sem se ga namenil izgraditi, tudi izgradil natanko tako, kakor sem si ga zastavil graditi. Koliko nam to uspeva, sproti, o tem naj presoja vsakdo zase...

PRVA TEŽAVA, ki nastopi pri izkazovanju neskladnosti med našimi nameni, in cilji, do katerih se dokopljemo, je v tem, ker VSAKDO vidi lepši, boljši, pravičnejši svet IZKLJUČNO v podobi sveta, ki je "meni (in zame) najustreznejši", pri tem pa pozablja na eno samo malenkost - na svetu ljudje živijo v milijardah, in ni objektivne možnosti za to, da bi vsak posameznik svoj svet (sebi ustrezen) imel, pa se je potrebno znati - dogovoriti glede sobivanja na enem samem planetu!

DRUGA TEŽAVA, ki je le logično nadaljevanje prve, je prepričanost v to, da nam že samo dejstvo, ki govori o tem, da "živimo" (in "spoznavamo" svet skozi svoje oči, pa s pomočjo poročil, časopisov... pravljic, nasedanj raznim pastirjem...), zagotavlja potrebno znanje tako o nas samih (torej znanje "o človeku, kot bitju, o njegovem izkazovanju/delovanju znotraj skupnosti"), kakor tudi o tistem, čemur pravimo so-bivanje, družba/država/svet. Obenem pa temeljimo (ne da bi se tega sploh zavedali) na "prepričanjih" (na nekih že stoletja/tisočletja povsem zabetoniranih navodilih/smernicah, ki ne upoštevajo/niso zmožne upoštevati niti tega, da se "svet" nenehno spreminja... pa bi se moralo spreminjati tudi naše - poznavanje sveta!), ki nas obenem OMEJUJEJO, hkrati pa nam, zaradi lastne pomanjkljivosti, zaradi nedojemljivosti, predstavljajo temeljno oporo v življenju, oporo, brez katere bi se, preprosto, na "poti skozi življenje" še bolj zmedeno obnašali, kot se sicer, in se še bolj izgubljali/izgubili, kot se že itak.

Osnoven napotek, ki ga slehernik zlahka spozna na lastni koži (čeprav se ne zaveda najbolje, čemu se je spoznanje izkazalo), je v tem, da - če ne znaš, potem ne znaš... če zmoreš razumevati, potem povprašaj in se skušaj naučiti... če se zmoreš učiti, potem se nauči, da se s potrebnim znanjem/veščino opremiš... in šele takrat, ko ti to uspe, se loti - graditi hišo... so-bivanje, družbo, državo, svet... v nasprotnem se zlahka utegne zgoditi, da bo zaradi šlamparije... še ena zgradba več, ki se bo v prah sesula!

Življenjska

Nisem kriv, če ne znam živeti! Življenje me ni vprašalo, če ga želim.

Šment nazaj!

Dokler "sem" zmožen "videti" le tisto (in tako), kar (in kakor) je "meni" dopadljivo, do tedaj... do tedaj... do tedaj... do tedaj... šment nazaj!

Ne/vrednost muzeja pri Krapini...

V čem je edina "vrednost" muzeja pri Krapini? V tem, da na račun človeškega firbca služi denar.

In kdaj bi se taisti muzej dejansko lahko pohvalil, da razpolaga z določeno vrednostjo? Takrat, ko bi se obiskovalec, stoječ pred podobami "krapinskega človeka", vsaj enkrat v svojem življenju - v zrcalu uzrl!

Na svetu je 7 milijard ljudi...

... in med njimi so stvari sila pestre, pa se razlikujemo, med seboj, po raznoraznih "obarvanostih", pri čemer so tiste, ki jih najraje vidimo, obarvanosti kože, dobesedno - zanemarljive, (razumu) nepomembne!

Vsakdo, znotraj teh silnih milijard, gleda svet z lastnimi očmi... nekateri ga zmorejo videti tudi z očmi "upoštevanja objektivnih dejstev". Vendar, kakorkoli že, kdor z lastnimi očmi gleda, ta po svoje tudi vidi...

Če "jaz" menim, da "imam prav", in da bi svet moral biti "po moje", potem verjamem, da tudi nek "vsakdo" na podoben način razmišlja, in meni, da bi moral biti svet "po njegovo". In, ker se nismo naučili niti pogovarjati, kaj šele tega, da bi znali drugega/drugačno upoštevati, in temu drugemu/drugačnemu priznati pravico do tega, da z nami (in našim) vred sobiva na tem planetu, prihaja nenehno do - konfliktov.

KO bi bil svet "svet istosti", potem bi znotraj njega lahko ugotavljal razlike med tem, kateri "jurček" je bolj, kateri pa manj "jurčkast". Ker pa na svetu bivajo številne vrste gob, in so, poleg jurčkov, na njem tudi gobani, pa marele, mavrohi, lisičke, medvedje tačke... ne morejo biti vse gobe "jurčkaste", pač pa so "jurčkasti" lahko le - jurčki! In je povsem NEUMNO od ostalih vrst pričakovati to, da bodo imele enake značilnosti, kot jih ima, na primer, jurček!

Pomeni: prav zaradi tega, ker "narava", svet, obstaja v različnih značilnostih, zaradi tega je tudi naš gobji jedilnik bolj pester, mikaven, zanimiv. In enako naj bi bilo pri vsem, kajti pravilo "narave" (logike) je, kljub vsemu, pravilo, in to takšno, ki je zanesljivo krepko BOLJ UMNO, kot je umen - človekov um. Ne nazadnje - narava ustvarja pestrosti, medtem ko človek, s svojim odnosom do njih, tudi z iztrebljanjem, te pestrosti izničuje.

Zdaj pa: kateri jurček ima PRAVICO od neke druge gobe zahtevati, da mora ta, neka druga goba, živeti tako, kot živi jurček, da mora pravzaprav ta goba - postati jurček?! Mislim, da nima, te pravice, prav noben jurček (in da si "jurčki" le domišljajo, da jim je njihov način življenja to pravico dal)!

Kadar govorim o "razumnem človeku", takrat domnevam, da ta "razumen človek" (tudi) takšne razlike - razume. In domnevam, da, če jih razume, potem jih tudi kot logičnost, samoumevnost obravnava, jih upošteva in jim dopušča, da obstajajo, natanko tako, kot same po sebi (že) obstajajo. In kadarkoli zrem v svet, takrat vidim, da - temu ni tako...

In sprašujem: KDO je meni/tebi/njemu dal to pravico, da bo/m/š drugemu predpisoval, vsiljeval svoj način življenja? V ČEM je ta moja/tvoja/njegova pravica, če ne izključno v moji/tvoji/njegovi NEUMNOSTI, ki ne zmore drugače, kot znotraj čredne pripadnosti? In v ČEM je pravica nekega "drugega", in "njegove" volje, manjša od moje/tvoje/njegove?!

Si naredil karkoli koristnega, da bi ta svet (vsem) polepšal?!

Če sem že o žabah in o krastačah...

... potem bom "prevedel" zadevo, da bo, morda, celo razumljiva...

Kadar obravnavam "človeka", kot neko vrsto življenja, takrat obravnavam vse "človeke", v vseh njihovih različnih podobah izkazovanja (tako v podobah izkazovanih "zunanjosti"... barva kože, višina, teža... kakor v podobah izkazovanih "notranjosti"... razne pripadnosti, usmerjenosti, predvsem pa zmožnosti...)... kadar pa obravnavam "RAZUMSKEGA človeka", takrat mi zmore za merilo služiti izključno "razumskost" (ker naj bi le ta bila tista značilnost, ki ga od vsega ostalega "življenja" razlikuje), pa na osnovi tega merila ugotavljam - kolikšen del "človekov" v konkretno kategorijo sodi.

V mišjem logu...

Miška sirček pridno žuli,

ker ji prija, ker ji kruli,

in ji sirček prav ustreza,

buče svoje ne napreza,

da bi sebi glad oštela,

ker je slasten sirček – vzela…

Znašel se je, v slastnem kosu,

miški v želji, in pri nosu,

miška pa, kot miška prava,

lačna ritka, majhna glava,

nič ne moti je okolje,

če je trebuh dobre volje…

In tako vesoljne miši,

zbrane v neki čudni hiši,

so jemale, kar so znale,

in se siru radovale,

brez vprašanja, brez izjeme,

in brez vsakršne dileme…

Hlebec pa, kot sirne sanje,

je hlepel, iz več le manj je,

dokler mačka se ni vzpela

ter razjarjena velela:

Sirnikate ste prejele,

jih požrle, izvisele,

nič ni več za v vaše tačke,

preostanek je – za mačke!

Sir so grde mačke vzele,

prav po sirno bogatele,

se mastile, si delile,

miškam stanje razsvetlile,

jim nadele bol prek lica:

Mačji svet, kakšna krivica!

Mi, ki se zavedamo...

Prav simpatično je, dejansko, poslušati o tem, da "se zavedamo" (samih sebe, lastnega početja/bivanja, lastnega doprinosa nekim ne/skupnostim...), saj smo ja - "zavedajoča se bitja"... pa...

Uporabim povsem preprost primer našega ravnanja, in zanj sežem na področje, ki je vsakomur znano, na področje - športa...

Državno prvenstvo. Srečata se dva "kluba", in merila se bosta za čim ugodnejši izid (vsako moštvo zase, seveda). In "športniki" v flekastih dresih se bodo gladiatorsko borili proti "športnikom" v neflekastih dresih. Obe ekipi ženejo podobni naboji, edina razlika med "športniki" je v - ne/flekastih dresih...

Mednarodna tekma. Nacionalna ekipa, torej reprezentanca, sestavljena tako iz igralcev s "flekastimi dresi", kakor iz igralcev z "neflekastimi dresi", se poenoti v - "boju" na mednacionalni ravni. Vsi ti igralci oblečejo neke "tretje" drese, pa so lahko, denimo, "lisasto-črtasti", in se z ramo ob rami, družno torej, zoperstavljajo nekemu moštvu, ki nosi "ne-lisasto-črtaste" drese. In znova, obe ekipi ženejo podobni naboji, na temelju katerih nekdanji "nasprotniki" (z "državne ravni") postanejo "soborci", ki se zoperstavljajo nekemu - "zunanjemu nasprotniku, sovražniku"...

Tekma za zabavo. Soočita se "Zahod" in "Vzhod"... in vsi tisti poprejšnji dresi (flekasti, neflekasti, lisasto-črtasti, ne-lisasto-črtasti...) združijo svoje moči, in se, z ramo ob rami... in jih, prav tako, ženejo neki podobni, vsem skupni naboji... le da so sedaj na eni strani "pikčasti", na drugi pa "nepikčasti" dresi.

V čem je razlika? V igri? NE, še vedno igrajo povsem ISTO IGRO (še vedno je ista VSEBINA). V motivu? NE, motiv je, še vedno, povsem enak, isti: REZULTAT, ZMAGA, NAGRADA... morda v - dresih?! DA, v dresih, v "uniformah", v - PRIPADNOSTI. In sama "ideja o pripadnosti" žene sicer nasprotujoče se, da se združijo v skupnost, in se soočajo z nekim novim, ampak še vedno samo - zunanjim sovražnikom, z nekom, ki NE NOSI ISTE UNIFORME, kakršna je moja.

In to se da, pa še kako zlahka, prenesti tudi v "vsakdanje" življenje, v običajen naš vsakdan... pa naj bodo "dresi" te ali one barve, s takšnim ali drugačnim ozadjem... še vedno pričajo zgolj o - neki pripadnosti, kot razlogu za to, da se - zoperstavljamo med seboj...

Zdaj pa takole: katere so te pripadnosti, bi odrasel že moral vedeti, če pa je razvrščanje po teh pripadnostih pravilno, o tem bi pa lahko zvedel, ko bi se v "svet" ozrl... in šele takrat, ko bo temu "odraslemu" kapnilo, da je s takšnim na-obstoječ-način-pripadnosti-izkazovanem svetom nekaj HUDO NAROBE, takrat šele se bo zmožen povprašati, če ne bi kazalo - pripadati nečemu drugemu, na primer - človečnosti, etičnosti...

In še pojasnilo, čemu sem besedo športnik v navednicah zapisoval: športnik je PRISTAŠ ŠPORTA, torej IGRE, s katero se ukvarja, in športniku je v prvi meri pomembno to, da bo "dal vse od sebe" in da bo NA ŠPORTEN način iztržil nek rezultat, rezultat, ki bo odraz dejanskega stanja "na igrišču", dejanskega razmerja znanja, zmožnosti, prizadevanja... medtem ko je "športnik" tisto, kar dandanes zvečine dejansko tudi je: gladiator, ki se prvenstveno bori za rezultat (in ne za samo igro, za njeno lepoto, za uživanje v igri), za nagrado, za - DENAR!!!

Obredno žrtvovanje (živali)...

Velikokrat sem že zasledil "zgražanje" ljudi, češ NA KAKŠEN NAČIN zakoljejo žival (torej ni moteče, prvenstveno, to, da žival zakoljejo, pač pa je ljudem moteč NAČIN, na kakršnega to naredijo)... in res, prav kruto je videti visečo ovco, kateri prerežejo vrat... ampak...

V okviru šolskega programa je nekaj malega govora tudi o "živčevju", pa o "možganih", ki (šele) registrirajo "bolečino" (da, dokler "podatek o bolečini" ne dospe do možganov, do tedaj bitje bolečine - sploh NE ZAZNAVA, pomeni, da do tedaj bolečine, v bistvu - sploh NI), pa o ožilju, prek katerega kri doteka do možganov, in jih servisira s kisikom, potrebnim za njihov - obstoj, potemtakem tudi "delovanje"...

Velikokrat se poučujemo tudi skozi knjige, časopise, celo skozi razne televizijske oddaje, pa čeprav so te oddaje "zgolj" - filmi. Poučujemo? No, ne vem, če se res, kajti takrat, kadar ugotavljaš določene informacije (in vsak ton, ki prodre do naših ušes, vsaka slika, ki dospe do naših oči... je določena "informacija"), pa od teh informacij NIČESAR NE ODNESEŠ, takrat je sleherna "možnost učenja" zgolj - neizkoriščena možnost (učenja)... kakorkoli že, da, res je, če ne drugje, potem smo v nekem filmu videli, kako težko ranjena oseba zbere grozovito moč, pa premaguje težke ovire... in razdalje... ter se z "zadnjimi napori" privleče do kamorkoli-že... in omahne...

Slišali smo za adrenalin, slišali smo za stanje šoka (verjetno smo ga, v takšni ali drugačni podobi, tudi sami doživeli, in se nam je izkazalo, na primer, s tem, da smo se urezali, pa nekaj časa iz ureznine sploh kri ni potekla... ali pa smo se poškodovali, med delom, in šele ob zaključku dela ugotovili, da - smo poškodovani...), in, seveda, VEMO, da brez dotoka krvi v možgane življenje - umre (s tem, ko odpovedo možgani, ki pa, še nekaj časa pred lastno smrtjo, niso več zmožni pridobivati informacij, tudi tistih ne, ki govorijo o stanju njihovega lastnega telesa)... vendar - kaj nam pomaga, da smo za vse to slišali, ko pa še vedno... kako krut je NAČIN, na katerega žrtvujejo živali!

Morda je še največja tegoba, za takšno (žrtvovano, ali zgolj "za-dnevne-potrebe-zaklano") žival v času - pred samim udejanjanjem njenega "ubitja". Takrat se prvič v svojem življenju sreča z okoliščinami, kakršnih pred tem ni spoznala, pa začuti negotovost, morda, ampak samo MORDA, in za hipec, tudi strah (pojasnim ta "morda": strah je posledica "bati-se-nečesa-kar-sem-že-spoznal-in-sem-se-ob-tem-spoznanem-počutil-ogroženega"... to "spoznano" ni nujno, da je NEPOSREDNO, OSEBNO, "na lastni koži" spoznano, lahko je "spoznano" tudi posredno, denimo - preko besed - raznorazne "pravljice" o volku, grdi pošasti... razna strašenja otrok, če-ne-boš-pridna/en, potem bo bav-bav prišel... razno butasto gledanje - pa čeprav "v-spremstvu-odraslih-oseb" - še bolj butastih filmov... vse to so načini, s pomočjo katerih informacije o "grdem volku", o "bav-bavu", o "morilcu-ki-čaka-v-temi"... dospevajo v otrokovo/človekovo podzavest... in dospevajo tudi tako, da "nas-neki-nenaši-ogrožajo-že-s-svojim-načinom-življenja"... pa je potemtakem strah vselej reakcija na neko "znano nam grožnjo", za katero pa sloh nujno ni, da zares - obstaja... medtem ko SAMA NEGOTOVOST v prvi vrsti poraja TESNOBO, nekakšen občutek, podoben tistemu, ki o izgubljenosti priča: če se nekje izgubim, me najprej "stisne", šele nato, ko se mi začne "vrteti film o tem, kaj vse me lahko doleti"... pa niti ni nujno, da me bo zares doletelo... šele takrat se ta tesnoba spremeni v "strah"...)...

Ko jo "zakoljejo" je že adrenalin "na delu", in žival pade v stanje - šoka. V stanje, v katerem BOLEČINE SPLOH NE ČUTI, ker je ne more čutiti (kakor je ni čutil "filmski junak, ki se je, kljub groznim poškodbam, privlekel kamorkoli-že"), medtem ko v kratkem za tem, ker kri že nekaj časa ne dovaja kisika v možgane, odpove tudi "zaznavanje informacije o bolečini", odpove delovanje možganov.

Vse, kar vidimo (razno stresanje, krči, naprezanje...) je izključno posledica - delovanja "živcev", mišic, in v tem času žival že zdavnaj ne ve tega, kaj se je z njo pripetilo, kaj se z njo dogaja.

Tako da - če je moteče karkoli pri "neciviliziranem" obrednem žrtvovanju, potem vsekakor ne bi smel biti moteč NAČIN (ja, res je, moti nas, ko vidimo, a nas ne moti, kadar ne vidimo smrti živali, in sladko zaužijemo ovčico, ko se na našem krožniku znajde) tega žrtvovanja, pač pa kvečjemu - žrtvovanje samo. A tudi ob tej "motečnosti" bi se kazalo zamisliti, kajti v večini primerov to žival (kasneje) tudi - pojedo. Sicer ne iz istih krožnikov, kakršne imamo mi doma, ampak jo pojedo natanko tako, kot mi pojemo dober, sočen zrezek...

Bojda nas "sistem" poneumlja... bojda imamo pred očmi "življenje", prikazuje se nam v sila raznoraznih podobah, vendar - če ne zmorem seštevati teh podatkov, jih kot uporabne zajemati, potem... potem, zagotavljam, ni nikakršne potrebe po tem, da bi me "sistem" sploh skušal poneumljati...

Na preprostosti način...

Kar VIDIM, to VEM.

Česar NE VIDIM, tega NI.

Pa je celo "bog" na zidu pristal, da bi jaz vedel, da JE, čeprav ga NE VIDIM.

Ko bi ne bilo TRDITEV, bi človeški svet propadel. Kajti, poleg tistega tvarnega, materialnega, iz česar smo pretežno sestavljeni, je temeljno "tisto", na podlagi česar "funkcioniramo", v podobi - trditev. So naše vodilo, so naši okvirji, naša omejitev, obenem naša opora. 

"Blokiraj" človeku možgane, in dobil boš zgolj neko telo, ki bo dihalo, sprejemalo hrano, odvajalo, ničesar več. Blokiraj mu jih s trditvami, in dobil boš natanko isto, samo da bo delovalo po nekih vstavljenih navodilih/programih.

Spremeni te programe, in iz zajetih osebkov boš naredil janičarje. Nadvladaj podzavestni del, in iz domnevno "suverenih" bitij boš dobil "po-ukazu-delujoče".

Temeljni gon, vsega živega, tudi človeka, je - gon po preživetju. A "vstavi" temu človeku ustrezne napotke, in dobil boš - "kamikaze".

Toliko o tem, če res ni tistega, česar ne vidimo, in če smo zares tako "suvereni", kakor mislimo, da smo. En sam "mi" zadošča, da se malodane vsa "mi-združba" požene napram nekih drugih "oni-združb". In tu razum lahko le pojasnjuje, pa čeprav je pojasnjevanje - jalovo početje. Kajti: kar VIDIM, to VEM... je temeljno vodilo "čipirane inteligence".

Čudno bitje, v gozdu...

Rado me, kdaj pa kdaj, pot na sprehod popelje, tudi v gozd...

Ne boste verjeli, kaj se mi  je zgodilo! V gozdu, seveda. Dan je bil lep, pravzaprav čudovit, in vsepovsod se je razlegala pesem ubrane spokojnosti. Ptički so veselo žgoleli, in srček mi je tako lepo poplesaval, da bi kar ves svet objel, in bi le-ta hipoma postal boljši, srčnejši... zaradi mojega srčka, seveda... Ampak, kakorkoli že... hodil sem, in hodil, v mimohodu užival ob podobah prelestne narave, ko sem, znenada, morda deset metrov vstran, zagledal neko žival!

Na živali se dokaj dobro spoznam, težko bi mi bilo ne prepoznati jih, kadar jih vidim. Ampak s tisto je bilo nekaj hudo narobe. Mislim, domnevam vsaj tako, ker - če je bila, kakršna je bila, potem je narobe, dopuščam to možnost, z menoj, ker me je njena pojavnost povsem zmedla. Verjemite, takole nekako je bilo... glava je bila povsem jelenova. Lepi, razvejani rogovi so pričali o kapitalcu. Dovolj trdnosti je premogla, žival, da je do kapitalnega prišla! Vrat, kako naj povem, nekje dva metra, morda celo več je bil v dolžino, pa z lepimi vzorci, da je na žirafjega spominjal. Dobro, to sem še nekako uspel povezati, ampak trup, ko bi ga videli, kot da bi gledal trup velikanskega polža, z eno samo razliko, pravzaprav s štirimi: sprednji okončini sta bili podobni ptičjim, medtem ko sta zadnji spominjali na kengurujeve zadnje tace. Rep... dolg je bil, tako dolg, da se je končal takoj nad zadnjico, medtem ko se je zvijal, v vsej svoji dolžini, morda celo pet metrov, v nekakšno spiralo...

Nekaj takega se dogaja malodane vsak dan. Ja, res je, obstajajo bitja, ki malo so, in malo niso. Malo so pametna, malo niso, pametna. Malo dojemljiva, malo ne, malo videča, malo slepa, malo čuječa, malo gluha, malo brez nog in malo z nogami... pa malo na suhem, in malo v vodi, tako da... bentiš, še tega ne vem, če se zmore "džus", ki ga spod mešalnika (in iz različnih sestavin) potegnem, v takšni usklajeni raznovrstnosti izkazovati. Pa - malo je "džus", malo pa je sadni sok, in malo mleko, in malo sladkor...

Resnično, česa vsega se ne da v gošči uzreti!

Al "pa nemška" al "pa južna"...

... svejt vrti se stalna kužna!

Obstajajo (iz)reki, katere sila radi izrekamo, jih tu in tam celo celo skušamo živeti, pa še to najraje v podobi izkazovanja določene okvare, bodisi okvare posameznika (ki je "drugačen") v odnosu do "običajnih", ali pa okvare kot posledice vplivanja določene osebnostne ne/vrline na siceršnjo (povsem) "naravno" logiko...

Do kave se mi je zataknil nek nemški, ki sem si ga drznil takole prevesti: Jutri, jutri, danes ne, leni rado govore. In me je zamikalo, da malo na temo "pridnosti" (za)pišem.

Bojda smo izjemno pridni, pod Alpami. Dobro, stvari pojmujemo na različne načine, čemu ne bi tudi te pridnosti. Z različnih zornih kotov tudi nanjo gledamo, pa je vsak samemu sebi že v osnovi (najbolj) priden, pa je pridnost rada tudi takrat, kadar se v porednosti ne izkazuje, in je moč govoriti celo o takšnem stanju, žal bolj "tu in tam", v katerem je pridnost nek dejanski odnos do stvarnosti, in ne le odziv na obljubljeno plačilo, oziroma "klic narave" v smislu pričakovane (na)hranitve nikdar nasičene pogoltnosti... 

Narava, mislim, tisti njen del, ki (na njeno srečo še) ni okužen s človekovo pametjo, se izjemno neumno obnaša, bi se dalo sklepati. V njej namreč ti, naši izreki, prav nič ne veljajo, nasprotno, red, ki ga je vzpostavila, rado prav o nasprotnem govori. In se čudijo, raznorazni osebki, tisti, ki "znajo" živeti po naravni logičnosti, nam, (raz)umnim, češ "itak ne bom v večna lovišča nosil, čemu bi potreboval več, kot dejansko potrebujem, in čemu bi mi bilo temeljno vodilo delo, ko pa skozi počitek zase več naredim"... in poiščejo, ti osebki, načine, s katerimi zadovoljijo to, kar jim je v nalogo zadovoljevanja dano, nato pa se butnejo v neko senco, pa v njej počivajo, se igrajo, ali pa zgolj meditirajo...

Pridnost kot "vrlina". 

Težavo imam, veliko: tudi jaz sem živ, pa tudi jaz se "sučem" med ljudmi (drznem si trditi, da so me delovne poti peljale po bistveno bolj pestrih smereh, kot so tiste, po katerih se običajnost premika... da sem z bistveno večjega števila raznoraznih delovnih zadolžitev, od tistih najnižjih, do tistih najvišjih, smel ugotavljati življenje... da sem, zahvaljujoč različnim zadevam, s katerimi sem se ukvarjal, utegnil spoznati bistveno večji krog ljudi, kot so krogi, ki so običajnim dani v spoznavo... da sem, malček bolj, resda, a vseeno, na povsem drugačne načine usposobljen tako za prepoznavo, kot za ugotavljanje, pa bi si stežka upal trditi, da bolj napačno ugotavljam, kot ugotavljajo običajni...), in "gledam" življenje, celo to si drznem, da - ugotavljam! Pa bi me stežka prepričal, kdorkoli, da je z mojimi očmi nekaj narobe, razen tako, da bi mi neke objektivnejše podobe predočil, pa bi, pred njimi, moral kloniti v lastnem mnenju...

Če razpolagaš z "vrlino", potem ta vrlina izkazuje tebe samega, tvoj način dojemanja in izvajanja življenja/sveta. Pa če si priden, si priden v vseh ozirih, in si priden vedno... ker je pridnost zaveza, ki si jo samemu sebi zadal (resda to zavezo podzavestno hraniš, a kljub temu), in ta zadeva ni odvisna od tistega "ČE mi bodo DOBRO PLAČALI", pač pa drugače kot pridno - ne znam!

V vojski je veljalo: najprej naredi, potem pa toži! V življenju, siceršnjem, je resnica daleč od tega.

Tožimo najraje kar povprek, čez vse, kar nam ne prija. In ker je malo stvari, ki nam zares prijajo, je malo priložnosti za ne-toženje. Kajti - vselej nam dajo "nižje zadolžitve", kot bi jih morali imeti, da bi našim zmožnostim ustrezale (in se, denimo, na direktorska mesta prijavi sto, dvesto, tristo kandidatov... torej celo več, kot se jih je prijavilo na mesto "predsednika države"... in so vsi ti že v osnovi, že zaradi tega, ker SO ŽIVI, za ta mesta tudi primerni, pa čeprav ene same minute in nikoli niso opravljali kateregakoli odgovornejšega dela, da bi vsaj vedeli, kaj bi jim bilo početi, ko bi bili izbrani!!!!), vselej bi lahko bila plača višja, ker je ta, ki jo prejemam, sramotna (obenem pa vemo, da me nikoli ne morejo tako slabo plačati, kot sem - slabo - zmožen z ne-delom vračati), pa še moje pameti nihče ne upošteva, ko se trudim povedati kako bi moralo biti, da bi bilo boljše (resnici na ljubo: iz samega delovnega procesa znajo priti izjemno uporabna spoznanja, in kaže določena opozorila tudi upoštevati, a so takšna opozorila, napram celotni masi opozoril, tako maloštevilna, da bi jih ne smeli šteti kot "obvezo-slehernika-da-pametuje", pač pa izključno kot "obvezo-poznavalca-da-pripomore")...

Kakorkoli, jaz o pridnosti, pa zaidem k preostalim našim lepotam... Ne bom razvlačil, zdajle, me kava še čaka, meter vstran!

Če je pridnost "odnos" do prevzete obveznosti, potem - pozdrav (pre)redkim! Če je pridnost nek dril, po katerem naj bi v nenehno mašenje predmetne goltavosti svoje življenje razvlačil, potem - je utemeljena, o tem tudi stroka govori, kajti slehernik mora zapolniti praznino, ki jo v sebi nosi, in, če ne gre drugače, potem tudi materialno prav pride. Lev je pač lev, in zna biti lev, pa mu levjost zadošča, človek pa je človek, in mu je griva odpadla, pa se mora z neko tujo okraševati. Hebat ga! In, mimogrede...

Če kaj "ubija" življenje, potem ga ubijajo - urniki. Razporeditve tega življenja, njegovo popredalčkanje... vendar: kdor ne zmore sanjavo, kdor ne zmore pestro, kdor ne zmore samoiniciativno, za tega je le bolje, da se zakoličenosti drži. In, bog ne daj, da bi poskusil drugače (ZARES poskusil, ne zgolj sebi/domnevno), kajti... baje na osnovi spremenjenih ravnanj celo evolucija spremembe izkazuje.

Kar se "ne splača", je treba - ukiniti!

Trditev, s katero radi svojo "razumskost" izkazujemo. In je celo prav, načeloma, takšno razmišljanje, a NI PRAV to, da ga "razmišlja" nekdo, ki ni zmožen - videti...

Res je, podjetje v težavah je - podjetje v težavah, in z vsako svojo prošnjo po "državni pomoči" bremeni - državo. Prav, vendar...

Če se sončim, radi "lepote svojega telesa", in sebi "korist" naredim, ker sem "lepši"... obenem pa povzročim, da se mi kožni rak pojavi... pa povzročim, da se mi pojavijo težave z ožiljem... potem je moje "razumno ravnanje", ki le DELČEK (mojo željo po "lepoti") vidi, v bistvu popolnoma NERAZUMNO, saj sem zaradi delčka - škodoval celoti (dobil raka, imam težave z ožiljem...)... enako je pri "podjetju v težavah"...

Jaz, kot posamezno človeško bitje, sem tako "posamezno bitje", kakor (obenem in nenehno!!!) tudi le - DELČEK človeške skupnosti. Podjetje, ki je v težavah, je, prav tako, hkrati zgolj "podjetje, kot posamičnost", obenem pa le DEL CELOTNE DRUŽBE, ki na to družbo neposredno vpliva, in je nanj neposredno vplivano s strani družbe. Pomeni, KADARKOLI obravnavam to podjetje "izven konteksta", in mi je temeljno merilo izključno/predvsem bilančno stanje njegovega obratovanja, takrat GLEDAM LE DELČEK CELOTE, in zaradi lastne razumske nezmožnosti - škodujem celoti!!! Pojasnim...

Že res, da bo država podjetju dala neko pomoč, recimo 1 milijon evrov/leto. Super! Morda te pomoči sploh ne bo dobila vrnjene, v neposredni podobi, vendar...

1. podjetje bo obstalo, s tem bodo OHRANJENA DELOVNA MESTA, in s tem bo...

2. država prejemala mesečno nek "davek iz plač", in "davek iz poslovanja"...

3. zaposleni bodo prejemali plače, s temi plačami bodo šli v trgovino in KUPOVALI proizvode... pa bo...

4. država (prek kupljenih proizvodov) dobila denar iz davka, vštetega v ceni proizvoda

5. "trgovec" bo imel kaj početi, in bo tudi pri sebi OHRANJAL DELOVNA MESTA...

6. ker bo trgovec prodajal, bo proizvajalec proizvajal, da bi trgovcu polnil police, da bi jih potrošnik lahko praznil... in bo tudi proizvajalec OHRANJAL DELOVNA MESTA...

7. tako pri trgovcu, kakor pri proizvajalcu OHRANJENA delovna mesta, so tudi vir za "davek iz plač" in za "davek iz poslovanja", pa vir za "davek, ki je vštet v ceno kupljenega izdelka"... poleg tega pa vsa ta ohranjena delovna mesta prispevajo v socialno, zdravstveno, pokojninsko... blagajno... in poleg tega VSA ta OHRANJENA delovna mesta razbremenjujejo sredstva, ki so v socialne pomoči namenjena...

8. vsi, ki bodo OHRANILI svoja delovna mesta, bodo zadovoljni, ker bodo zmogli normalno živeti, pa... ne bodo "državi" težav povzročali... jih njih psihično stanje ne bo v obolelost sililo, in bodo zdravstveno blagajno manj obremenjevali...

... in bi se dalo naštevati, ter kazati razlike med sicer "izobraženimi" (formalno, življenjsko, po naravni pameti) FOH IDIOTI (ki le delčke gledajo in vidijo!!!), in med tistim, česar načeloma (nam in za nas) NI, med - gledanjem/videnjem celote, nekim razumskim dojemanjem sveta (v okviru znanih nam podatkov, seveda, kajti vse nasprotno, v podobi "zaključevanja na osnovi nepreverjenega", zmore izkazati le - nerazumno početje)?!

RES je, kar se ne splača, je treba ukiniti! Kdo bi ga vedel, koliko se svetu splača - neumna "modrost"?!

Kadar se žebelj krivi...

V garaži mi gre povsem od rok, zabijanje žebljev. Brez težave jih, lepo po vrsti, in zlahka, zabijem v desko. Gre mi, to zabijanje, super tudi takrat, ko se ga lotevam izven garaže, pred njenimi vrati... ali pri sosedu, celo takrat, kadar grem k prijatelju, ki na drugem koncu mesta živi... vse natanko tako, kot mora biti - le redko se pripeti, da bi moral žebelj ravnati, preden mi ga uspe v drugo zabiti... le...

Takrat, ko se povzpnem od tal, ko splezam nekam, na višino, pa ni neke ravne podlage, na kateri bi se varnega počutil, in ni ograje, ki bi preprečila moj morebiten zdrs, padec... takrat mi zabijanje nikakor ne gre od rok! Vsi žeblji, ampak res vsi, se mi krivijo, pa ene zadeve ne znam pribiti tako, kot bi jo moral!

Takole je s tem: TO, da ZNAM in ZMOREM zabijati žeblje, sem dokazal... dokazal sem tako v garaži, kot pred njo, pri sosedu in pri prijatelju. Pomeni, da ni razlog tega, da se (mi) žeblji krivijo, takrat, kadar sem na višini, v žebljih, ali v mojem ne/znanju, pač pa nekje povsem drugje...

Popolnoma enak princip/pravilo velja tudi povsod drugod... in tudi pri razumevanju, in izkazovanju razumevanja... če "koleščki" delujejo v garaži, pred njo, pri sosedu in pri prijatelju, potem so že DOKAZALI, da ZNAJO in ZMOREJO delovati... če pa se zablokirajo na določeni posamičnosti... potem je težava izven teh "koleščk", v mojem "dojemanju" te posamičnosti... tu pa smo (znova) tam, nekje globoko (v sebi), kamor sami (sebi) ne (do)sežemo...

Zvrtiljačna

S puško buška, z buško puška,

si veselje daje duška,

ni besede, ki prepriča,

kot prepriča govor biča,

zdaj v okovih, zdaj v povzpetju,

hip na nebu, hip v smetju…

Malo v jarmu, malo z vrha,

vse kar raste, to se skrha,

kar je fletno, in zaprija,

v lasten se razkroj odvija,

s kril prijaznih lahki duši,

še najlažje svet se ruši…

Dva v povzpetje, dva v pozabo,

v dobro tri in sto v slabo,

pod pepelom ostaline,

zlahka v prazno čas premine,

zdaj v okovih, zdaj v povzpetju,

hip na nebu, večnost v smetju…

Marx, vera, opij...

Uvodoma: vera (meni) ni zgolj "verjeti v boga", pač pa mi je za opredelitev "vere" kot take pomemben sam "način delovanja posameznika", bolj konkretno: kadar, preprosto, zgolj VERJAMEŠ v nekaj, karkoli, in se sploh ne lotiš preverjati, če je to, v kar verjameš, ustrezno dejanskemu, takrat - veruješ (si vernik).

Marx: Vera je opij za ljudstvo.

KO bi bilo samo to! Namreč, pri drogiranju pride do "zadevanja", pa si drogiranec neke podobe ubežanja-od-stvarnosti ustvarja (in se, groza, kasneje zopet MORA vrniti v "življenje"), si neke težave lajša (obenem, absurd, si prav zaradi tega druge povzroča!), v bistvu - slepi samega sebe...

KO bi bilo "nekritično verjeti" samo v podobi (samo)slepitve, bi bilo še dobro, ampak... je predvsem OPORA, ki jo potrebuje vse, kar lastnih temeljev nima.