Ljudje
menimo, da imamo (v osnovi) vsi prav, le da imajo neki "malo
bolj prav", spet drugi - "malo manj prav"...
Prav
je prav, in ne zmore biti ne več, ne manj prav... kakor "malo
več ENA" ni več ENA, pač pa je DVE, in "malo manj ENA" biva kot
NIČ.
Če ni
razumljiva, ta razlaga, pojasnim skozi živalski primer: povej, prosim, kako je
lahko pes/maček/krava/ovca... malo bolj (ali malo manj) po pasje, po mačje, po
kravje, po ovčje... Domnevam, da se strinjaš, in ugotoviš, da - ne more biti,
ker - JE kar/kakor JE, ko bi bilo/a drugačno/a, bi ne bilo/a več to, kar JE.
Torej, če
je "prav" zgolj in samo "prav", potem je vse tisto, kar je
"malo več" in "malo manj" - NEPRAV. In kadar "neprav"
za "prav" sprejemam, celo po njem delujem, se v nepravem svojem
ravnanju izkazujem, takrat ravnam - neumno (umno ravnati = pravilno dejstva
ugotavljati, preverjati, upoštevati).
Zdaj pa:
kdaj je neumnost lahko malo manj neumna, in kdaj je - malo bolj, kdaj pa se
sploh za neumno ne izkazuje?!
Malo manj
je takrat, kadar - malo manj hiti umovati, malo več, kadar nasprotno počne,
prav nič pa se ne izkazuje takrat, kadar - se ne izkazuje (ker, na primer,
"spi"). Če dopuščaš, kakopak, da je ne/umnost NARAVNA DANOST, je
ugotovitev o konkretni (izkazovani) zmožnosti uporabe možganskih vijug... in
NIKAKOR posledica znanja, podatkov, na- ali priučenega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar