... svejt vrti se stalna kužna!
Obstajajo (iz)reki, katere sila radi izrekamo, jih tu
in tam celo celo skušamo živeti, pa še to najraje v podobi izkazovanja določene
okvare, bodisi okvare posameznika (ki je "drugačen") v odnosu do
"običajnih", ali pa okvare kot posledice vplivanja določene
osebnostne ne/vrline na siceršnjo (povsem) "naravno" logiko...
Do kave se mi je zataknil nek nemški, ki sem si ga
drznil takole prevesti: Jutri, jutri, danes ne, leni rado govore.
In me je zamikalo, da malo na temo "pridnosti" (za)pišem.
Bojda smo izjemno pridni, pod Alpami. Dobro, stvari
pojmujemo na različne načine, čemu ne bi tudi te pridnosti. Z različnih zornih
kotov tudi nanjo gledamo, pa je vsak samemu sebi že v osnovi (najbolj) priden,
pa je pridnost rada tudi takrat, kadar se v porednosti ne izkazuje, in je moč
govoriti celo o takšnem stanju, žal bolj "tu in tam", v katerem je
pridnost nek dejanski odnos do stvarnosti, in ne le odziv na obljubljeno
plačilo, oziroma "klic narave" v smislu pričakovane (na)hranitve
nikdar nasičene pogoltnosti...
Narava, mislim, tisti njen del, ki (na njeno srečo še)
ni okužen s človekovo pametjo, se izjemno neumno obnaša, bi se dalo sklepati. V
njej namreč ti, naši izreki, prav nič ne veljajo, nasprotno, red, ki ga je
vzpostavila, rado prav o nasprotnem govori. In se čudijo, raznorazni osebki,
tisti, ki "znajo" živeti po naravni logičnosti, nam, (raz)umnim, češ
"itak ne bom v večna lovišča nosil, čemu bi potreboval več, kot dejansko
potrebujem, in čemu bi mi bilo temeljno vodilo delo, ko pa skozi počitek zase več
naredim"... in poiščejo, ti osebki, načine, s katerimi zadovoljijo to, kar
jim je v nalogo zadovoljevanja dano, nato pa se butnejo v neko senco, pa v njej
počivajo, se igrajo, ali pa zgolj meditirajo...
Pridnost kot "vrlina".
Težavo imam, veliko: tudi jaz sem živ, pa tudi jaz se
"sučem" med ljudmi (drznem si trditi, da so me delovne poti peljale
po bistveno bolj pestrih smereh, kot so tiste, po katerih se običajnost
premika... da sem z bistveno večjega števila raznoraznih delovnih zadolžitev,
od tistih najnižjih, do tistih najvišjih, smel ugotavljati življenje... da sem,
zahvaljujoč različnim zadevam, s katerimi sem se ukvarjal, utegnil spoznati
bistveno večji krog ljudi, kot so krogi, ki so običajnim dani v spoznavo... da
sem, malček bolj, resda, a vseeno, na povsem drugačne načine usposobljen tako
za prepoznavo, kot za ugotavljanje, pa bi si stežka upal trditi, da bolj
napačno ugotavljam, kot ugotavljajo običajni...), in "gledam"
življenje, celo to si drznem, da - ugotavljam! Pa bi me stežka prepričal, kdorkoli,
da je z mojimi očmi nekaj narobe, razen tako, da bi mi neke objektivnejše
podobe predočil, pa bi, pred njimi, moral kloniti v lastnem mnenju...
Če razpolagaš z "vrlino", potem ta vrlina
izkazuje tebe samega, tvoj način dojemanja in izvajanja življenja/sveta. Pa če
si priden, si priden v vseh ozirih, in si priden vedno... ker je pridnost
zaveza, ki si jo samemu sebi zadal (resda to zavezo podzavestno hraniš, a kljub
temu), in ta zadeva ni odvisna od tistega "ČE mi bodo DOBRO PLAČALI",
pač pa drugače kot pridno - ne znam!
V vojski je veljalo: najprej naredi, potem pa toži! V
življenju, siceršnjem, je resnica daleč od tega.
Tožimo najraje kar povprek, čez vse, kar nam ne prija.
In ker je malo stvari, ki nam zares prijajo, je malo priložnosti za ne-toženje.
Kajti - vselej nam dajo "nižje zadolžitve", kot bi jih morali imeti,
da bi našim zmožnostim ustrezale (in se, denimo, na direktorska mesta prijavi
sto, dvesto, tristo kandidatov... torej celo več, kot se jih je prijavilo na
mesto "predsednika države"... in so vsi ti že v osnovi, že zaradi
tega, ker SO ŽIVI, za ta mesta tudi primerni, pa čeprav ene same minute in
nikoli niso opravljali kateregakoli odgovornejšega dela, da bi vsaj vedeli, kaj
bi jim bilo početi, ko bi bili izbrani!!!!), vselej bi lahko bila plača višja,
ker je ta, ki jo prejemam, sramotna (obenem pa vemo, da me nikoli ne morejo
tako slabo plačati, kot sem - slabo - zmožen z ne-delom vračati), pa še moje
pameti nihče ne upošteva, ko se trudim povedati kako bi moralo biti, da bi bilo
boljše (resnici na ljubo: iz samega delovnega procesa znajo priti izjemno
uporabna spoznanja, in kaže določena opozorila tudi upoštevati, a so takšna
opozorila, napram celotni masi opozoril, tako maloštevilna, da bi jih ne smeli
šteti kot "obvezo-slehernika-da-pametuje", pač pa izključno kot
"obvezo-poznavalca-da-pripomore")...
Kakorkoli, jaz o pridnosti, pa zaidem k preostalim
našim lepotam... Ne bom razvlačil, zdajle, me kava še čaka, meter vstran!
Če je pridnost "odnos" do prevzete
obveznosti, potem - pozdrav (pre)redkim! Če je pridnost nek dril, po katerem
naj bi v nenehno mašenje predmetne goltavosti svoje življenje razvlačil, potem
- je utemeljena, o tem tudi stroka govori, kajti slehernik mora zapolniti
praznino, ki jo v sebi nosi, in, če ne gre drugače, potem tudi materialno prav
pride. Lev je pač lev, in zna biti lev, pa mu levjost zadošča, človek pa je
človek, in mu je griva odpadla, pa se mora z neko tujo okraševati. Hebat ga!
In, mimogrede...
Če kaj "ubija" življenje, potem ga ubijajo -
urniki. Razporeditve tega življenja, njegovo popredalčkanje... vendar: kdor ne
zmore sanjavo, kdor ne zmore pestro, kdor ne zmore samoiniciativno, za tega je
le bolje, da se zakoličenosti drži. In, bog ne daj, da bi poskusil drugače
(ZARES poskusil, ne zgolj sebi/domnevno), kajti... baje na osnovi spremenjenih
ravnanj celo evolucija spremembe izkazuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar