V
garaži mi gre povsem od rok, zabijanje žebljev. Brez težave jih, lepo po vrsti,
in zlahka, zabijem v desko. Gre mi, to zabijanje, super tudi takrat, ko se ga
lotevam izven garaže, pred njenimi vrati... ali pri sosedu, celo takrat, kadar
grem k prijatelju, ki na drugem koncu mesta živi... vse natanko tako, kot mora
biti - le redko se pripeti, da bi moral žebelj ravnati, preden mi ga uspe v
drugo zabiti... le...
Takrat, ko
se povzpnem od tal, ko splezam nekam, na višino, pa ni neke ravne podlage, na
kateri bi se varnega počutil, in ni ograje, ki bi preprečila moj morebiten
zdrs, padec... takrat mi zabijanje nikakor ne gre od rok! Vsi žeblji, ampak res
vsi, se mi krivijo, pa ene zadeve ne znam pribiti tako, kot bi jo moral!
Takole je s
tem: TO, da ZNAM in ZMOREM zabijati žeblje, sem dokazal... dokazal sem tako v
garaži, kot pred njo, pri sosedu in pri prijatelju. Pomeni, da ni razlog tega,
da se (mi) žeblji krivijo, takrat, kadar sem na višini, v žebljih, ali v mojem
ne/znanju, pač pa nekje povsem drugje...
Popolnoma
enak princip/pravilo velja tudi povsod drugod... in tudi pri razumevanju, in
izkazovanju razumevanja... če "koleščki" delujejo v garaži, pred njo,
pri sosedu in pri prijatelju, potem so že DOKAZALI, da ZNAJO in ZMOREJO
delovati... če pa se zablokirajo na določeni posamičnosti... potem je težava
izven teh "koleščk", v mojem "dojemanju" te posamičnosti...
tu pa smo (znova) tam, nekje globoko (v sebi), kamor sami (sebi) ne
(do)sežemo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar