Vzemimo
za primer žival, katerokoli, denimo - psa!
Kuža ni
pretirano dojemljivo bitje. Dobro, se že nauči določenih osnovnih povezav,
ampak kljub temu. In je, ko se skoti, zgolj - nebogljeno bitje. Bitje, iz
katerega... lahko človek (okoliščine/izkušnje) naredi(jo) bodisi popadljivo
zver, bodisi povsem miroljubnega dobrodušneža... pomeni...
Pomeni, da
je "kuža", sam po sebi, natanko takšen, kakršen je: ne pretirano
dojemljiv, in predan v roke - "vzgojnemu modelu"! Zdaj pa takole...
Po logiki
stvari pravilo velja na splošno, pomeni, če je od tega, kako ravnam s psom,
odvisno to, kakšen ta pes bo, potem je tudi od tega, kako ravnam s katerokoli
živaljo, odvisno to, kakšna ta žival bo. Ker - temeljni pogoj, da je temu res
tako, je - živalska nedojemljivost.
Prav, naj
bo, ampak... če je nedojemljivost moč zaznati tudi izven (uradno opredeljenega)
živalskega sveta, denimo pri človeku...
Ja, potem
je pa najbolje, da (ob nerganju nad "svetom") ob taistem
"svetu", kakršen JE, in kakršen nam, baje, NE USTREZA (ker ga, baje,
želimo spreminjati), ostanemo pri natanko istih "vzgojnih metodah",
kakršne veljajo skozi čas, in kakršnim se lahko zahvalimo za to, da znamo v
svoji popadljivosti biti tudi dobrodušni.
Živela
tradicija civilizacijskih razvitosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar