Bojimo
se, ljudje, da preveč "razumsko" delujemo, in da bi morali bolj
prisluhniti "srcu", kajti "srce" je tisto, kar naj bi lepši
svet tvorilo, in je tisto, kar naj bi razumevanje zagotavljalo...
Ne vem
sicer, na temelju česa presojamo o "razumskosti" človekovega sveta,
nasploh, in kje najdemo razloge, da o nečem, česar sploh ni, ugotavljamo, da -
je tega (splošno neobstoječega) preveč?!
Razumskost
ni preračunljivost, s katero se izkazujemo, kadar gledamo kaj bo
"meni"/"nam" najboljše (in, drugače ne gre, s tem
avtomatično nekomu drugemu - slabše), kajti na tak način "prezremo"
najosnovnejše dejstvo, ki govori o tem, da ne živimo sami na svetu, pač pa smo
le - del skupnosti, nečesa torej, kar zmore (brez samospodkopavanja,
samouničevanja) obstajati izključno takrat, kadar posamezni delčki dovolj
motiva najdejo za to, da - skupnosti prednost dajejo (pred seboj in svojimi
željami), pa šele posledično, prek zadovoljstva skupnosti, tudi sebi najdejo delček
tega zadovoljstva. Kajti - nerazumno je pričakovati, da bo skupnost sploh znala
nemoteno obstajati, če bo vsak k sebi (in zase) vlekel (kar, itak, nenehno
počnemo).
Pomeni, da
"življenje" izkazuje nenehno odsotnost razumevanja tega
preprostega dejstva, in kadar nečesa ne razumem, potem sem daleč od
razumevanja, od razumskega (posledičnega) odnosa napram konkretni vsebini, od
razumskega ravnanja, izkazovanja... in, če sem daleč od razumskega izkazovanja,
potem... ne morem biti lastovica, če pa se izkazujem kot pingvin...
Ne, nikar
preveč, niti zadostne količine razumskega ni, na tem svetu, človekovem, da bi
bil ta, človekov svet, vsaj - pogojno razumen!
Kaj pa
"srce", (ob)čutenje? Nadaljujem z vprašanjem: kaj pa vzgojni modeli,
ki že v naprej zapovedujejo nepopustljivost do otroka (ne do otrokovih - slabih
- ravnanj, pač pa do otroka kot osebe!), kaj tisti "modeli" o
"razumevajoči" materi (ki naj bi bila "razumevajoča" po
dolžnosti, tudi in zlasti takrat, če sploh je, seveda, ko si utegne odtrgati
dovolj časa, da lastnemu otroku PRISLUHNE, ga skuša upoštevati, in mu,
PREDVSEM, z osebnim primerom pokazati, kako naj bi hodil skozi življenje... se
bojim, da izkazujemo, še preveč, ta "kako hodim skozi življenje", a
ga izkazujemo predvsem v podobi vsakokratne prilagodljivosti, pomeni: v podobi
nenačelnosti, hinavljenja, sistema "da bo meni lažje/boljše"...)...
ki pa ne bi smela biti razumevajoča (ko bi znala ta "ne biti") v
smislu "gledanja skozi prste", razumevanja slabih "odlik"
in popuščanja, pač pa razumevajoča v smislu razumevanja otrokovih potreb,
želja, snovanj, zmožnosti, težav... in ustreznega odzivanja na ugotovljena
(otrokova) stanja... in o strogem, zahtevnem očetu, ki mora predvsem za red
skrbeti, pa nikakor ne bi smel drugače, kot zategnjeno, hladno,
"razumsko"... predvsem pa - nečuteče?! Kaj pa "otrok je dolžan
spoštovati svoja starša" (pri čemer je izpostavljena potreba/NUJNOST tega,
da mora biti nekdo v naprej PONIŽAN, spravljen v podrejen položaj, zanikan v
lastnem obstoju, v smislu neke suverene, vsaj domnevno, osebe... in je
razvrednoten/zanikan ves vrednostni sistem, po katerem presojam ne/upravičenost
nekoga, kogarkoli, do tega, da "je spoštovan"...)... in še bolj - kaj
je s tistim, da je priporočljivo biti strog in nepopustljiv (spet: ja, super, a
ne do otroka, pač pa do njegovih napačnih ravnanj!), pa, tu in tam
"preštevati rebra"...
Čutenje,
občutenje, da nam manjka? V svetu, v katerem samo po tem oprezaš, da vidiš, s
katere strani ti (nekaj) preti, pa da se znaš za pravilno masko/držo odločiti,
s katero si boš "prizanesljivost" pridobil? V svetu, v katerem je
pomembno to, da NEKAM prilezeš (ali vsaj to, da v okviru "mi"
sprejemljiv obstaneš), in sploh ni pomembno to, KAKO in kot KDO kamorkoli
lezeš, ali, po lastni izbiri, na mestu ostaneš?! V svetu hinavščine naj bi
čutenje zaleglo, da bi bilo bolje? KAKO, za vraga, lahko karkoli spremeni, to
"čutenje", ko pa prav hinavščina ne dovoli iskrenosti, in ko je prav
iskrenost tisto, kar je potrebno za - "zaresno" čutenje?! Čeprav...
Pa še kako
znamo "čutiti".. to, ne nazadnje, pokažemo, če ne prej, takrat, kadar
nas alkohol sprosti, ali takrat, ko nam lastna nejevolja poguma vlije, pa
začnemo besneti, in se tudi v sovraštvu izkazovati... kajti tega se nam ni
treba (na)učiti, to znamo že od ranih nog, zoper to nas niso odvajali, le... v
tisti "imam rad drugo dvonogo bitje" nas nikoli niso ne učili, še
manj naučili. V svetu, v katerem je najprej - treba imeti rad sebe...
Sori, a
okvarjen sistem bo deloval pravilno samo takrat, kadar bo - popravila deležen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar