Videti tisto, česar ni...

Ljudje smo izjemno čudna bitja, bitja, ki s(m)o v nenehnem nasprotovanju ("konfliktu") predvsem - sama s seboj! In nam je sila težko spreje(ma)ti dejanskost, medtem ko zlahka v raznoraznih utvarah prepoznamo "resnice", po katerih se skušamo ravnati (a nam, iz povsem objektivnih razlogov, pogojenih s subjektivnimi značilnostmi, to ravnanje najbolje ne uspeva) in s katerimi smo zmožni objektivna dejstva (in njih sporočila) zlahka do te mere "prezreti", da jim z nekim svojim "vedenjem" odvzamemo veljavo, njih delovanje enostavno prezremo in si, super, prav s tem - nakopljemo težave!

Čemu je tako? Preprosto: za uvid določenega dejstva, kateregakoli, potrebujem predvsem - zmožnost uvida, potrebujem torej najprej ugotovitev o tem, da nekaj je (in čeprav se mi ta "nekaj" kaže, na načine sicer, ki jih ne morem s čutili zaznati, ga ne sprejemam, ker ga ne vidim, slišim, tipam, okušam, vonjam), potem potrebujem možnost razumeti tisto, kar se mi kaže (razumem lahko izključno prek "govorice" prikazujočega se!), naknadno in na koncu pa potrebujem tudi zmožnost dojetja (izkazanega), na osnovi katere ne bom samo vedel o tem, kar se mi je pokazalo, pač pa bom to (posamičnost) znal "umestiti" v vse preostalo, na njeno mesto, in bom vedel tudi to, kako je (vzročno-posledično) z vsem preostalim povezana, pa kako deluje in kako je nanjo delovano... potrebujem torej (v vseh treh fazah) - dojemljivost, tisto "odprto glavo", ki je zmožna ne samo spoznavati, pač pa spoznano tudi preverjati (po vprašanju njegove resničnosti oziroma logične sprejemljivosti).

Veliko pišem o LOGIKI. Naj vas ne zmede, to njeno omenjanje, češ - pa vsi imamo logiko, brez nje sploh ne bi mogli! Takole povem: kakor smo vsi pismeni (pa kljub temu množice učijo, kako je potrebno napisati življenjepis, kako naj oblikujejo vlogo za sprejem na delovno mesto, kako naj... vraga in pol), kakor smo vsi plavalci (pa obstajajo le na-pol-plavalci, vešči plavalci, izurjeni plavalci, odlični plavalci, plavalci-tekmovalci...), kakor imamo vsi kondicijo (ki, nekaterim, omogoča, da se povzpnejo na deseto nadstropje, drugim, da premagajo Šmarno goro, tretjim da pomahajo z vrha Triglava...)... tako obstajajo tudi različne podobe, bolje STOPNJE dojemljivosti (razuma, zmožnosti prepoznavanja in ugotavljanja), potemtakem tudi različne stopnje/podobe LOGIKE (pa obstajajo "moja logika", "tvoja logika", "njegova logika", celo "naša logika" - kadar se več enakih-mojih-logik-v-skupino-zlije...) vendar - OBSTAJA LOGIKA, ki nima nobene povezave s tistim, ki jo izpričuje... razen, kolikor odraža stopnjo njegove dojemljivosti, razumskosti... pač pa jo je moč istovetiti s tisto logiko, ki se izkazuje skozi vse naravne zakonitosti, skozi zakonitosti torej, po katerih se ves svet, in vse na njem, vrti! In, če dvomiš, da je temu tako, potem, povej: kako zmore fizik VIDETI neko ZAKONITOST, jo spoznati kot zakonitost, jo DOKAZATI kot zakonitost, potem pa jo tudi zapisati, da jo POKAŽE TUDI meni/tebi/njemu, ki sicer vidimo "zapis te zakonitosti", do same nje, torej do zakonitosti (da bi jo znali logično dojeti, in jo upoštevati tudi kot sestavni del vsega ostalega) pa - ne zmoremo priti (je ne zmoremo zares dojeti, "razumemo" samo besede/številke, ki nam o njej govorijo)?!

Absurd, se oglasi nestrinjanje, praviš, da vidimo tisto, česa zares nismo videli (in ne vidimo) in, morda, sploh ne obstaja, obenem pa praviš, da ne vidimo tistega, kar je, povsod okoli nas, v vsakem trenutku, in celo - deluje na nas, na naša življenja?! Neumnost, nadaljuje nestrinjanje, prava neumnost...

Je res? Zgolj dodatno vprašanje: si že slišal za podzavest? Veš, verjameš, da obstaja? Veš, ali vsaj verjameš, da te ima v svojih rokah, da te uravnava, tudi tam, kjer meniš, da se izključno zavestno in suvereno odločaš? Veš, ali vsaj verjameš, da se da "videti" v tvojo podzavest, in da obstaja možnost, da te neki "drug" bolje pozna, v tvoji dejanskosti, kot poznaš samega sebe?!
Ah, ne, se spet oglasi nestrinjanje, to pa že ne more biti res, le kdo bi me bolje poznal, kot poznam sebe jaz?!

Kdo... kaj praviš, kaj počne tisti, ki drugemu odpravlja težave in - čemu si jih sam ne odpraviš (ampak si jih, nasprotno, le povečuješ), če pa zares samega sebe poznaš... ko bi se poznal, bi zmogel tudi videti/vedeti, kaj je, v tebi, narobe, in bi sam popravil...

Toliko o tem, kajti zadošča, ob vseh (že omenjenih) zakonitostih, ob vseh dejanskih dogajanjih, vzročno-posledičnih delovanjih, ki zares obstajajo, zares delujejo, zares tudi tebe s seboj "nosijo"... zadošča za to, da kdor zmore, ta tudi (vsaj) dopusti to možnost, da - obstajajo neke dejanske stvari, našim čutilom nedostopne, našemu umu nerazumljive!

Kaj pa tista druga stvar, da vidimo, česar dejansko ni? Tu si ga pa krepko mimo usekal... se skuša nestrinjanje izvleči.

Res, zares sem ga "mimo usekal"?! Povej, kaj meniš, so vsa "prepričanja", na katerih temeljimo lastna življenja, obstojna, če jih soočimo z logiko, in jih postavimo v življenje, v "svet", pa se povprašamo o tistem čemu pa naše prepričanje ne velja za tiste neke druge? Si prepričan, da temeljijo na trdni osnovi prav vse govorice, ki so prišle do tvojih ušes, in ki raje izkazujejo zmožnosti tistega, ki ti jih je prinesel, kot dejansko stanje nekoga, o katerem govorijo? Ne nazadnje, mi poveš, prosim, mi pokažeš en sam (vsem sprejemljiv, ne samo "prepričanim") dokaz o tem, da bog (katerikoli) obstaja?! Kajti, veš, to, da sam ne znaš poiskati vseh odgovorov, na vprašanja, ki te mučijo, to, da MORAŠ najti pojasnilo tistega, česar ne razumeš, to je krepko premalo, da bi dokazovalo - obstoj neobstoječega?! Obstoj nečesa, kar biva samo in izključno v - tvoji (naši) glavi(ah).