Zanimivo...

"Človek" zlahka tisto "večinsko" obravnava kot samoumevno, merodajno, celo kot - normalno, in to počne vselej in redno, dokler samega sebe znotraj tega "večinskega" vidi. Ko pa ugotovi, da mu "večinsko" (več) ne ustreza (pa čeprav ga prepozna izključno v podobi posledic "neoliberalizma" in "globalizacije" ali poslabšanja lastnega gmotnega položaja), "spozna", da je "večinsko" - napačno.

To je problem pri načinu (mišljenja, ugotavljanja), ki temelji izključno na "otipljivih" dejstvih, na nekih preprostih vzročno-posledičnih povezavah, ki so vzročno-posledično "objektivne" samo toliko, kolikor zmorejo EN (neposreden) vzrok z ENO (neposredno) posledico povezati, sešteti... ne zmore pa, tak način mišljenja, sprevideti, da je KROG VEDNO SKLENJEN, kajti v nasprotnem (ko ne bi bil) ne bi bil krog...

Matematika ( = logika): ni pomembno, ali so števila eno-, dvo-, tro- ali večmestna, PRAVILO je ZA VSE OPERACIJE ENAKO! Pomeni, da je "pravilu" popolnoma vseeno to, katere/kakšne "posamičnosti" obravnava, in mu "šteje" le to, da se vse te (med seboj) različne posamičnosti - na enak način obnašajo...

Če prenesem v "življenje" (in ne ostanem zgolj v matematiki), potem zapišem, da, če sem enkrat ugotovil to, da pravilo velja, nedvomno velja, potem bi moral to ugotovitev (da bi tudi ZARES bila SPOZNANJE, zavedanje nečesa/o nečem) upoštevati v vseh okoliščinah, znotraj katerih se ista razmerja pojavljajo... in, če še bolj prevedem: če sem že ugotovil (čeprav šele in LE takrat, kadar se v "večinskem" ne najdem), da večinsko ne more biti niti prav, niti merodajno, niti normalno (pač pa zmore biti le "večinoma ugotovljeno/izkazujoče se"... in kot takšno "PRI REŠEVANJU upoštevanja vredno" - a NIKAKOR ZA REŠEVANJE upoštevanja vredno!), potem bi (na osnovi neke ne samo matematične, pač pa logike nasploh) moral dojeti tudi to, da večinsko NIKOLI ne more biti nič drugega, kot zgolj osnova za ugotavljanje tega, koliko sem ne/zmožen od izhodišča, od neke "nične točke" - ubežati!In mi "večinsko" niti slučajno ne bi smelo biti "uravnavanje", "izbiranje odločitev/načinov"... na drugačen način kot tako, da bi mu raje odtegnil možnost realizacije, kot pa ga za pravilno izbiro/ravnanje sprejel.

"Konkretno mišljenje"... mišljenje, ki zmore preprosta vzročno-posledična sosledja. V teh sosledjih "ne zna" upoštevati "preteklega" ("zgodovine"), niti "bodočega" (zamisliti si nekaj/o nečem), zaradi česar je sila praktično na področju - izvajanja (katerihkoli) utečenih postopkov (sistem "tekočega traku", tudi takrat, kadar je povzdignjen na neko "višjo" izvedbeno raven, pa se zna izkazovati tudi v rutinskem opravljanju zdravništva, učiteljstva, gospodarstveništva, politikantstva...)... in to JE objektivna danost.

Tisti, katerim se je "utrgalo", poslujejo drugače: niso zmožni "videti" konkretnega (videti = upoštevati, ravnati z nečim), zato pa imajo neko drugo možnost, možnost tega, da sami sebi to "neko konkretno" ustvarjajo, v okviru svoje domišljije (= abstraktnega načina mišljenja), in to "samo-ustvarjeno" prilagajajo lastnim zmožnostim ne/dojemanja "sveta", realnosti.

Ti drugi niso zmožni "skrbeti sami zase", a so zmožni vsaj nek lasten "svet" urediti tako, da jim ustreza.

Ti prvi tudi niso zmožni "skrbeti sami zase" (izven utečenih potekanj, izven z navodili "zakoličenih poti"), a niso zmožni niti tega, da bi sebi (kaj šele tudi drugim) uredili svet, kakršen bi jim ustrezal.

In šele ob spoznanju teh dejstev je moč nekoliko objektivneje obravnavati problematiko, ki jo poznamo v povezavi z "razumskim", in je moč razumeti, čemu ni najbolje, kadar se ta, ki sebi sveta ne zna urediti, razglasi za tistega, ki je (razumsko) zmožen urejati ga vsem.