Ne, rdeče pa ne!

Ma, počakajte, nikarte me soditi…

Ja, res je, sem ji služil, vdano,

za njo še zatajil boga

in lezel vsem po vrsti v riti…

sedaj pa…tako, pač, imamo,

sem demokrat, in če se da,

rad zgrabil bi boga za brado,

taistega, ki zopet ga slavim,

jaz spodaj bi imel prevlado,

njemu oblake prepustim…

Saj veste kakšni so ljudje…

pa moram tudi sam pljuniti,

vrednote so nam skupna stvar,

medtem ko praktičnost ne ve,

da je pregrešno se leviti,

za čast ji je prav malo mar!

Zato – nikarte me soditi,

lepo vas prosim, sem, pač, tak,

da če že nisem sam v riti,

želim, da meni leze vsak!

Stvaritvena

Ko bi res bog ustvaril človeka,

potem bi se moral skriti, za vselej, v nebo,

ker, kolikor mi oči v preteklost zro,

in mi je dano dihati smrad tega veka…

človek ni človek, je dvonoga pokveka,

je zver, pred katero zverovje se skrije,

je blato, ki se prav do konca ne zmije,

je samemu sebi edina prepreka

do uma, do sonca, do duše, srca,

do tega, da drugemu v upih zasije,

in takšen o(b)stane, potem še, ko zgnije,

v zmotljivosti lastni, a daleč od zla…

V svetu dvonogih...

v svetu dvonogih

je rada krivica

na strani ubogih

v svetu dvonogih

umazana lica

v koncentričnih krogih

v svetu dvonogih

dobrota se pači

iz src vse bolj grobih

v svetu dvonogih

že vsak koga tlači

po praznih razlogih

pa v svetu dvonogih

nedolžnih več ni

potlačen šibkejšega

v blato tišči

v svetu dvonogih

prekleto ubogih

V katero smer?!

Pravoverni, vselej kleni,

na podalpski senčni sceni,

bog in mati domovina,

krvavica, liter vina…

Naj pred pedri bog nas varje,

razen, če ne gre za farje,

oni, pač, boga častijo

tudi ko ga v rit tiščijo…

Vse južnjake med cigane,

tu le čistost naj ostane,

le za prave naj bo dota

božja milost in dobrota!

Tiste zlodeje, ta rdeče,

s kančkom dobre božje sreče

je do pekla treba gnati,

kuhati jih tam in žgati!

Ali pa, kdo bi ga vedel,

čas sam sebi bo presedel,

porodil z razumom up,

razsvetlil brezdušni strup?!

Spev svetlečemu

O, presvetli, modri sine

srečne mame Domovine,

ki sijoč si še vrh glave

in te žene v višave,

ti, ki snuješ steze nove

za slovenske vse sinove,

še za hčere, ki, sirote,

v duhu božje so dobrote,

o, presvetli, modri sine,

kaj ti še v glavo šine?!

Si rešitelj za težave,

sproduciraš vselej prave,

ko te na karierni poti

kak nemarnež grdo zmoti,

pa mu zlepiš tak značaj,

da odpihnil bi ga v kraj,

tja, k pritlehnim, ki bentijo,

kadar tebe ne častijo,

kaj brez tebe bi počeli,

ko normalno bi živeli?!

Ko ta tvoj preprost naglas

ne bi nagovarjal nas,

nam prodajal neko famo,

pravil, da s teboj imamo

to, kar vselej smo želeli…

kaj, za vraga, bi imeli?!

Kdo ve, morda svetle upe,

ki ne silijo v kalupe,

in uborne umske nade

lažje bi imele mlade!

Odkritosrčna

Mi ne varčujemo. Ne znamo.

Trošimo več kot imamo.

Takšni smo bili in smo še vedno,

zato je ljudem vse bolj bedno…

Mi imamo njivice. A ne sadimo.

Mi le jemljemo, in delimo,

med brati, pa še za sodruge

se najde dovolj, za zasluge…

Prodajamo meglo, že dolga leta,

in v njej obete, za teleta.

In ne drži, da ničesar ne znamo,

iz leta v leto – več imamo!

Kult(k)ura...

Oj, uboga naša Kura,

te prevzela je kult ura,

nekulturni bi te radi,

za modrost krepko premladi,

kaže vsaj močno tako,

pritrdili na zemljó,

in ozaljšali ti lice

z barvo kmečke veselice,

na kateri vince greje,

meh pa pridno d'narce šteje…

Oj, uboga naša Kura,

v irharicah bo kultura,

poleg tiste melodije,

ki nad križem v luft se vije,

s kranjsko, čez pa kislo zelje,

tista pot, ki te popelje

v jodlarijo šprahe tuje,

ki načrt že dolgo kuje

in razteza svoja usta,

da oskubi te, pohrusta!

Tebi, mojemu...

Če poženeš nad oblake,
do neba tople modrine,
prek katere ptica šine,
kadar k soncu krila steza,
vodi tja svoje korake,
kjer življenje zlahka mine
brez sejanja bolečine,
kjer sovraštvo ni zaveza...

Če te bo ponesla reka,
po kateri redek plove,
v svetove neke nove,
v katerih ni prikazni,
bodi senca vsaj človeka,
skozi trnje, čez ovire,
po poteh, kjer brez manire
mrgoli preveč golazni...