V moji bližini?!

Prav čudno v tvojem svetu sveti,

kot da bi te razklalo,

povej, je sploh moč razumeti

vse to, kar je nastalo?!

 

Želiš si biti v moji bližini,

obenem me v daljo odrivaš,

trenutek vsak tvoj nekaj hlini,

za hrbtom neštetosti skrivaš…

 

Želiš si biti v moji bližini,

a daleč te, daleč odnaša,

dodajaš vsak dan bolečini,

te v tem prav nihče ne prekaša…

 

Želiš topliti me, ogreti,

dejansko pa komaj me gledaš,

ti dano ni me sploh objeti,

ob meni kot tujka posedaš…

 

Želiš do konca me čutiti,

a stežka kak hip mi posvečaš,

vse druge zmoreš veseliti,

četudi jih komajda srečaš…

 

Ti moja nežnost dušo čuva,

da dano ji sploh je živeti,

a v meni dvom nenehno kljuva,

mar zmoreš sploh dušo imeti?!

 

Prav čudno v tvojem svetu sveti,

edini sem grel ti življenje,

zdaj vse, kar zmoreš mi početi

je to, da mi zbujaš trpljenje!

Zavezanih rok

Zavezanih rok malo težje je vse,

še zlasti takrat, ko propada,

in moje so v vozlih, do kolikor gre,

ker neka je zvezda premlada…

 

Vse bolj kot edina, ki mi je ostala,

v pravljici neki, ki smela je bit',

se kaže navihana driskica Mala,

ostalo, kot da me želi le ubit…

 

Bilo bi mi lažje, krepko, zagotovo,

zamahnil bi z roko že stokrat, do zdaj,

ko ne bi življenje, to, mlado, in novo,

porajalo tisoč in en vprašaj…

 

A tudi, če vozli me čvrsto držijo,

mi smer, ko izberem, ne bo v zelje šla,

če tujci med tujci po tuje živijo,

čemu ne bi zmogla, kot tujca, midva?!

 

Že itak si tuja, čeprav neka nuja,

ki v tebi, globoko, še diha, ječi,

ne sme se kazati, trpeče se kuja,

čemu ne bi tujih ubral jaz poti?!

 

Se treba po novem bo česa učiti,

dospeti v nek, pa čeprav tujski red,

in treba bo mnogo reči pozabiti,

ob vsem, kar se kaže nevredno besed…

 

Zavezanih rok malo težje je vse,

vseeno, še vedno se da,

pač, gledaš, ne vidiš, drugače ne gre,

tam, v senčni daljavi srca…

Čemu, za vraga?!

Živim, da se sprašujem, nenehno v iskanju,

kjer vse je razumljivo, tam vedeti nič ni,

nenehno le kljubujem, vse trdnejši v spoznanju,

da tam, kjer so nagoni, bodočnost ne gradi…

 

Čemu bi se upiral vsem silnicam narave,

ker človek sem in hočem, da lepši je ta svet?

Podobe so številne, večinske, zgolj neprave,

pa z njimi vsaj do upa ne zmore se dospet…

 

Vse kar je zgolj v divjanje, v nered, v sebičnost dano,

v moči kar požira, v šibkósti čuti glad,

v človeštvu je le farsa, popolnoma zlagano,

ni sreče, tam, kjer sebe hitiš imeti rad…

 

Čemu bi se upiral, naj teče, kakor teče,

če hoče, naj segnije, bilo celo bi prav,

kjer duša ne daruje, in tam, kjer vest ne peče,

tam človek zadovoljen nikdar ne bo postal…

 

Živim, da se sprašujem, vrstijo se vprašanja,

odgovori pa zlepa ne zbujajo utvar,

le čas je, ki, počasi, za skrbjo skrb odganja,

ne bo mi dolgo biti, na srečo sem že star.

Tako in nič drugače

V življenju tako je, da vse se obnese,

po svoje, kakopak, kot sila veli,

vse znese, dotlej, dokler zmore, da znese,

počepne, takrat, kadar ni več moči…

 

Na voz, kadar daješ, je dobro odvzeti,

da ga naloženo čim manj bremeni,

če hočeš dlje časa korist z njim imeti,

ne siliš ga, da pod tovorom ječi…

 

Nalagaš, prav pridno, mi neka bremena,

vem, ti jih ne vidiš, kot gledam jih jaz,

že komajda nosijo moja ramena,

zaripel, docela, sem že v obraz…

 

A ti le dodajaš, kot da nisi čula,

da kadar dovolj je, ni dobro nič več,

jaz moram paziti, ne boš me sesula,

ker jaz sem ti up, ne pogube nek meč…

 

Čeprav… vse kar sili, to, slej ko prej, zmore

od sebe odgnati, za čas prav vsak,

ni dobro ostati brez slednje opore,

takrat, ko dospe v izgubljenost korak…

Pesem neki Miši

Bila si mi vse, nek košček neba,

in Sonce, da z njega si grela,

bila si mi vedno v središču sveta,

veliko mi dala… in še več vzela…

 

Bila si mi ptica, vedril je tvoj spev,

najlepši, cvetov vseh, na trati,

ob tebi sem dihal, ob tebi letel,

bodrila si me… in me šla poteptati…

 

Sedaj pa živiš, tako, kot živiš,

vem, nisi po svoje, ujeta,

in tudi če vem, da tega ne želiš,

se lepega nič ne obeta…

 

Kar prav je, je prav, kar ni, to, pač, ni,

vsega mi ni v moči sprejeti,

in vsakdo si pota po svoje gradi,

dospe, kamor sili dospeti…

 

Bojim se, ko pride, v bodoče, nek dan,

in najti me, zopet, boš znala,

da, v žalost obema, privre mi na plan:

bila si, a vse razdejala…

 

Bila si mi vse, še v meni živiš,

morda ni še vse izgubljeno,

a bolj kot po svoje početi hitiš,

prej mi bo zate vseeno…

Po poteh želja…

Ko kreneš hoditi na pota želja,

in vidiš le tisti dospeti,

ko tisto, kar vleče, je vse, kar velja,

morda sploh ni vredno želeti…

 

Če ni ti ovire, da čeznjo teži,

in ni ti, v razmislek, zastati,

če kdaj, med vsemi, ni slepe poti,

morda se ni vredno podati…

 

Če se kar ponuja, da pade z neba,

da bo, kadar hočeš, in vedno,

če vsakomur je, ki želeti si zna,

morda gre korak le v nevredno…

 

Res, kiti se sraka, ji gnezdo krasi

prav vse, kar za hip vsaj posije,

a veter, ki prvi se jezen zbudi,

ji gnezdo, z željami vred, zbije…

 

Ko kreneš hoditi na pota želja,

z neba se ničesar ne sname,

še tisto, kar mnogim, ob trudu, velja,

le kup nepomembne je krame…

Ko se bom izpel…

Si včasih, za nek bežen hip, izpeti zaželim,

da ne bilo ničesar bi, kar sili mi na plano,

čeprav prav verz edini je, s katerim govorim,

ne da bilo bi govorjenje v prazen nič peljano…

 

Ja, vem, se ni še pripetilo, sem v verzih bil spočet,

ne vem čemu, a kaže, da so dali mi jih v žile,

mi marsikdaj, prav radi njih, bil znosnejši je svet,

in žalosti premnoge so prav z njimi se tešile…

 

Nekoč sem jih pošiljal stran, zdaj sebi zapisujem,

nekoč sem z njimi šel učit, spoznal, da je zaman,

in tudi radi njih stojim, še vedno, in kljubujem,

kot steber so, doslej vsaj čvrst, v oporo mojo dan…

 

Si, včasih, za nek bežen hip, izpeti zaželim,

da ne bilo ničesar bi, kar peti bi me gnalo,

a se ne dam, zamah z roko, in željo prepodim:

če se zgodi, takrat ne bo me prav nič več ostalo…

Če zdaj me poiščeš

Če zdaj me poiščeš, me najdeš, veš kje,

kasneje me nič več ne bo,

mi boš izsušila do konca solzé,

iskrilo ne bo več oko…

 

Če zdaj me poiščeš, te čaka objem,

bo z dnevi pozabil živet,

odidem, četudi nikamor ne grem,

ne bo ti do mene dospet…

 

Če zdaj me poiščeš, morda bo kot prej,

in znova žarel ti bo glas,

če ne, pa nobenih utvar ne imej,

izteče, za vedno, se čas…

Gori-doli

Grem iz krize v čas močnejši,

pa spet v krizo padam,

za spoznanje bogatejši,

vendar ne obvladam,

vse, kar se po svoje vleče,

ni mi kažipot do sreče,

tisto, kar se boljše vidi,

pa se, zlahka, spridi…

 

Gori-doli, naokoli,

kot planinska tura,

nisem mislil si nikoli,

da se zlahka fura,

a to, kar se zdaj dogaja,

to le ruši, in razkraja,

niso dnevi blagi,

živci so na vagi…

 

Kriza se iz krize zbuja,

noče presahniti,

še za hipec ne zamuja,

se ne da spočiti,

bi štacuno rad zaprl,

nekam na dopust ucvrl…

ko bi znal oditi

in vse pozabiti.

V nič kaj lepe tri…

Kazalcev je vse manj,

vse manj je nekega tik-tak,

vse manj je nekih sanj,

vse bolj na delu je bedak,

vse manj časti, morale

in vse več navadne štale,

vse manj nekih snovanj,

vse več odtujevanj…

 

Kazalcev je vse manj,

vse manj je prizadeven čas,

vse manj je vprašanj,

vse bolj neumnost dviga glas,

vse manj poštenost sije

in vse več je packarije,

zaslužnih je vse manj,

vse več odlikovanj…

 

Bi šolstvo naj učilo,

a brez uma znanja ni,

na boljše spremenilo,

a nespameti deli

priznanja, spričevala,

šola grešna je postala,

saj mnoge vse bedake

spreminja v učenjake…

 

Ti silni učenjaki

pa gredo na položaje,

po vrsti vsi enaki,

jih pogoltnost rada daje,

zaupaj v bedake,

in vse večje so napake,

pa vse lepo drvi

v nič kaj lepe tri…

V požiranju

Bojda takšne so postave,

ljube matere Narave,

da je treba zaužiti,

če se hočeš okrepiti,

cel kup neke svinjarije…

 

Dete hipec ne odlaša,

v usta marsikaj vnaša,

vse po vrsti preizkuša

radovedna mala duša,

vonja, liže, je in pije…

 

Tudi jaz, že vse živetje,

goltam raznorazno smetje,

goltam, pridno, se nerviram,

kljub temu lepo požiram…

 

Ne od vsakogar, se ve.

Moje mi srce pove

kdo se sme tako kazati,

da mi gre na glavo srati…

 

Tu in tam kakšna nadloga

mi dospe krepko prek roba,

in takrat se pripeti

tisti zame-te-več-ni…

 

Goltal mlad sem, goltam star,

in ne delam si utvar,

iščem le opravičila,

neka svoja pojasnila…

 

Kljub temu svoj rob držim,

včasih moč mu popustim,

da priložnost, spet, odpiram…

preden, prav zares – zradiram!

Se sprašujem…

Se sprašujem, in razpredam,

kaj sploh na nebo še gledam,

le čemu nanj sonce vabim,

če ga ni, kadar ga rabim?!

 

Se sprašujem, in razpredam,

dan za dnem se bolj sesedam,

blodim v svet nekih utvar,

soncu pa ni zame mar!

 

Se po svojem nebu klati,

drugim sili ga sijati,

žarek milostno požene,

če si najde čas za mene!

 

Se sprašujem, in razpredam,

kaj še upam, v tem, kar gledam,

le čemu mi je prositi,

kar z menoj sploh noče biti?!

 

Se sprašujem, in razpredam,

kaj sploh na nebo še gledam,

kaj, za vraga, sploh počnem,

je kaj vrednega na njem?!

Tako je

Če želim, ali če ne,

čas po svoje dela,

koža z njim postati gre

trda in debela,

če želim, ali če ne,

vsaka luč ugaša,

vse manj sprejemljivo je,

tisto, kar spodnaša…

 

Če želim, ali če ne,

šteta so mi leta,

in vse bolj pomembno je

kar, če sploh, obeta,

če želim, ali če ne,

manj mi je čakati,

da na bolje vrne se

in me več ne mlati…

 

Če želim, ali če ne,

nimam garancije,

moč le redko mi privre,

da se v prazno zlije,

če želim, ali če ne,

upati je smešno,

ko podira se vse,

vztrajno in uspešno…

Vem, vselej vem…

Vem, vselej vem, o tem, kam grem,

do točke, kjer izginem,

tako je dano vsem rečem,

pa tudi jaz preminem,

in iščem si čistejšo pot,

ker šteje mi kako,

kako odhajati od tod,

da manj smrdelo bo…

 

Vem, vselej vem, izbor je dan,

ga vsak korak ponuja,

da čas mi lepše bo postlan

ni meni, zame nuja,

le enkrat zmore se živet,

zato je treba znati

čim manj s seboj zasmrajat svet,

čim lepše zanj ravnati…

 

Vem, vselej vem, imam oči,

da lažje bi se dalo,

a potlej moje bi nravi

za ščepec ne ostalo,

vem, vselej vem, pa kaj zato,

saj nisem gnal iz štale,

nič vrednega nikdar ne bo

brez duše, brez morale!

Kot človek

Rojena si kot človek,

pa se tako obnašaj,

ne dajaj slabemu roké,

k izbiri ne odlašaj,

rojena si kot človek,

zdaj rasteš v širen svet,

naj vest, in duša, in srce

ti zmorejo živet!

 

Rojena si kot človek,

ne bodi kakor vsi,

iskreno naj ti bo oko,

in beži od laži,

rojena si kot človek,

nagonom ne se dat,

ne bo nikoli ti lahko

pokončno, vselej, stat!

 

Rojena si kot človek,

pa naj ne bo ti žal,

ko te bo vsak, ki vreden ni,

popljuval, in psoval,

rojena si kot človek,

zarana se zravnaj,

četudi lažje se ti zdi,

živalsko ne ravnaj!

 

Rojena si kot človek,

ne delaj mi sramu,

daj da v miru odživim,

dokler sem sploh še tu,

rojena si kot človek,

obraz imaš en sam,

pa pazi, kaj počenjaš z njim,

da zanj ne bo te sram!

 

Rojena si kot človek,

vem, zdaj si mala še,

sveta ti ni še razumet,

povsem drugače gre,

rojena si kot človek,

počenjaj vse tako,

da zmogla v oči boš zret,

kot človek zgolj lahko!

Kdor se zadnji smeje…

Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje,

borne duše, ki vedo, da temu je tako,

kdor je škodoželjen, kogar zloba greje,

takšen le v tuji muki radost našel bo…

 

Ni se mi smejati, kadar koga bije,

bom pomagal ali pa nemočen šel drugam,

privoščljivo sonce v črnem mi ne sije,

in drugačen, kakor takšen, biti sploh ne znam…

 

Tudi, če se nama konec ponesreči,

tudi, če težava tvoja se mi kdaj smeji,

ni nobene zmage, konec da osreči,

le poraz, ki neko istost v rane spremeni…

 

Vem, bo meni lažje, dano mi je stati,

in vzdržati, kljubovati, vedno sem doslej,

tebi pa nikoli se ne bo pobrati,

se pobrati, poiskati pot si za naprej…

 

Le z menoj, in prvič, si živeti smela,

dobrega poprej ti dano ni bilo,

bolj kot ne si v upih, praznih, le trpela,

ti z menoj edino sonce padlo bi v temo…

 

Kdor se zadnji smeje, nama ni vodilo,

tebe bi pobilo, le navzdol, do dna,

meni pa, ko, s časom nekim, bi se zaprašilo,

časa ni, da znova segel bi vse do neba…

 

Tudi, če se nama konec ne posreči,

meni bo ostal spomin, ki bo boleče grel,

tebi pa… ne, niti v mislih nočem tjakaj seči,

bom docela brez moči, da spet bi doživel…

Tvoje me boli

Ko bi znal ti pomagati, bolj, kot mi uspeva,

bi trenutka ne okleval, tvoje me boli,

res, drugače kakor prej je, družno več ne smeva,

vsaj tako ne, kot, v daljavi, tisti skupno si želi…

 

Ko bi znal ti pomagati, skozi vse težave,

kot nekoč, ko še imela drug sva drugega,

zdaj podobe neke tuje, in povsem neprave,

včasih pa še s tal sva zmogla, vse tja do neba…

 

Ko bi znal ti pomagati, tvoje je boleče,

čutim vsak trenutek muke, a sem brez moči,

ni v pomoč mi, ne v uteho, vse, kar je želeče,

tu, brez tebe, tam, v daljavi, si brez mene ti…

 

Ko bi znal ti pomagati, sebi bi pomagal,

v tvojem smehu moje sonce bi si našlo pot,

up še tli, mu ne pustim, da hitro bi omagal,

da poda se med ostale, v kup neštetih zmot…

 

Ko bi znal ti pomagati, ko bi dovolila,

vem, da biješ boj težaven, da ti ni lahko,

čas pa grize, nezadržno, je strašanska sila,

kar vzame, to nikoli vrnjeno ne bo…

 

Ko bi znal ti pomagati, me, s teboj, boli,

vse bolj neke skupne sanje izza hrbta zrem,

dobro ni, nemoč razjeda, vedeti ji ni,

če mi dano bo uspeti, preden v konec grem…

Dragoceno je…

Ni vse, kar je, zgolj običajno,

takšno vsakdanje, in ceneno,

je tudi kar je vredno trajno,

kar je, preprosto, dragoceno…

 

Četudi včasih zna se zdeti

kot da bi padlo ti z neba,

ni res, kar zlahka je imeti,

to, prav nikdar, sploh ne velja…

 

Za vse nek predpogoj obstaja,

za vse obstaja neka pot,

kar je z neba, to ne ostaja,

z izjemo preštevilnih zmot…

 

Imaš lahko cel kup imetja,

brez ene vredne, v njem, stvari,

na travniku, prepolnem cvetja,

se, zlahka, slednji izgubi…

 

Ni isti, kdor s teboj se brati,

kadar obema je lepo,

kot tisti, ki želi ostati,

da v mukah ti poda roko…

 

Ni isti, ki le pričakuje,

zavrže, kadar ni dobit,

kot tisti, ki prav potrebuje,

da tebi sme nasmeh budit…

 

Ni vse, kar je, lahko jemati,

je redko k redkemu dospet,

kadar umanjka, znaš spoznati

kar vredno je bilo imet…

 

A kaj bi s tem, kjer ni vsebine,

tam vredno v blatu zna končati,

tam vse živetje v praznem mine,

ko prazno se hiti iskati…

Spontana

Spontano je dospel nov dan,

okleval nič, premišljeval,

potisnil včeraj nekam vstran,

da bi za jutri tlakoval…

 

Spontano se planet vrti,

le os se vse bolj mu poveša,

ni vrag, v spontanosti zdrži,

dokler do konca ne opeša…

 

Povsem spontane so željé,

z neba med rebra, kakor pride,

spontano, včasih, zažive,

spontano kdaj jim moč poide…

 

Spontane mnoge so poti,

čim lažje so, bolj vleči znajo,

spontano, zlahka se godi,

da kvarijo, in da pacajo…

 

Spontano je imeti rad,

podpirati, svetliti, greti,

spontano toneš v prepad,

ko rad imam hite ti vzeti…

 

Spontano je, takrat, ko znaš

izbrati slednji svoj korak,

da z njim vsaj sebi obveljaš,

brez nekih grehov, in napak…

 

Spontano je, ker vest tišči,

če je dovzetna tvoja duša,

pa raje sebi zagreni,

kot da to drugemu poskuša…

Mi spanje odnaša…

Mi spanje odnaša, a noč ne odlaša,

hiti se izpeti, je skoraj več ni,

nedaleč se sova prodorno oglaša,

prav nič je ne moti, da v družbo sem ji…

 

Oblaki so zvezde v temačnost zakrili,

še Luna za njimi je skrila oči,

številni so svatje po šipi krenili,

privabil jih dan je namizne luči…

 

Belina se preko zaslona mi kaže,

kot da bi prosila, da sebe ji dam,

morda misli resno, morda se le laže,

ne vem, itak iti mi ni kam drugam…

 

Težava edina, napenjam možgane,

prižigam, in puham, da dim se vali,

a kaj, ko v glavo prav nič mi ne kane,

beračim, in stokam, zamisli pa ni…

 

Nerodna zadeva, se včasih dogaja,

z njo sreča se vsakdo, ki črke živi,

iz hipa v trenutek bolj mučno postaja,

belina je kriva, nemir prebudi…

 

Na srečo v zalogi mi je abeceda,

kar v treh jo predalih, do vrha, imam,

pograbim, in stresam, tako kar, brez reda,

tako kot v brezredni tej noči sem sam…

 

Na koncu še nekaj ločil, za polnilo,

z radirko odstranim, vse kar ne leži,

vsaj nekaj minut bo v tem času minilo,

po njih pa poskusim, če se mi že spi…

Še vedno upam

Še vedno upam, bi lagal, ko bi trdil drugače,

resda bolj plaho, in skrivaj, pripravljen na poraz,

čeprav življenje prav vsak dan mi v upe kruto skače,

kot da želi drugam mi obrniti smerokaz…

 

Še vedno upam, še sem živ, čeprav tega ne čutim,

že mnog se up razblinil je, ko je dospel v dlan,

in bolj kot vem, le neko luč v teh svojih upih slutim,

mi čas pokaže, slej ko prej, če slutim jo zaman…

 

Še vedno upam, up boli, če dreza zgolj, če hlini,

še nisem trde kože, da zamahnil bi z roko,

in tisto še, kar v meni je, se zlahka ne razblini,

krepko bi lažje mi bilo, ko bi lahko pošlo…

 

Še vedno upam, ne tajim, kdo ve, morda sem zmota,

in bi drugačen moral bit, da bi okusil smeh,

prevečkrat že sem znašel se v podobi idiota,

ko sem iskal odsev neba, in dušo, v očeh…

 

Še vedno upam, up bodri, dokler mi ne premine,

in prav vsak ščep ga le hrabri, češ primi se močno,

a kaj, na drugi strani so premnoge bolečine,

pa včasih upati v sam up se skaže pretežko…

 

Še vedno upam, je moči, in zlasti prave volje,

se vedno najde tisti čas, ko upanje konča,

pa naj še bo, čeprav greni, takrat kadar ni bolje,

kdo ve, morda pa mi dospe prav tak, ki ne izda…

Ne vem…

Ne vem, ne reče se težko, a težje ga je čuti,

vseveden svet se zdi ujet v utvar nekih cel kup,

ne vem mi je edina moč, ki brani mi zapluti

natanko tja, kjer se ne-um podaja v svoj kalup…

 

Ne vem, premalo mi je znat, da bi o vsem razpredal,

le nekaj skromnih je zadev, ki znam jih  razumet,

a tudi v njih se v novem bom, vsaj tu in tam, zagledal,

ko bi do konca bil dognan, bi pust bil širen svet…

 

Ne vem, denimo, kje leži, na nebu, zvezda vsaka,

še svojo iščem, legla je v neko temo spat,

ne vem niti tega, če me, še vedno, tožna, čaka,

če njen nasmeh še vedno zna se mene radovat…

 

Ne vem, kje sonce noč prespi, ko dneva se utrudi,

še svojega ne vidim več, pa dan mi ne žari,

že dolgo je tako, da meni v neki je zamudi,

kot da mu zame ni nič mar, in se ne prebudi…

 

Ne vem do kdaj oblak teman v trmi svoji vztraja,

kot da zalepil se je v čas, odgnati se ne da,

ne vem čemu vsaj sape ni, da se prav zanj poraja,

želeč razkriti delček vsaj modrine mi neba…

 

Ne vem, ne znam, četudi bi hotel vsaj nekaj znati,

se trudim, resda, a moj trud bolj malo obrodi,

ne vem niti tega, če dano bo mi dočakati,

da me ogreje, kot nekoč, da spet me osvetli…

Imeti rad

Imeti rad ni kar tako, da zlahka se izreče,

kot sliši se, povprek, počez, da ni verjeti moč,

imeti rad ni smeh samo, prav rado kdaj zapeče,

in tudi s črnim zapreti, ko si v težave zroč…

 

Imeti rad je več kot daj, še zdaleč ni vzeti,

nasprotno, z njim hitiš tako, da sebe greš jemat,

in je nasmeh, ki skozi drug nasmeh zmore živeti,

je solza, ki v solzah ne tvojih, v hipu, zna nastat…

 

Imeti rad je ko ti ni, če drugega kaj tare,

pa dal bi vse, kar ti je moč, da svet bi spremenil,

imeti rad je ko donijo v duši vse fanfare,

ker si polepšal, kar si smel, ker si razveselil…

 

Imeti rad ni kar tako, in je še manj težavno,

le duši dve sta zanj dovolj, da zlijeta se vanj,

da vsak utrip, ki se rodi, se čuti obetavno,

kot eno zgolj, kot isti dih, nič več, in prav nič manj…

 

Imel sem rad, in še imam, čeprav je zdaj pekoče,

a tudi to se pripeti, še sonce kdaj zamre,

in čakam, dolgo upajoč, dokler se v meni joče,

da znova skozi črn oblak svetloba mi prodre…

Lepe sanje

Prav vse, kar dihati hiti, vsaj nekaj si obeta,

v obetih si gradi poti, kot ve, najbolje zna,

ker ptice mesto ne drži, zato po svetu leta,

drevo se zadovoljno zdi, ko seže do neba…

 

Se upi radi v sanje tko, ker hočejo živeti,

in tu in tam se pripeti, da se tako zgodi,

a lepše kakor sanje so, prej znajo se izpeti,

zamre nasmeh in sonca sij izgine iz oči…

 

Se prek bregov, v šir in v dalj, izlije blatna reka,

pograbi vse, najraje tisto, kar iz blata ni,

so lepe sanje ji izziv, brez milosti useka,

odnese nekam v svoj nič, za vselej, brez sledi…

 

Sem se dodobra naučil, kaj mi je sploh snovati,

preveč boli, ko se podre, kar ti srce drži,

zdaj vem, da moram lepih sanj se, kot hudiča, bati,

že res, bolj pusto je brez njih, a tudi manj boli…

V zamudi

Življenje je na mrve, v trenutkih se ponuja,

na koncu, ko seštevaš, umanjka jih cel šir,

prehitremu ni dano, zgreši ga kdor zamuja,

na koncu ugotavljaš, da bil je nek drobir…

 

Že dolgo sem v zamudi, že dolgo mi uhaja,

če ne kar od začetka, počasi se vrtim,

pa lažje mi je s tistim, kar mi, če sploh, ostaja,

dokler zagrabim že ničesar ni, da izgubim…

 

Zamujam, ko oklevam, in ko priložnost nudim,

ko lažem si, da v slabem je kanček dobrega,

zamujam, kadar svojemu zamujanju se čudim,

čeprav zamujanje je vse kar mi je od vsega…

 

Že dolgo sem v zamudi, pa uspešno mi uteče,

popravkov ni, ne da vrniti se v nek nazaj,

edina tista s koso, ki na koncu konec reče,

bo znala pravočasno me pospraviti v kraj…

Zaupanje

Zaupanje vrednost je, da ji ni para,

preredko kdaj skaže priložnost se zanj,

vsaj tam, kjer poštenje je plehka utvara,

odvisna od varnosti, pričakovanj…

 

Kjer moč je iskreno, potreba je, nuja,

kako bi drugače sploh gledal v oči,

a tam, kjer se v laž še za hip ne zamuja,

tam slej ko prej pade, svoj čar izgubi…

 

Če gledaš pod prste, se daš v biriča,

preverjaš po dolgem, in dvom te kazi,

ker dvom le greni, brez prestanka te biča,

le gloda, in vrta, nikdar ne zaspi…

 

Prav rad sem verjel, in prav rad sem zaupal,

in še bi, v neskončnost, ko ne bi spoznal,

da v prazno sem sanjal, da v lažno sem upal,

na koncu v neštetih laganjih pristal…

 

Zaupanje naj bi bilo pot vodeča,

pa ne kot neumnost, ki vsemu naseda,

vendar ni mu dana ta moč, takšna sreča,

da v obče bilo bi kaj več kot beseda…