Kot
Sizif, ki kamen svoj v goro razvlači,
in butasto
rine, iz dneva v dan,
namesto,
da čas si povsem predrugači…
tako
tudi jaz nek svoj kamen imam.
In
rinem ga, rinem, da vse je že smešno,
še zlasti
takrat, ko navzdol ubeži,
tolažim
se, da mi bo enkrat uspešno…
A kamen
je kamen, in zame mu ni.
Do vrha
mi seči še ni bilo dano,
je daleč
do tja, kjer zašpika v nebo,
na nebu
pa kot da prav vse je zlagano…
Kamnito
mi s kamnom vsi upi gredo.
Nebeški
so Sizifu kazen dorekli,
pa mora
plačati za velik svoj greh,
a jaz,
le do kdaj bodo upi me pekli…
Ker
grešen sem zbujal življenje v očeh?!
Ne vem,
nič ne prija, bobneče ropoče,
ko kamen
izmuzne se, in poleti,
takrat
vse z neba se v meni razjoče…
A kamen
kot kamen, se ne spremeni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar