V
življenju tako je, da prav nič ne znese,
takrat,
kadar upaš brez nekih osnov,
kot
reka, ko zgrabi, da zruši, odnese,
nikoli
enakih ne bo več bregov…
Ko enkrat
zaupaš, in dvom ne razkraja,
potem pa
spoznaš, da živel si laži,
in bolj
kot vsakdanjost lažnivost postaja,
takrat
več verjeti ničemur ti ni…
Le
redke stvari so, da zmoreš verjeti,
drugače
se kaže, kot pa govori,
pa
sploh ti opore ni čvrste imeti,
na
trhlo se nikdar opirati ni…
Saj da
se na bregu, za silo, nasuti,
zakrpati,
stkati nek nov valobran,
a ta,
ki pozna jo, nenehoma sluti,
da
znova nastopil rušilni bo dan…
Je
takšno življenje, in v njem laž beseda
ne
zmore prav dolgo brez škode živet,
vse,
kar greš graditi, uspešno spodjeda,
ni
srečna dokler ji ni dano razdret…
Zna,
slej kot prej, priti, do tega, da vprašaš,
čemu mi
je treba, ko ljubo mi ni,
spoznaš,
da že dolgo, predolgo odlašaš,
popokaš
in kreneš iz sveta laži…
Za
hrbtom ostanejo neka ti leta,
a se ne
obračaš, vse v zrak izpuhti,
vsaj
upaš, da zgodba, na novo začeta,
iskreno
bo smela voditi poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar