Imel
sem vse, celo še več,
kar dano
je v nekom imeti,
kar je
potrebno za živeti,
ne da
bi čas v zaman šel preč…
Imel
sem vse. Svoje nebo,
in sonce,
da mi je sijalo,
da
vselej je klicati znalo
mi
zadovoljstva žar v oko…
Imel
sem vse, to vse dobil
do kraja,
ne da zanj bi prosil,
na
varnem ga, v sebi, nosil,
in v
sebi ga, s seboj, toplil…
Imel
sem vse. Ker je hotelo.
Želelo
je za mene biti,
z menoj
in v meni se iskriti,
ker v
meni vse je biti smelo…
Imel
sem vse. Kaj je ostalo?
Le krik
nemočnega spomina,
za sproti
mnoga bolečina,
sicer
pa bore, bore malo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar