Povej,
kaj mi je narediti, da vse to končam,
vse to,
kar ruši in razjeda,
krepko
s temačnostjo preseda,
mar
zmorem sploh, in znam?!
Povej,
mi dano je početi, karkoli bi počel,
da bi
poglede ti razvnemal,
poljubljal
te, in te objemal,
da znova
bi živeti tebe smel?!
Povej,
naj grem tja med vrhove, domala pod nebo,
v bogove
ni mi moč verjeti,
če
hočeš, pa jih grem ošteti,
kaj
delajo, da nama je tako?!
Povej, naj
grem vse do tečaja, v katerokoli smer,
da bi z
menoj spet biti znala,
da bi z
menoj se spet smejala,
da bi
ti sanje klical vsak večer?!
Povej… vem,
v tebi še domujem, še vedno, vem, sem tvoj,
neštetokrat
ti je jokati,
brez
mene biti ni ti znati,
a jaz,
kljub temu, sam bom, spet, nocoj…
Povej… res
te v sebi nosim, a to dovolj mi ni,
četudi v
srcih je bližina,
oddaljenost
je bolečina,
ki prav
nikdar, za hip, ne popusti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar