Te zrem…

Te zrem, takrat, ko zreti smem,

boleče biti zna,

kot da z daljav v praznino grem,

nikjer koščka neba,

te zrem, in gledam ti v oči,

predajam se utvari,

nikjer ničesar videt ni,

zgolj dušo mi mrcvari…

 

Te zrem, takrat, ko zreti smem,

kaj vse bi videl rad,

le hipec, in se že zavem,

le tujost, in nek hlad,

morda globoko, videt ni,

še nekaj sme goreti,

a so zaman prav vse poti,

do tja mi ni dospeti…

 

Prejokal morje sem solza,

ob tebi, si jih štela,

drsele vse so v nič, na tla,

nobena ni dospela,

do tja, kjer se srce zbudi,

kjer zmore se čutiti,

ti niso znale se oči,

vsaj malo, orositi…

 

Te zrem, pogled samo boli,

oko bi drugo zrlo,

že davno to več nisi ti,

vse lepo je zamrlo,

toplino je zamenjal hlad,

ni sonca v praznini,

vse, kar nekoč imel sem rad,

zdaj čuvajo spomini…