Nekoč
je Svetlana Makarovič več mesecev iskala mojo telefonsko številko. Ženska nima
računalnika, in ne brska po spletu…
Kjerkoli
je spraševala, tam bodisi niso poznali, moje številke, bodisi z njo, v duhu
varovanja zasebnosti, niso hoteli postreči, Svetlani. Ki se je zaradi tega
lotila iskanja mojega naslova. In je skorajda obupala, ko so se je usmilili v
nekem uredništvu, da je lahko, končno, vzpostavila stik z menoj…
Svetlana
je več mesecev iskala način, da stopi v stik z menoj. Pazi, Svetlana, in ne nek
jebiveter, kakršnega na slednjem koraku srečaš, da mu ne zaupaš!
To mi
je, uvodoma, omenila, bežno, že v pisemcu, katero mi je poslala. Kasneje pa, ko
sva že bila na ti, je tudi »potožila« po tem vprašanju, čeprav dobro ve…
Ko bi
lahko v vsakem bifeju dospela do moje telefonske, bi me, takrat, sploh iskala?!
Bi ji bil sploh karkoli vreden, takšen, zlahka, in povsod, dosegljiv?!
Ja,
običajno je tako, da do lahkega zlahka prideš, da se za ničevo ni treba niti
malo potruditi, se kar samo ponuja. In je običajno tudi tako, da je ničevo le
ničevemu vredno, pa je meni Svetlanino prizadevanje o marsičem spregovorilo.
Čeprav sem že prej vedel, da nisem »javno dobro«, in da to, nikoli, niti biti
ne želim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar