Do večnosti niča

Od tu, do večnosti niča, ni niti koraka.

Niča je pravzaprav veliko, četudi obstaja.

Obstaja, da se niča z ničem, se pretaka,

v nek nov nič, da naprej razkraja.

 

Od tu, do večnosti niča, ni treba hoditi.

Dovolj je obstati, dokler niso mladi.

Da zmorejo tudi bodočnost svetliti,

v svoji neskončno ničevi paradi.

 

Že itak gre v nič, prav vse, kar nastane.

Drugače je škoda nek končen svet zreti.

Le mrvica neka za veke ostane,

da zlaže se s svojim »je vredno živeti«…

 

Od tu, do večnosti niča, le čas, ki opazno

še bolj v nič odlaga, če to je sploh možno.

Se nudi, da jemlje, in prav nič prijazno

odnaša še slednjo varljivost otožno…