Še vedno upam

Še vedno upam, bi lagal, ko bi trdil drugače,

resda bolj plaho, in skrivaj, pripravljen na poraz,

čeprav življenje prav vsak dan mi v upe kruto skače,

kot da želi drugam mi obrniti smerokaz…

 

Še vedno upam, še sem živ, čeprav tega ne čutim,

že mnog se up razblinil je, ko je dospel v dlan,

in bolj kot vem, le neko luč v teh svojih upih slutim,

mi čas pokaže, slej ko prej, če slutim jo zaman…

 

Še vedno upam, up boli, če dreza zgolj, če hlini,

še nisem trde kože, da zamahnil bi z roko,

in tisto še, kar v meni je, se zlahka ne razblini,

krepko bi lažje mi bilo, ko bi lahko pošlo…

 

Še vedno upam, ne tajim, kdo ve, morda sem zmota,

in bi drugačen moral bit, da bi okusil smeh,

prevečkrat že sem znašel se v podobi idiota,

ko sem iskal odsev neba, in dušo, v očeh…

 

Še vedno upam, up bodri, dokler mi ne premine,

in prav vsak ščep ga le hrabri, češ primi se močno,

a kaj, na drugi strani so premnoge bolečine,

pa včasih upati v sam up se skaže pretežko…

 

Še vedno upam, je moči, in zlasti prave volje,

se vedno najde tisti čas, ko upanje konča,

pa naj še bo, čeprav greni, takrat kadar ni bolje,

kdo ve, morda pa mi dospe prav tak, ki ne izda…