Dežuje.
Dežinke so nebu privrle.
Bi
zmogel jih, zlahka celo, pogrešiti,
ker so
mi današnje načrte podrle,
ko sem
se, v jutru, odpravil kositi…
A bo,
enkrat že, delo ne ubeži,
ga krasti
nihče ne želi.
Dežinke.
Nebo z njimi žalost razda.
In njim
kakor mojim je dano:
privrejo
zato, da dospejo na tla,
da tam
jim prav vse je končano…
Pa
zmore se včasih tako pripetiti,
da znotraj
dežuje, da znajo se skriti.
Dežinke.
Se tu in tam mednje podam,
da se
na obrazu vse zlije.
Potem
tistih mojih prešteti ne znam,
ki so,
da jih zemlja popije…
Daj,
sonce, nasmej se, široko, v srce,
vsaj
nebu prihrani solzé.
Ni komentarjev:
Objavite komentar