Po poteh želja…

Ko kreneš hoditi na pota želja,

in vidiš le tisti dospeti,

ko tisto, kar vleče, je vse, kar velja,

morda sploh ni vredno želeti…

 

Če ni ti ovire, da čeznjo teži,

in ni ti, v razmislek, zastati,

če kdaj, med vsemi, ni slepe poti,

morda se ni vredno podati…

 

Če se kar ponuja, da pade z neba,

da bo, kadar hočeš, in vedno,

če vsakomur je, ki želeti si zna,

morda gre korak le v nevredno…

 

Res, kiti se sraka, ji gnezdo krasi

prav vse, kar za hip vsaj posije,

a veter, ki prvi se jezen zbudi,

ji gnezdo, z željami vred, zbije…

 

Ko kreneš hoditi na pota želja,

z neba se ničesar ne sname,

še tisto, kar mnogim, ob trudu, velja,

le kup nepomembne je krame…