Kdor se zadnji smeje…

Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje,

borne duše, ki vedo, da temu je tako,

kdor je škodoželjen, kogar zloba greje,

takšen le v tuji muki radost našel bo…

 

Ni se mi smejati, kadar koga bije,

bom pomagal ali pa nemočen šel drugam,

privoščljivo sonce v črnem mi ne sije,

in drugačen, kakor takšen, biti sploh ne znam…

 

Tudi, če se nama konec ponesreči,

tudi, če težava tvoja se mi kdaj smeji,

ni nobene zmage, konec da osreči,

le poraz, ki neko istost v rane spremeni…

 

Vem, bo meni lažje, dano mi je stati,

in vzdržati, kljubovati, vedno sem doslej,

tebi pa nikoli se ne bo pobrati,

se pobrati, poiskati pot si za naprej…

 

Le z menoj, in prvič, si živeti smela,

dobrega poprej ti dano ni bilo,

bolj kot ne si v upih, praznih, le trpela,

ti z menoj edino sonce padlo bi v temo…

 

Kdor se zadnji smeje, nama ni vodilo,

tebe bi pobilo, le navzdol, do dna,

meni pa, ko, s časom nekim, bi se zaprašilo,

časa ni, da znova segel bi vse do neba…

 

Tudi, če se nama konec ne posreči,

meni bo ostal spomin, ki bo boleče grel,

tebi pa… ne, niti v mislih nočem tjakaj seči,

bom docela brez moči, da spet bi doživel…