Ko se bom izpel…

Si včasih, za nek bežen hip, izpeti zaželim,

da ne bilo ničesar bi, kar sili mi na plano,

čeprav prav verz edini je, s katerim govorim,

ne da bilo bi govorjenje v prazen nič peljano…

 

Ja, vem, se ni še pripetilo, sem v verzih bil spočet,

ne vem čemu, a kaže, da so dali mi jih v žile,

mi marsikdaj, prav radi njih, bil znosnejši je svet,

in žalosti premnoge so prav z njimi se tešile…

 

Nekoč sem jih pošiljal stran, zdaj sebi zapisujem,

nekoč sem z njimi šel učit, spoznal, da je zaman,

in tudi radi njih stojim, še vedno, in kljubujem,

kot steber so, doslej vsaj čvrst, v oporo mojo dan…

 

Si, včasih, za nek bežen hip, izpeti zaželim,

da ne bilo ničesar bi, kar peti bi me gnalo,

a se ne dam, zamah z roko, in željo prepodim:

če se zgodi, takrat ne bo me prav nič več ostalo…