Med lačnimi

Če kaj je tisto, kar srečo razžira,

to, zagotovo, nenehna je glad,

vsak hip v poslednjo se poro zažira,

vsak hip še več, kot je dano, bi rad…

Dneve nabiraš, se lepijo leta,

vse manj ostaja ti, da boš živel,

tebi pa v mislih, še vedno, se spleta,

to, da še več bi, kot zmoreš, imel…

 

Gledaš k sosedu, požiraš mu z mize,

šteješ, vse tisto, kar šteti se da,

in te nenehno le grize, in grize,

glad je prekleta, nikdar ne konča,

zgolj s tujim perjem se znaš okrasiti,

pisanih pa je na svetu preveč,

pa če miru si ne moreš kupiti,

suče nad glavo zavist ti svoj meč…

 

Ko bi ti dano bilo kaj imeti,

v sebi, kakopak, da vedno živi,

znal bi hoditi, in znal bi dospeti,

tja, kjer vse perje pomembno sploh ni,

a, ker se pot prav drugače ti vije,

več kot imaš, bolj uboren se zdiš,

se ti resnica nikdar ne razkrije:

lačen, nenehno, za glad le živiš.