Marsikaj…

Marsikaj lepega sem doživel,

marsikaj zna me polniti,

tudi potoček, ki, bister, hitel

je skozi skale v dalj priti…

 

Marsikaj lepega mi še živi,

tudi, če ni mi imeti,

lepšega ni, kot so tvoje oči,

kadar se zame v njih sveti…

 

Marsikaj lepega v duši imam,

da mi zna biti topleje,

a tvoj objem, vanj več seči ne znam,

od vsega najbolj me greje…

 

Marsikaj dal bi, da bil bi ti ljub,

vem, znal, nekoč, sem ti biti,

da bi dospel, znova, tvoj mi poljub,

zmogel je v eno topiti…

 

Marsikaj, marsikaj polni oči,

zdaj v njih sta žalost in želja,

morda spet v meni, s teboj, zaživi

tisto kipenje veselja…