Vem,
Miš, se trudiš, to prav dobro vem.
A če bi
stokrat šlo hitreje, bi prepočasi spet bilo!
Ker
vsak trenutek, kadar dano ni očem,
do tistega,
kar rade zrejo, je neskončno, in hudo.
Vem,
trud mi je zaznati. Znam gledati drobtine.
Mi je
kaj lažje? Tebi? Daleč od tega!
V
utapljanju, ko se boriš, en samcat hip ne mine
brez muke,
dokler ti dano ni na trdna tla.
Le… čas
je tisto, kar najbolj razkraja!
Že s
tem, ko nudi, prigovarja, skuša,
in ko z
brezpotji mnogimi zavaja,
in
vleče se, želja nič ne posluša.
Pri
čemer se, vsaj malo, ne predstavi.
Da bi
porekel, mesec, dva, denimo,
ma, če
je treba, tudi dolgih pet,
pa vse
bo včeraj, vse bo tisti mimo,
in spet
bo tekel, kot poprej je, svet…
Obenem
pa – nenehno le odšteva!
Prav
neumorno, nikdar ne zastane.
In ko
odšteva, z njim vse mineva,
da za
kasneje vse manj le ostane…
Vem,
Miš, se trudiš. Kljub temu se vleče!
V
nemoči včasih meter je daljava.
In nama
se, do najine je sreče,
nabrala
metrov teh neskončnost prava.
In z
vsakim, ko ga družno premostiva,
bi času
jih cel kup ukradel, hkrati,
pa da
uspeva, da spet doživiva,
kako je
drug za drugega se dati…
Ni komentarjev:
Objavite komentar