V
življenju tako je, da vse se obnese,
po svoje,
kakopak, kot sila veli,
vse
znese, dotlej, dokler zmore, da znese,
počepne,
takrat, kadar ni več moči…
Na voz,
kadar daješ, je dobro odvzeti,
da ga
naloženo čim manj bremeni,
če
hočeš dlje časa korist z njim imeti,
ne
siliš ga, da pod tovorom ječi…
Nalagaš,
prav pridno, mi neka bremena,
vem, ti
jih ne vidiš, kot gledam jih jaz,
že
komajda nosijo moja ramena,
zaripel,
docela, sem že v obraz…
A ti le
dodajaš, kot da nisi čula,
da kadar
dovolj je, ni dobro nič več,
jaz
moram paziti, ne boš me sesula,
ker jaz
sem ti up, ne pogube nek meč…
Čeprav…
vse kar sili, to, slej ko prej, zmore
od sebe
odgnati, za čas prav vsak,
ni
dobro ostati brez slednje opore,
takrat,
ko dospe v izgubljenost korak…
Ni komentarjev:
Objavite komentar