Ne vem…

Ne vem, ne reče se težko, a težje ga je čuti,

vseveden svet se zdi ujet v utvar nekih cel kup,

ne vem mi je edina moč, ki brani mi zapluti

natanko tja, kjer se ne-um podaja v svoj kalup…

 

Ne vem, premalo mi je znat, da bi o vsem razpredal,

le nekaj skromnih je zadev, ki znam jih  razumet,

a tudi v njih se v novem bom, vsaj tu in tam, zagledal,

ko bi do konca bil dognan, bi pust bil širen svet…

 

Ne vem, denimo, kje leži, na nebu, zvezda vsaka,

še svojo iščem, legla je v neko temo spat,

ne vem niti tega, če me, še vedno, tožna, čaka,

če njen nasmeh še vedno zna se mene radovat…

 

Ne vem, kje sonce noč prespi, ko dneva se utrudi,

še svojega ne vidim več, pa dan mi ne žari,

že dolgo je tako, da meni v neki je zamudi,

kot da mu zame ni nič mar, in se ne prebudi…

 

Ne vem do kdaj oblak teman v trmi svoji vztraja,

kot da zalepil se je v čas, odgnati se ne da,

ne vem čemu vsaj sape ni, da se prav zanj poraja,

želeč razkriti delček vsaj modrine mi neba…

 

Ne vem, ne znam, četudi bi hotel vsaj nekaj znati,

se trudim, resda, a moj trud bolj malo obrodi,

ne vem niti tega, če dano bo mi dočakati,

da me ogreje, kot nekoč, da spet me osvetli…