Nabirajo se leta

Nabirajo se leta, in meseci, in dnevi,

je bolj kot ne izpeta vsa pesem nekih sanj,

za silo se ubadam, minevajo večeri,

ko v miru ugotavljam, da me je kanček manj…

Nabirajo se leta, jih stežka je čakati,

le kaj bi jih nabiral, kaj z njimi bi počel,

ni dneva, da mi zmore kaj vrednega še dati,

kar vrednega bilo je, vse to sem odživel…

Nabirajo se leta, prav nič več ne pomaga,

se sveča mi iz dneva v dan le bolj v zaman topi,

ne najdem zvezde svoje, ki mi bila je draga,

ko zrem v nebo enako vse se vedno prazno zdi…

Lahko bi se podajal, se mi ne da podati,

dovolj vsega sem našel, le kaj bi še iskal,

ni česa več snovati, se ni več radovati,

kar me je še ostalo, nekako bom prestal…

Kot ptica, ki povije si glavo pod peroti,

nikamor ni leteti, za dalje ni moči,

povije se, in skrije, nekje ob svoji poti,

sprijazni se, da prek neba po njej več ne želi…

Nabirajo se leta, nabrana so spoznanja,

na koncu tisto sem dobil, kar vselej sem iskal,

vse več me je živeti, kjer me spomin ohranja,

vsak hip mi bližje je spokoj, ko v miru bom zaspal.