Zavreči
niti ni težko.
Takrat,
ko dano je spoznati,
da vredno
ni več vzdrževati,
četudi včasih
je bilo…
Težko
je do spoznanj dospeti.
Do njih
so trnove poti,
in trnje
trga do kosti,
da
zmoreš se vse manj imeti…
Ni časa
za nešteto ran.
Kaj bi
ob starih, ko so sveže,
ko vsak
korak še bolj zareže,
v nek
up, ki plaho zre v zaman?!
Spoznanje
rado krvavi.
Iz ran,
katerih čas ne celi,
se bodo
dnevi razodeli,
v
tistem, česar sploh več ni…
Ne, ni
težko zavreči.
Takrat,
ko ni več česa biti,
ko, razcefran
v krvave niti,
ne
zmoreš do spokoja seči…
Ne vem.
Še nisem, prav nikdar.
Čeprav
bi zase moral znati
v nič,
kar nič je, sproti dati.
Morda
se naučim zdaj, star.
Ni komentarjev:
Objavite komentar