Ne beračim

Že misel, da bi prosil, mi je tuja.

Še zlasti ne za tisto, kar je zlahka dobiti,

ker ne zmore, v ničemer, vredno biti,

pa se povprek samo ponuja!

Nikdar ni meni v gneči sreče,

nasprotno – zgolj smrdeče.

 

Ne maram lahke hrane. Ne lahkih vseh poti.

Za nizko ceno dobrega prav nič se ne dobi.

Ne maram vseh, ki zlahka se vrstijo v svet barab,

ne lahke sreče, lahkih vab in zlasti lahkih bab!

Kar vsakdo sme imeti

mi zmore – le smrdeti.

 

Ne maram lahkih knjig, ne maram blebetanja.

Ne maram psa, ki v vsako psico hoten se zaganja.

Bolj kot dospeti je težko, bolj vsak korak mi šteje,

dlje kot dežuje, lepše se, zatem, nebo zasmeje!

Ne beračim. Se prerado skaže,

da izberačeno – samo umaže.

 

Če ni mi imeti, potem – ne bom imel!

Brez marsičesa že doslej sem, zlahka, preživel.

Če vrsta je predolga, sploh ne bom v njo šel stati,

kar vsakomur je dobro, mi ne zna prav nič veljati!

Sem čuden? Prav, naj bo tako,

naj lahko lahkim zlahka bo.