Prav…

Ni težave, pustim se, dokler se pustim.

Po lastni volji, in ker vem čemu.

Pustim, dokler želim, zdržim,

potem pa… gre, prav vse, po zlu.

 

Ne vračam se, nikdar, nazaj.

Kjer nisem našel, ni iskati.

Postavim včeraj v temen kraj,

potem, ko grem odžalovati.

 

Morda v spomin mi pride, kdaj,

a od spomina ni umreti,

zamahnem z roko, ja, pa kaj,

zgolj manj, kar zmore zaboleti.

 

Prav. Čemu bilo mi ne bi prav,

če sama boš tako izbrala?!

Ti sploh ne bom nasprotoval,

le – meni včeraj boš postala!

 

Nobenih upov več, želja,

nobenih vrat, da se odprejo…

Vsi, ki odšli so iz srca,

nazaj nikoli mi ne smejo!

 

Prav. Če druge ni, naj bo tako!

Čemu bi upal, da drugačim?!

Kar samo hoče, to naj bo,

nikdar za sonce ne beračim!

 

Pač, naredim nek križ težak,

da včeraj mi pod njim ostane,

potem pa – kot bi gledal v zrak,

ne vidim, in me več ne gane.