Plahice…

Plaho se, med poslednjimi cvetenji, v dan prebijajo cvetovi mini jablane. Kot bi se bali, kaj bodo v teh dnevih doživeli. A jim ničesar nisem govoril o življenju, in o tistih, ki skrbijo za to, da ga z grdim, in s slabim, potolčejo.

Upanje…

Upanje je, zagotovo, izkazovanje bodisi preprostih, nezahtevnih, bodisi nespametnih.

Da, tudi sam sem to počel, upal, in v upanja zaupal, a kaj, ko pa niti bogu ni uspelo, da bi iz blata lepo, čisto naredil!

Ubogi na duhu…

Ajnštajn ni dvomil v neskončnost »človeške« neumnosti, jaz ne dvomim v to, da skrbi za to, da se ji konec vse bolj približuje.

 

Da, Albert, tudi neskončnost je relativna zadeva, v povezavi s prostorom in s časom.

Ubogi bogovi…

»Častijo« bogove, in jih »častijo« tako, da se jim z jezikov cedijo, v svinjarijo, katero ustvarjajo.

Ubite sanje…

Imel sem sanje, in zmogel sem jih živeti odprtih oči, le – na napačnem planetu sem si jih dovolil, med takšnimi, ki niti sebi niso zmožni vrednosti ustvariti, kaj šele, da bi jim bilo karkoli vredno, z izjemo njih samih, bivajočih zgolj zato, da bivajo dokler jim je bivati dano.

Ustvarjalno bitje, človek…

V svetu dvonogih fotokopij se človeško izkazuje kot napaka. Nerazumljivo, nesprejemljivo, nepotrebno. Ne nazadnje – krogi so zato, da jih isti vrtijo.

Umiranje na obroke…

Učinkoval sem, da bi spreminjal, a so silnice svinjaka močnejše od mojih želja.

Usoda planeta…

Ko spoznaš, da je vse »znanje«, s katerim razpolagajo, izkazano v podobah spričeval in nazivov, ugotoviš, da se planetu v rokah primatov nič dobrega ne piše.

Uh, pa ta pamet…

Papagaje lahko naučiš govoriti, ne moreš pa jih naučiti razumeti govorjenega. In še manj jim je moč dopovedati, da njihovo »po svoje razumevanje« ni nikakršno razumevanje.

Umetnost, imenovana življenje…

Ko bi, povsem enostavno, opredelil razliko med obrtjo in umetnostjo, bi zapisal tako:

 

Živetje, golo obstajanje, je obrt, katero vsakdo zmore, življenje pa je ustvarjanje zgodbe, in za večino ničesar ni prebrati.

Učeč se na napakah…

Spočel sem napake, v svojem času, in največja med njimi je, zagotovo, to, da sem imel rad tiste, ki so mi izpovedali, da tega niso vredni.

Usposobitev…

Edina stvar, za katero sem se v življenju zares usposobil, je to, da sem – butec!

Če bog da in vrag ne vzame…

Danes sem naredil obhod, da sem si napredovanje rastja ogledal. In je breg še dobro namočen, pa bom počakal s košnjo do torka. Tudi radi pravovernih okoličanov – ne želim biti edini hrup vzbujajoči dejavnik v okolju…

 

Kar je odcvetelo, je tudi odkipelo. Trenutno kipijo, v cvetovih, slive, hruške, breskve… Pa če bo buh dal in zlodej ne bo štrene pomešal, bo letos leto sliv in vsega ostalega sadja. Celo šmarna hrušica – od zemlje pa do neba so se pobelili grmiči…

 

Asimine… priznam, neučakano pričakujem prvo letino. In tista tri, štiri drevesa, ki so se spod ograje s sosedovega konca preselila na najin del, vsaj tri, štiri metre so visoka, obetajo s cvetovi. Celo palčica, ena od tistih, katere sem posadil, ima nekih pet, šest cvetov, čeprav meri komajda štirideset, kak centimeter več, v višino. Da, traja, preden te rastline zrastejo, kajti najprej nekaj let ustvarjajo gomolje (nimajo običajnih korenin), ko pa so le-ti dovolj močni, šele tedaj je moč opaziti občuten razvoj, pa so te, katere sem posadil, podobne zobotrebcem, v primerjavi z omenjenimi spod-ograje-došlimi… Upam, da bodo Sonku plodovi všeč, so sočni, sladki, po okusu pa spominjajo na kombinacijo med banano in ananasom.

 

Noč mi je znova v nespečnosti ubežala, pa že tako sem utrujen od minulega tedna. Je bila Mala krepko zahtevnejša, kot sicer zna biti. Pa danes, bolj kot ne, počivam. Nekaj malega sem sicer opravil, a vsa večja dela hranim za »drugič«. Verjetno bom jutri pospravil po hiši, da z zunanjim hrupom ne motim »praznika«…

Bo videti…

Zagotovila mi je, da bo jedla doma pridelan paradižnik, pa… bo čas povedal.

K sreči…

… imam psa, pa lahko v njunih očeh podobe vdanosti ubiram.

Žal, ali pak ne…

Od živali ne pričakujem drugega, kot to, da je žival. In od tega, kakšna žival je, je odvisno to, koliko moje človečnosti bo deležna. In za »živali nesnage« je niti grama ne premorem.

Združenih moči…

Razžagala sva oba čoka, ju razcepila, nato pa tudi pospravila polena.

 

Delo z motorko in s cepilcem ji je (bilo) zanimivo. Kakopak, bilo je poskrbljeno za varno razdaljo…

Ne, ne maram živali!

Medtem ko se žival ponaša s tem, da je »človek«, jaz preklinjam lastno »usodo«, ki mi je odmerjena v podobi človeka! In ne, nikakor ne morem poreči, da imam rad živali, daleč od tega! Moj rad-imam je selektiven, in je vezan na konkretno vsebino, na človeka in človečnost, na Dobroto, Iskrenost, Lepoto, tega pa je tako malo, na tem prekletem živalskem planetu, da bolj znese sovražiti, kot pa imeti rad!

 

Sodobni »strokovnjaki« ugotavljajo inteligenco pri uradno prepoznanih živalih. Mi je silno žal, vendar – samo žival, ne-umno nagonsko bitje, nerazumsko, zmore pri živali ugotavljati razum!

 

Razum zmore ugotavljati dejstva, v kolikor ima to srečo, da preživi v okolju pametnih, čeprav – ugotovljena dejstva nikakor ne vodijo do sreče, pač pa v stanje prizadevanj za porajanje najnujnejših zadovoljstev, potrebnih za golo (pre)živetje.

 

Ne, ne maram živali! Čas vrtijo v krogih in njihova »ljubezen« ne presega »ljubezni« do lastne riti.

 

Bojda so vetrovi krivi, ker se po njih obračajo. Česa si še ne bodo izmislili, v opravičevanje nevretenčarstva?!

 

Sijaj zvezd nikoli smradu gnoja ne izniči.

 

Obstajajo, da obstajajo. V obstajanju obstajanja je obstajanje izgubilo pomen.

Zgolj tako, v svojem nisem-kot-drugi…

Nekoč sem hotel vedeti, danes bi raje, ko ne bi.

 

Pravijo, da je znanje moč. Morda tudi je, v njihovem svetu, v svetu neumne pameti in komolčarske goltavosti, sicer pa je povsem nasprotno, pa – več kot veš, bolj se v lastni nevednosti prepoznavaš!

 

Med bebci ni dobro biti ne-bebec, prehitro te za bebca ugotovijo.

 

Ko bi bila resnica odvisna od večinske »dojemljivosti«, bi neresnice ne samo prevladovale, pač pa do enega samega védenja ne bi bilo dospeti.

 

Kjer je povprečje merilo miselnih zmožnosti, tam se sleherna zmožnost kot problematična izkazuje.

 

Ne vem, morda obstaja človek v opičji koži, vem pa, da mrgoli opic v človeških.

 

Nesmiselno je pojasnjevati nezmožnim posrednega spoznavanja.

 

Pamet je dana vsem mislečim bitjem, a samo med bebci lahko pameten velja za misleca.

 

Kakor neumnost ni umnost, tako tudi nečloveško ni človeško. A človejakov takšne »malenkosti« ne (z)motijo.

Tako se kaže…

… cvet (čokoladne) akebije.

Veliko jih je, in redki so že odprti, dočim jih je večina še v podobah popkov, pa je moč pričakovati, da bo rastlina letos (prvič) obrodila. In bo moč ugotavljati, koliko je domača, na ovijalki rastoča "čokolada", zares, vsaj od daleč, po okusu podobna čokoladi…

In sem se pravkar spomnil - ko sem kupoval sadiki, pozabil sem vprašati, ali je okus plodov podoben grenki ali sladki čokoladi!

Na pol »pod streho«…

Danes naj bi šel po Malo, a se je zadeva predrugačila, in pojdem jutri, pa sem dan izrabil za pripravo drv. In mi je uspelo vse, kar je bilo pod streho v neposredni bližini hiše, oddelati, z izjemo tistih največjih dveh, ki kličeta po motorki. Ob pol šestih, popoldne, me je sicer zamikalo, da bi se ju lotil, a sem bil dobesedno crknjen, obenem nisem hotel podaljševati, sosedom, celodnevnega poslušanja mojega ropotanja, obenem pa sem motorko trikrat skorajda do vrelišča prignal, in sem se je usmilil. Da, vzradostila me je ugotovitev, da z njo ni nič narobe, pač pa sta bili roki krivi, nekaj dni nazaj, da je nisem mogel uporabiti – preutrujeni, posledično premalo moči v njiju, da bi pripomoček zagnali…

 

Drva so »prišla« skorajda do vrat drvarnice, in ko pomislim na to, da imam v »sušilnici« še neka dva, morda celo tri metre vej, potem – bodoča zima je že na pol »pod streho«! Bo sicer še potrebno kak meter pripraviti, ne vem, iz gozda povleči ali kakšno akacijo podreti, obenem pa… domnevam, da bo sosed tudi letos delal čistko, med svojim drevjem, pa nekaj naj bi tudi skupaj podirala, na meji… kakorkoli že, prostor pod streho sem sprostil, zdaj neučakano čaka na nov material. Očitno mi letos drv ne bo potrebno kupovati.

 

Moral bi pospraviti po hiši, že kar nekaj časa nisem, a po oddelanem tednu nimam ne volje, ne moči niti za to. Še perila, opranega in osušenega, se mi ne da zložiti in spraviti v omare. Bova jutri, mi bo Sonko pomagal…

Danes rojen…

Po tem, ko sem z žaganjem zaključil, sem še k jagodama pogledal…

Prvi cvet, danes rojen. Malo, iz njega bo, upam, jagoda zrasla, zate, Sonko moj razbojniški.

Tudi slive in hruške že kipijo, cvetno odete, akebijo pa vsak dan lovim… cvetovi so tik pred odprtjem, vsaj del njih, in upam, da bo letos prvič med listjem »čokolado« nabirati. Sicer ne bo ne Gorenjka, ne Kraš, ne Milka, a upam, da se bo užitno v sladkanje izkazala. Ne vem, še nikoli poskusil, zgolj z določenimi zagotovili razpolagam…

… živio nam maršal Tito…

Omladinskim snagama, radnijem brigadama, mi žanjemo žito, žito, živio nam maršal Tito…

Tako so nekoč prepevali, tako so, nekoč, tudi živeli. Bojda, vsaj kazali so se tako, kajti…

 

Premnogi takratni »ta pravi«, med njimi tudi, če ne celo predvsem tisti, katerim je država, tista nekdanja, gnila, omogočila malodane vse, od šolanja (nekaterim, tudi iz vrst kasnejših »osvoboditeljev« Dežele, tudi šolanje v tujini, da so »pridni sinčki« smeli na državni račun do doktoratov dospevati), pa do karier in izhajajočega boljše živetja… kakorkoli že, premnogi so se pokazali, naknadno, v svojih pravih podobah, in so znali, ter še vedno znajo, popljuvati vse nekdanje, čeprav… ne vem, a jaz ritoliznikom in v-riti-leznikom nikdar ne bi zaupal, ničesar, niti vratarskega dela, kajti tako je s tem, da tisti, ki nimajo načel, tudi moralni ne znajo biti, pa – enkrat izda, vselej obstaja možnost, da bo za dobrobit lastne riti pljuval in popljuval! Govna, bi takšnim porekli bratje Srbi…

 

Naravnost »obožujem« (tudi) vremenarje. So mi sila »všeč«, ko napovedujejo MOŽNO vreme. Bentiš, o možnostih tudi sam nekaj vem, pa – če ne bo deževno, bo suho, in hvala za takšne napovedi!

Že včeraj me je od žaganja pregnal dež, pa sem načrtoval, da bo danes cirkular smel zaživeti. In sem še v noč vremensko pogledal, na računalniku, in je suho kazalo, danes zjutraj pa – prva zadeva, ki sem jo videl, ob pogledu skozi okno, je bila – dež!

 

Ma, a sem se vseeno akcije lotil. Prestar, da bi bila (o)mladinska, preumen, da bi za kateregakoli vodjo počel, ne za Tita, še manj za te današnje »politike«, spake brez obrazov in hrbtenic, in še manj za »ljudstvo«, kakopak. Se obrača, kakor ga obračaš, pa si niti omembe ne zasluži! A kljub temu…

 

Da, cirkular je ostal speč, jaz pa… najprej macolo in kline v roki, pa tudi »špica« in cepilka, sekira, sta prav prišli, in hajd nad preostale čoke! Bentiš, so (bili) med njimi tudi tisti z veliko izrastki nekdanjih vej, grčavi, da je vrag, temu ustrezno tudi »trmasti«. In zlasti ob enem sem preklinjal, še bolj kot to običajno počnem, vse tri kline mi je pogoltnil, preden sem ga uspel s »špico« in s sekiro razdvojiti, vendar se mi je odkupil, svojevoljnež, s tem, da je zvrhano samokolnico s poleni napolnil.

 

Da, danes, pardon, tudi danes sem cepec, ali cepilec, kdo bi vedel, in uspelo mi je celo več, kot sem tihoma upal. Od začetnega, in opaznega kupa velikih čokov sta namreč samo še dva ostala, pa še ta dva radi tega, ker ju, preobsežna, ne spravim na cepilec. Za nekaj centimetrov sta predolga, pa ju bom moral najprej prepoloviti, z motorko. Enkrat, pač, ko na vrsto prideta…

 

Zdaj bo cepilec nekaj časa, domnevam, počival. Bo sicer še imel kaj početi, še debelejše veje pridejo na vrsto, in tudi čokov je ostalo za meter, prostorninski, morda, ali več, k sreči manjših, krepko manjših in lažjih od razcepljenih, vendar – jutri moram v nabavo, potem pa se bom, če ne bo deževalo, kakopak, s cirkuliranjem ubadal. V četrtek pa, po vsej verjetnosti, Malo pride, in bo doma do konca meseca, ob čemer se bom v začetku aprila najprej košnji posvetil. Vrag, pardon, trava, že raste kot nora. Skorajda tako, kot, vselej, in po vsakem »prevratu«, (z)raste število pravovernih in vselej-na-liniji nepoštenih ničet!

Malo tu, malo tam…

Današnje žaganje je prekinil dež, in mi, v zameno, ponudil cepljenje. A ni sile, le – pod nadstreškom je vse manj, v drvarnici pa več, in že prijetno po lesu diši…

Mejduš, le kaj bom počel, ko bo tega zmanjkalo?!

Na haspudov den…

Danes nisem hotel s hrupom vznemirjati soseščine, pa sem se lotil cepljenja čokov…

 

Večino razcepljenih (kup čokov sem, ocenjujem, prepolovil) sem obdelal s cepilcem, nekaj takšnih, ki pa so zame premočni (preveliki, posledično pretežki, obenem pa težko obvladljivi na cepilcu, za katerega vodenje potrebujem obe roki), sem pa »pobožal« na klasičen, staromoden način – »macola«, klini, pa udri…

 

Tako se je nekaj lesa že preselilo v drvarnico. Priznam, zloženi na kupu so čoki dajali videz večje količine, čeprav tudi to, kar sem danes preselil v čakalnico za peč, obsega približno prostorninski meter, in ocenjujem, da bosta še dva, morda celo trije iz tiste breze, katero mi je Oliver podaril.

 

Jutri bom cirkuliral. Bom krožil, med kupi lesa, pripravljenega za razrez, cirkularjem in drvarnico. Upam, da nbenga haspuda nau motl, k bom rapatau. Bentiš, pa dejmakracija, haspudov kt dreka. Pravzaprav, če sem natančen, vsak drek se ima za gospoda!

Medonja moj, upam, da ti bodo všeč…

Včeraj, ko sem te odpeljal, sem se, nazaj grede, ustavil, da bi kupil nekaj sadik melon, a so mi povedali, da sem par tednov prehiter, pa – da ne bi praznih rok zapustil trgovine, sem dve sadiki jagod nabavil. O njih se pogovarjava, včasih tudi poamaš kakšno, tisto gozdno, čeprav…

 

V zadnjem času ti sadje, vsaj tu, doma, najbolj ne prija. Z izjemo lubenic in banan ter, tu in tam, melon in kakijev. Lani enega samega grozdnega zrna nisi hotela poskusiti, ringloja, slive, fige so ti, resda redko, prijale samo, če sem ti jih postregel v podobi kašice, ali kot marmelada, v palačinkah. Jabolka – malo ugrizneš, in odložiš, in tudi na krhlje narezana ne gredo. Da ribeza sploh ne omenjam, medtem ko hrušk, lani, niti za pokušino ni bilo. Sta vse odnesli, najprej pozeba, nato še toča…

 

Te jagode naj bi bile »mesečne«, pomeni, da bodo rodile vsak mesec, dokler jim bo vreme naklonjeno, seveda. In naj bi bile srednje velike, tiste prave, aromatične, sladke, pa – če ti bodo ustrezale, jih bova še več posadila, tako, za pokušino, pa bosta dve več kot dovolj. Upam vsaj.

 

Obe sadiki že imata cvetne nastavke, pa se zna zgoditi, da bo čez mesec, mesec in pol, že prvo »obiranje« in, verjemi, komaj čakam, da vidim, če ti bodo prijale!

Ne dam se!

Izpel sem se, skoraj do dna.

In tisto, kar me je ostalo,

do konca v kletvicah bo žgalo!

Saj je, še je, na dnu srca.

V spoznanja mnoga se obdalo,

nevrednim več ne bo dajalo!

Do gležnjev mi smrad svet ne sega!

Goltavo blato vase vleče,

mu brez razkrajanja ni sreče!

Zasluži konec si zalega!

A govnu konca ni, ne kraja,

ko v sebi istem se oplaja.

Izpel sem se, skoraj do dna.

Dajal v ničevost svoje dni,

da pila mi je kri, moči!

Za drobce čistega neba

v meni pesem ne nehuje,

čeprav povsem zaman kljubuje.

Smrad svetu, govnu brez obraza

ne bom priznal poraza!

Če bo, ali pa ne…

Ringloji, drevesi z belimi, v bistvu z bledo rumenimi, in tretje, s temno rdečimi, plodovi, so v polnem zamahu. Breskve, medena nektarina in kutina jim sramežljivo sledijo. Hruške in čokoladni akebiji so tik pred cvetno eksplozijo. Vse ostalo, od fig, sliv, jablan, kakijev, kanadskih višenj, asimin, pa do trt, sibirskih borovnic, ribeza, in še česa, vse bolj veselo speva pesmi pomladi. Če ne bo neke neprijetnosti, denimo pozebe… Če pa bo, pa bo, sem imel priložnost krepko hujše zadeve doživeti.

 

Tudi narcisi palčici, v bližini sebi sorodnih, in krepko večjih, radostno kukata soncu naproti. Celo oblaki so se mu spoštljivo umaknili, vsaj za nekaj časa, da je bilo čistost neba videti. Vsaj nekaj, očem dene sprememba…

 

Danes sva, Mala in jaz, odtrgala prvo letošnjo limono. Ne vem, kaj ji je bilo bolj všeč, sama limonada, ali, morda, to, da sva jo doma pridelala, kakorkoli že, ko bi bilo po njenem, bi vsi plodovi že danes zapustili svoje veje. A sem jo uspel prepričat, da jih pustiva, kjer so, da jih sonce še malo poboža, naj še malo porumenijo, za odličnejši okus osvežitve…

 

Da, v užitek je doživljati porajajočo se Lepoto, celo za kanček zmore priokus siceršnjosti ublažiti.

Kmalu bo drugače…

Vse se izpoje, tudi živetje, le smrad, dvonog, ostaja v nedogled…

 

Drvarnica se je izpela, minula zima jo je povsem ožela, enega samega polena ni več v njej, samo še podkurno in samokolnica bosta gostovali, v njenem okrilju, do nadaljnjega…

 

Obstaja še zunanja zaloga. Upam, da je bo vsaj del, v podobi semena, ostal za prihodnje mesece mojega zimskega neveselja. Kakorkoli že, v kratkem bom zastavil, s pripravo novih drv, da bo drvarnica znova do sitosti dospela. In da bom, obenem, pripravil prostor za novo količino »grobega« materiala, raznih čokov in vej…

 

Da, v čim krajšem bo, spet, drugače, znotraj istosti, vrteče se proti nezavračujočemu koncu.

Na kraj puta…

Na kraj puta jedna kuća stara,

davno prestala je brojit dane,

nekada je puna žara

znala radosti da stvara,

da joj sunce svakog dana svane…

 

Na kraj puta priča teško diše,

vazduha joj tolko da još traje,

ne da joj se ništa više,

oči su joj pune kiše,

polagano gasi se, prestaje…

 

Na kraj puta svaki korak boli,

kad otpadnu do poslednje laži,

duša rana puna soli

kada beskonačno voli

ono što uistinu ne važi…

Pomladi v pozdrav…

Lani ju nisem zalival, prek zime, in sta potrebovala kar nekaj časa, spomladi, da sta se opomogla. Letos napake nisem ponovil, pa sta poskočila, se razrasla, celo tako, da je limonovcu strop v garaži postal prenizek. Hranil sem ju namreč na delovnem pultu, tako imenovanem ponku, in mi bosta že v prihodnji zimi določene težave povzročila, prostorske, a menim, da se bomo uspeli dogovoriti…

 

Danes jima je bilo odločeno, da, pomladi v pozdrav, v svojih novih, večjih domovanjih, pokukata na plano. Do petka bosta nekoliko v zavetju, pod balkonom, potem pa se bosta morala, za nekaj časa, dokler bo Malo tu, preseliti, da bo dovolj prostora za vožnjo trokolesa in »poganjavčka«…

 

Pet limon počasi zori, in upam, da bo Sonko z veseljem pil limonado, tudi kumkvati so v podobnem dogajanju, a zanje nisem prepričan, da bodo žabonarju všeč. Malček zagreni njih okus, zaradi lupine, s katero jih je uživati. Na obeh rastlinah pa je polno nekih nastavkov, popkov, in se nadejam, da bo vsaj njih vidnejši del uspešno obrodil.

Na jastuku mekom…

Na jastuku mekom vreme stalo,

isčezli do kraja svi su snovi,

s grane umorno je lišće palo,

tama hladna nekim nebom plovi…

 

Niti tračak sunca da se budi,

nema svetla koje nade plete,

ko bez vetra trave stale grudi,

neće krila više da polete…

 

U dodiru nekad toplo beše,

a sad kao i da ne postoji,

kažu kako kapi tugu teše,

moje oko više ih ne broji…

 

Na jastuku mekom vreme stalo,

nikad više koracima puta,

sve šta osta postalo je malo,

dok kroz svemir bolno čežnja luta…

Pazi v korake!

Lepše dajati, kakor prejeti,

boljše trpeti kot zbujati zlo,

boljše kot človek zravnano živeti,

kot pa smrdeti v šir pod nebo…

Boljše po svoje, kot pa po naše,

lepše z obrazom, kot biti rit,

lepše je kletvice tkat v očenaše,

kot gospodarje različne častit…

Sluz se razleze, pazi v korake,

polno zalege, ki žre vsepovprek,

naj ne potegne v številne te spake,

skušaj strpeti kot človek svoj vek!

Lepše dajati, a v čiste duše,

redke so, redke, v svetu laži,

srečal spokoj boš, če prej ne, spod ruše,

tam smrádu ni več njegove moči.

Odraščaš, odrasti do neba!

Odraščaš, vse bolj, pa ti nekaj besed,

takole zapišem, za tvojo pot v svet,

in upam, res upam, da v tvoje globine

še zadnja, kot vredna, za ves tvoj čas šine…

 

Nikoli ne bodi govno dvonogo,

ničevo, smrdljivo, brezdušno, ubogo,

nikoli povprek ne podajaj roké,

le drek je, do česar prav vsakdo zna, sme!

 

Kdor vrednosti nima, ni boljši od blata,

čistoči se gabi celo prek podplata,

in nima obraza, in ne hrbtenice,

z lažjo in s prevaro kot smrad in stenice!

 

Nikoli ne bodi govno dvonogo!

Prehitro umazan obraz se zgodi,

in ko se nabere, celo na zalogo…

z ničemer, z ničemer ga sprati več ni!

 

Ne štedi srca, brez dati mu ni,

a glej kje in komu bo bílo,

le redek se najde, da vreden živi,

ostalo – zgolj laž, in slepilo!

 

Nikoli ne bodi govno dvonogo!

Je bolje trpeti kot drugim kaziti,

pa raje naj bo ti in sámo, in 'bogo,

kot biti le ena od mnogih vseh riti!

Razlika v svobodi človeka in živali…

Ne išči svobode v tem, da nad teboj ni nikogar, ki bi ti prepovedoval, išči jo v tem, da zmoreš samemu sebi prepovedati! In to izkažeš v dobro drugih, ne v lastno.

 

Da, tudi v tem je razlika, med človekom in živaljo, tudi in predvsem tisto, ki se je, desettisočletja nazaj, v človekovo podobo odela.

Duša…

Le ena je prava, človeška, in redka,

še v psu zmore biti, a ne kar povprek,

predana do konca, in vse od začetka,

trpljenka v svetu sebičnih pokvek…

 

Dajanje jo žene, nikakor ne vzeti,

za drugega sonce, veselje, radost,

če drugemu ni, nima sebi imeti,

do lastnega diha ji tuj dih je most…

 

In – ko se razdaja, brez česar ne zmore,

želi plodnih tal, da rodila bi sad,

brez njih zgolj slabi, nemoč brez opore,

dokler ne potolče, do konca, je hlad…

 

Le ena je prava, človeška, globoka,

v naprej izgubljena v svetu plitvine,

cefra jo, razjeda sebičnosti roka,

dokler še poslednja ji želja ne mine…

Po »božjih« poteh…

Zračni tlak se, očitno, spet spreminja, in to nekoliko hitreje počne, dovolj hitro, da moram, radi vrtoglavice, paziti kaj in kako počnem. Že ko sem vstajal s postelje, sem imel občutek, kot bi bil na neki barki, in bi jo valovi veselo zibali, pa se mi je, za trenutek zgolj, celo zazdelo, da bom, sedeč na ležišču, izgubil tla pod nogami…

 

Ni, vsaj meni, in zame, pogojev, da bi se pretirano priklanjal in vzdigoval, kaj šele, da bi se krog osi, svoje, sukal. Tako in tako priklanjanje ni v moji navadi, obračal pa se tudi nikoli nisem, ne po vetrovih, ne po drugih podobah večne »pravovernosti«, ki zlahka gospodarje menja, da le polnost korita pričakuje…

 

Pa me je, tudi danes, poneslo k Rima raji. Bom pa, morda, že danes zaključil z drugim krogom izbiranja prejetih prispevkov, medtem ko sem včeraj uspel tudi uvodnik, za letošnji zbornik, spisati, in ga posredovati oblikovalcu. In tudi nekaj scenarija za zaključno prireditev mi je uspelo vkup djati, kolikor ga zmorem, kakopak, glede na to, da, zaenkrat vsaj, ne razpolagam s programom, s katerim se bodo otroci iz glasbene šole predstavili na prireditvi…

 

Da, tudi letošnja Rima raja gre, počasi, a zanesljivo, proti koncu, koncu mojih prizadevanj. Dokončati izbor, zaključiti scenarij, posredovati obvestila o najboljših šolam, in bom, do septembra, ko bo čas za nov natečaj, odložil tovrstne aktivnosti. Prireditve pa se ne bom udeležil, kakor se je ne udeležujem nekaj zadnjih let, odkar sem se odločil potisniti se nekam v kraj, in daleč od podobnih dogajanj. Čez dve leti, na petnajsto, bom šel, toliko, da se uradno poslovim od svojega »idejnega otroka«, s katerim sem več kot le prizadevno zastavljal dolga leta nazaj, misleč, naivnež, da ima »družba« posluh za takšne zadeve, pa da ji je v interesu vzpodbujati ustvarjalnost otrok, ustvarjalnost na različnih, in vseh področjih, predvsem pa misleč, da bom pod Alpami našel vsaj odseve takšne otroškosti, kakršno je moč najti, celo z lahkoto, tam, nekje na »nerazvitem«, »zaostalem«, »nekulturnem« Jugu. Blagor »Južnjakom«, kakršnikoli že so, in niti zdaleč niso vsi biseri, še večinoma ne, a vsaj sebe še zmorejo imeti, in izkazovati…

 

Da, »božje« poti so me, danes, vrnile tja, kjer sem zastavljal in zastavil, in zdaj pričakujem, da mi bo uspelo, v naslednjih letih, tudi dokončati. In predati zadevo ter narediti križ prek dodatnega dela mojega obstajanja. Tako in tako sem ga, malodane v celoti, prekrižal. In bi bilo drugače nesmiselno, ob vsem, kar so mi, z ravnanji, pripovedovali in izpovedali. Jebat ga, crkavaj in pusti crkavati, najboljši recept za kolikor toliko nemoteno življenje, v okolju čustvene in miselne praznine, neskončne, kričeče sebičnosti.

 

Maloprej sem si skuhal kavo, drugo današnjo, češ da bo, morda, pomagala, po vprašanju pritiska, čeprav vem, da se bo izkazala zgolj v podobi nekaj časa trajajočega ugodja, nič več. In sem cuckoma s sladkanjem postregel…

Oliver je prišel, in prinesel, približno štiri, pet kilogramov mesnih ostankov. Kosi, že obdelani, kuhani, pečeni, praženi. Večino sem spravil v zamrzovalnik, nekaj, za dva, tri dni, pa v hladilnik. Jima bodo briketi šli krepko bolje v tek, ko bodo mednje tudi koščki mesa pomešani…

 

Pogled mi zdrsne, vsake toliko, prek sobe, in igračk mojega Sonka. Lepo so zložene, na kupu vsaj, ničesar več ni razmetanega po tleh. Čudna podoba, komaj čakam, da Malo pride, in, spet, »red« naredi…

Besede…

Besede v metanje, besede v laganje,

besede v zabavo, besede v pomoč,

zvečine nevredne so tiste vsakdanje,

ni v sonce verjeti, kjer večna je noč…

 

Besede plitvine, besede praznine,

besede repatih, kosmatih nravi,

v besedah le traja, v besedah premine,

nevredno v besedah sijaj si gradi…

 

Le redka, ki šteje, ki zmore dajati,

le redka, da človek za njo zmore stat,

ostalo… je dobro samo za drekati,

v drekanju pa ni prav ničesar iskat.

E, Malo, Malo…

»Uničila« si me, v minulem tednu. Že v torek, popoldan, ko sva sedla k sestavljankam, me je skorajda »zmanjkalo«, dobesedno zaspal bi, kar na tleh, ko ne bi bilo tvoje čivkajoče radoživosti…

 

Počutim se kot bi mi izcedili poslednje kapljice moči. Bržčas je za to kriva neka kombinacija, siceršnje utrujenosti, tvoje nezaustavljivosti in pa, kakopak, mojih let. In tega, seveda, da si, kadar sva skupaj, ti »šefica«, pa jaz tebe ubogam, se ti prilagajam, ne obratno. S tem, slednjim, pa je tako, kot pri živali(ca)h in, ne nazadnje, malodane pri vseh – bolj kot roko ponujaš, bolj brez nje ostajaš…

 

Včeraj sem načrtoval, da bom danes »drvaril«, a že zjutraj ugotovil, da je bolje, če ne. Vsaj danes še ne. Sem se raje za »počitek« odločil, med redka fizična opravila tvoje perilo vključil, ki je že oprano in obešeno, sicer pa se posvečam nadaljevanju izbiranja prispevkov za Rima rajo. Je še kar precej tega dela, pa kolikor bom tekom dneva opravil, toliko manj bo nočnim uram ostalo. Tako in tako me še dva kroga izbiranja čakata, kot ocenjujem…

 

V vmesnem času »skačem« k uvodniku. Tudi njega naj bi čim prej spisal, da bo oblikovalec imel čim več časa na razpolago, za postavitev končne podobe zbornika. Tudi začetni del scenarija zaključne prireditve je že narejen, ostalega itak ne morem spisati, dokler ne prejmem ustreznega programa iz glasbene šole. A se za slednje niti ne mudi, vsaj zaenkrat še ne…

 

Kaj počneš, medo moj medasti? Tu vse krog »velike palice« sameva, Tisa, Tar in mački se z lenobnostjo izkazujejo, nikogar ni, ki bi jih »dresiral«, jim nagajal, jih podil po dvorišču. In edina svetla točka, napram minulim dnem, so narcise, ki se, vse bolj, začenjajo odpirati.

 

Sosed, tisti, katerega ti, kot tata, pozdravljaš z »zdlavo mozakal«, in mu pojasnjuješ, da greva na breg, pa da na bregu ni »nic hudega«, me je vprašal, če nisi več tu, da je vse tako tiho.

O, je, je, še kako je tu, meni in zame, kamorkoli pogledam, jo vidim, in slišim, čeprav… ja, ni je, da bi me na breg, in drugam, naokrog, vodila, dopustila mi je nekaj dni, da k sebi pridem, moči obnovim. Kolikor se bo dalo, kakopak, ob vsem, česar se želim v tem tednu lotiti…

 

Ja, danes imam dan »počitka«, čeprav mi to, kar v tem »počitku« počnem, težje »pada« kot uboganje tebe.

Na blazino pišem…

Ko, zvečer, v sobici ugasneva dan, in, iz sosednje sobe, samo lučka pri računalniku sveti v najino uspavanje, mora tata nekajkrat »(na)pisati« na blazino njeno polno ime. Z dodatkom, kakopak, neuradnim, a še kako veljavnim, za naju: Lila Čedomila Vošnjak, tatin Sonko.

 

In marsikaj počneva, ter se podajava vsepovsod, tam in tako, kakor naju domišljija vleče. In je, bržčas, nekaj domišljije tudi pri »telovadnem« delu uspavanja… že ko se napoti proti veliki blazini, ki, čez dan, počiva na vznožju njenega dela kavča, vem, kaj me čaka. S težavo prinese blazino, jo trešči čezme, čez moje prsi in trebuh, potem pa – drživa se, da je varno, za dete, da ne bi na tla padlo, ob tem pa hop, in hop, pa, spet, ne-vem-kolikokrat hop na blazino, in name… da, tudi to je del najinega uspavanja.

 

Sinoči je zaspala šele po enajsti. Ni in ni hotela prej, kot bi čutila, da je večer poslednji v pravkar minulem nizu. In je zaspala z glavo na mojem ramenu, v objemu moje roke, mojega vsega-kar-ji-zmorem-da(ja)ti, v objemu nekega tiščanja, ki je, nekje v meni, o pogrešanju, od danes naprej, pripovedovalo. Potihem, in še tišje, da moj Sonko ne bi slišal…

 

Pa da ne bi »življenja« preklinjal?! Znova, in tudi tokrat?!