Duša…

Le ena je prava, človeška, in redka,

še v psu zmore biti, a ne kar povprek,

predana do konca, in vse od začetka,

trpljenka v svetu sebičnih pokvek…

 

Dajanje jo žene, nikakor ne vzeti,

za drugega sonce, veselje, radost,

če drugemu ni, nima sebi imeti,

do lastnega diha ji tuj dih je most…

 

In – ko se razdaja, brez česar ne zmore,

želi plodnih tal, da rodila bi sad,

brez njih zgolj slabi, nemoč brez opore,

dokler ne potolče, do konca, je hlad…

 

Le ena je prava, človeška, globoka,

v naprej izgubljena v svetu plitvine,

cefra jo, razjeda sebičnosti roka,

dokler še poslednja ji želja ne mine…