… živio nam maršal Tito…

Omladinskim snagama, radnijem brigadama, mi žanjemo žito, žito, živio nam maršal Tito…

Tako so nekoč prepevali, tako so, nekoč, tudi živeli. Bojda, vsaj kazali so se tako, kajti…

 

Premnogi takratni »ta pravi«, med njimi tudi, če ne celo predvsem tisti, katerim je država, tista nekdanja, gnila, omogočila malodane vse, od šolanja (nekaterim, tudi iz vrst kasnejših »osvoboditeljev« Dežele, tudi šolanje v tujini, da so »pridni sinčki« smeli na državni račun do doktoratov dospevati), pa do karier in izhajajočega boljše živetja… kakorkoli že, premnogi so se pokazali, naknadno, v svojih pravih podobah, in so znali, ter še vedno znajo, popljuvati vse nekdanje, čeprav… ne vem, a jaz ritoliznikom in v-riti-leznikom nikdar ne bi zaupal, ničesar, niti vratarskega dela, kajti tako je s tem, da tisti, ki nimajo načel, tudi moralni ne znajo biti, pa – enkrat izda, vselej obstaja možnost, da bo za dobrobit lastne riti pljuval in popljuval! Govna, bi takšnim porekli bratje Srbi…

 

Naravnost »obožujem« (tudi) vremenarje. So mi sila »všeč«, ko napovedujejo MOŽNO vreme. Bentiš, o možnostih tudi sam nekaj vem, pa – če ne bo deževno, bo suho, in hvala za takšne napovedi!

Že včeraj me je od žaganja pregnal dež, pa sem načrtoval, da bo danes cirkular smel zaživeti. In sem še v noč vremensko pogledal, na računalniku, in je suho kazalo, danes zjutraj pa – prva zadeva, ki sem jo videl, ob pogledu skozi okno, je bila – dež!

 

Ma, a sem se vseeno akcije lotil. Prestar, da bi bila (o)mladinska, preumen, da bi za kateregakoli vodjo počel, ne za Tita, še manj za te današnje »politike«, spake brez obrazov in hrbtenic, in še manj za »ljudstvo«, kakopak. Se obrača, kakor ga obračaš, pa si niti omembe ne zasluži! A kljub temu…

 

Da, cirkular je ostal speč, jaz pa… najprej macolo in kline v roki, pa tudi »špica« in cepilka, sekira, sta prav prišli, in hajd nad preostale čoke! Bentiš, so (bili) med njimi tudi tisti z veliko izrastki nekdanjih vej, grčavi, da je vrag, temu ustrezno tudi »trmasti«. In zlasti ob enem sem preklinjal, še bolj kot to običajno počnem, vse tri kline mi je pogoltnil, preden sem ga uspel s »špico« in s sekiro razdvojiti, vendar se mi je odkupil, svojevoljnež, s tem, da je zvrhano samokolnico s poleni napolnil.

 

Da, danes, pardon, tudi danes sem cepec, ali cepilec, kdo bi vedel, in uspelo mi je celo več, kot sem tihoma upal. Od začetnega, in opaznega kupa velikih čokov sta namreč samo še dva ostala, pa še ta dva radi tega, ker ju, preobsežna, ne spravim na cepilec. Za nekaj centimetrov sta predolga, pa ju bom moral najprej prepoloviti, z motorko. Enkrat, pač, ko na vrsto prideta…

 

Zdaj bo cepilec nekaj časa, domnevam, počival. Bo sicer še imel kaj početi, še debelejše veje pridejo na vrsto, in tudi čokov je ostalo za meter, prostorninski, morda, ali več, k sreči manjših, krepko manjših in lažjih od razcepljenih, vendar – jutri moram v nabavo, potem pa se bom, če ne bo deževalo, kakopak, s cirkuliranjem ubadal. V četrtek pa, po vsej verjetnosti, Malo pride, in bo doma do konca meseca, ob čemer se bom v začetku aprila najprej košnji posvetil. Vrag, pardon, trava, že raste kot nora. Skorajda tako, kot, vselej, in po vsakem »prevratu«, (z)raste število pravovernih in vselej-na-liniji nepoštenih ničet!