Vse se
izpoje, tudi živetje, le smrad, dvonog, ostaja v nedogled…
Drvarnica
se je izpela, minula zima jo je povsem ožela, enega samega polena ni več v
njej, samo še podkurno in samokolnica bosta gostovali, v njenem okrilju, do
nadaljnjega…
Obstaja
še zunanja zaloga. Upam, da je bo vsaj del, v podobi semena, ostal za prihodnje
mesece mojega zimskega neveselja. Kakorkoli že, v kratkem bom zastavil, s
pripravo novih drv, da bo drvarnica znova do sitosti dospela. In da bom,
obenem, pripravil prostor za novo količino »grobega« materiala, raznih čokov in
vej…
Da, v
čim krajšem bo, spet, drugače, znotraj istosti, vrteče se proti nezavračujočemu
koncu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar