Ko,
zvečer, v sobici ugasneva dan, in, iz sosednje sobe, samo lučka pri računalniku
sveti v najino uspavanje, mora tata nekajkrat »(na)pisati« na blazino njeno
polno ime. Z dodatkom, kakopak, neuradnim, a še kako veljavnim, za naju: Lila
Čedomila Vošnjak, tatin Sonko.
In
marsikaj počneva, ter se podajava vsepovsod, tam in tako, kakor naju domišljija
vleče. In je, bržčas, nekaj domišljije tudi pri »telovadnem« delu uspavanja… že
ko se napoti proti veliki blazini, ki, čez dan, počiva na vznožju njenega dela
kavča, vem, kaj me čaka. S težavo prinese blazino, jo trešči čezme, čez moje
prsi in trebuh, potem pa – drživa se, da je varno, za dete, da ne bi na tla
padlo, ob tem pa hop, in hop, pa, spet, ne-vem-kolikokrat hop na blazino, in
name… da, tudi to je del najinega uspavanja.
Sinoči
je zaspala šele po enajsti. Ni in ni hotela prej, kot bi čutila, da je večer
poslednji v pravkar minulem nizu. In je zaspala z glavo na mojem ramenu, v
objemu moje roke, mojega vsega-kar-ji-zmorem-da(ja)ti, v objemu nekega
tiščanja, ki je, nekje v meni, o pogrešanju, od danes naprej, pripovedovalo.
Potihem, in še tišje, da moj Sonko ne bi slišal…
Pa da
ne bi »življenja« preklinjal?! Znova, in tudi tokrat?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar