Uroš Vošnjak, Tebe pa ni

Razlog nezadovoljnega občestva?

Kako ne bi bili večno nezadovoljni, ko pa želijo vse, kar vidijo, in njih želje krepko presegajo njih zmožnosti?!

Uroš Vošnjak, Prelep nekoč

Težave, kaj so in kje so?

Težave, težave, grde težave…

Danes sem bil soudeleženec pogovora o težavah. Kaže, da sem bil težaven sogovornik, pa je tudi pogovor postal težava, za sogovornika. Ki je težavo ( = pogovor) rešil tako, da mi je onemogočil nadaljnje podajanje mnenja.

Prav, sem že doživljal, in me takšen način ne preseneča več. Vendar – je sogovornik rešil svoje težave, vsaj eno izmed njih, s tem, da me je »skenslal«?! Ni, zdaleč od tega, kajti njegova nezmožnost izmenjave (različnih) mnenj je še vedno ostala – njegova nezmožnost, njegova težava. In je ostala natanko tam, kjer se težave tudi nahajajo, kjer se v bistvu sploh porajajo – znotraj (v konkretnem primeru v sogovorniku).

Objektivna stanja so zgolj objektivna stanja. Določene vsebine, ki obstajajo same po sebi in v neodvisnosti od naše volje. In ta objektivna stanja NISO težave, pač pa je naš odnos do teh objektivnih stanj tisto, čemur pravimo težava! Kakopak, pojasnim, in to naredim s povsem banalnim, dokaj razumljivim primerom.

Denimo, da kupim parcelo, na kateri že stojita dva objekta – hiša in skala, velika skala. Oba objekta stojita drug ob drugem, sedaj pa…

V kolikor ME MOTI skala, stoječa ob hiši, potem mi je zaradi nje neprijetno, ne morem biti zadovoljen, ker je tam. In to nezadovoljstvo (torej tisti nekaj, ki se nahaja V MENI!!!) je že moja težava.

V kolikor me skala NE moti, pač pa mi je celo všeč, da je ob hiši, glede skale nimam nikakršnih težav.

Skala je skala, in ker SE SAMA PO SEBI NI SPREMENILA (še vedno je ista), se je pa spremenil MOJ ODNOS DO NJE (v prvem primeru ME MOTI, v drugem pa ME NE MOTI), konkretno – iz težave se je spremenil v NEtežavo. Pomeni, da sem jaz oz. moj odnos do skale (ali česarkoli drugega) (ne)povzročitelj težave poimenovane »težava skala«.

V drugem primeru, ko me skala NE moti, jo bom pustil pri miru, in skala mi, sama od sebe, ne (bo) povzroča(la) prav nobenih težav.

V prvem primeru, ko me skala moti, v bistvu tudi NI težava v sami skali (je zgolj dejstvo, stoji tam, od nekdaj), pač pa v tem, da MENI NI VŠEČ, ker tam stoji. Zdaj pa takole – ker skala ne more sama o sebi odločati, kje bo in kje je ne bo, tudi ne more biti od nje odvisno to, ali bom težavo uspel ali pa ne razrešiti. In tudi ne bo od nje odvisno to, če si bom z razreševanjem vprašanja skaline lociranosti pridelal zadovoljstvo (ob uspešni razrešitvi težave), ali nezadovoljstvo (v nasprotnem primeru).

V kolikor me skala moti, ker stoji tam, kjer, po mojem mnenju, ne bi smela stati, imam v osnovi dve možnosti.

Prva je ta, da skušam ugotoviti rešljivost težave (ali obstaja možnost, da na nek način ugodim lastnemu nezadovoljstvu ter s prestavitvijo skale povzročim sebi zadovoljstvo)… nato pa a) v primeru, da je skalo moč z nekim dvigalom prestaviti, zastavim izvajanje razreševanja težave (s tem, ko bo dvigalo prestavilo skalo, tja, kamor želim, da jo prestavi, bo izginila moja težava = moje nezadovoljstvo nad trenutno lociranostjo skale), ali pa b) v kolikor ne obstaja objektivna možnost premestitve skale, se lahko bodisi soočim z realnimi okoliščinami (ter skušam, posledično, odpraviti lastno nezadovoljstvo), bodisi okoliščin ne sprejmem kot realnih (ter, s tem, posledično ohranjam lastno nezadovoljstvo = lastno težavo).

Druga možnost pa je ta, da ne skušam ničesar narediti, pač pa čakam, da »težava mine sama od sebe«, v smislu da »čas vse pozdravi, pa ni vrag, da tudi moje težave ne bi«… in res, celo tako se pripeti, da se sčasoma navadim na to, da skala stoji, kjer stoji, da ne mislim več o tem, ali mi je njeno mesto všeč ali ne… kar pa NE pomeni, da sem težavo (ki se VEDNO nahaja znotraj, torej v tistem, ki jo zazna/va!) odpravil, pač pa sem jo zgolj potisnil v pozabo, bolje – v podzavest… od koder bo moje NEzadovoljstvo, zaradi lociranosti skale, še vedno negativno delovalo (name!), četudi se tega delovanja NE zavedam.

Da, objektivna stanja so le objektivna stanja, pa nekomu npr. višina ne poraja strahu ( = težave), drugemu pa ga (jo), nekomu nek »družben sistem« ne otežuje živetja (mu NE predstavlja težave), drugemu pa otežuje (mu predstavlja težavo), pa…

Če vemo, da se vse vsebine izkazujejo na temelju naravnih pravil, potemtakem se izkazujejo vselej enako (v enakih okoliščinah) in do VSEH enako (po istih svojih zakonitostih), potem taista objektivna stanja ( = DEJSTVA) NE MOREJO BITI TEŽAVE, pač pa so težave NAŠA DOJEMANJA teh objektivnih stanj oz. dejstev, in v zvezi s temi dojemanji tudi naša (ne)zmožnost za bodisi sprejetje konkretnih okoliščin kot takih (najslabše se je lotiti razreševati NErazrešljive stvari, kajti takšnemu razreševanju VEDNO sledi NEUSPEH, le-temu pa le še dodatno razočaranje = nezadovoljstvo = težava), bodisi naša (ne)zmožnost razreševanja rešljivih vsebin, pa…

Pa razreševanje težav(e) celo porodi zadovoljstvo ( = energija = volja = moč za nadaljnje delovanje), v kolikor smo pri razreševanju uspešni, ali pa povzroči nezadovoljstvo ( = upad energije = oslabitev = brezvoljnost), v kolikor se lotimo reševati tisto, kar smo razrešiti NEzmožni.

Potemtakem, da zaključim: težave same po sebi sploh NE obstajajo (ko bi obstajale, potem bi enako težavno delovale do vseh), pač pa gre za stanja, POROJENA V NAS in v odnosu do nekih konkretnih življenjskih okoliščin, in v odvisnosti od ničesar drugega kot od – zmožnosti (naše!) realne presoje (samih teh okoliščin in naše ne/uspešnosti njih razreševanja).

In, v kolikor bi kdo pripomnil, češ kakšne bedarije govoriš, kaj pa neka gora, s svojimi prepadnimi stenami, to ni težava, kadar jo želiš preplezati?

Meni (in vsem tistim, ki ne bodo drezali vanjo) NI. Tistim, ki se podajo nanjo, pa lahko postane (a to postane izključno zaradi NJIH odločitve, da se nanjo podajo oz. drugače: NJIH odločitev PORODI težavo).

Je tako težko razumeti...

Že nekajkrat sem bil ne samo povprašan, čemu ne odprem svoje ordinacije za psihoterapevtsko delovanje, pač pa celo nagovarjan v to, da bi jo. S strani določenih, ki, pač, vedo, da izvajam terapijo (a tega izvajanja ne nudim v občo »uporabo«), in da to počnem uspešno…

Velikokrat sem že pojasnjeval, da se mi ne zdi pravilno to, da za določene dejavnosti ni nikakršnih omejitev, nekih preskusov (ugotavljanja – dejanske, ne le namišljene – usposobljenosti, razpolaganja s potrebnimi sredstvi, ne nazadnje ugotavljanja značajskosti izvajalca oz. ponudnika določene, katerekoli, storitve), ki bi potekali pod okriljem nekih uradnih, s strani stroke (katerekoli, s kateregakoli področja) postavljenih odborov, komisij. Tako da…

Dandanes lahko vsakdo v nabiralnik odvrže listič, z zapisanim »popravljam/o vse, kar v vašem domu popravilo potrebuje«, z drugimi besedami – dandanes se lahko dobesedno vsakdo izkazuje za usposobljenega opravljanja določenih vsebin, ne glede na to, ali dejansko to zmore, ne glede na to, ali je zmožen, ne nazadnje, spoštovati dogovor(jeno)!

»Ampak, vsi tako delajo,« slišim, domnevno celo v podkrepitev (njih mnenja o tem, da bi jaz moral imeti tozadevno ordinacijo), »pomeni, da lahko tako tudi ti!«.

To je, za te, ki me nagovarjajo, celo argument, s katerim naj bi bili prepričljivi oziroma naj bi prepričali mene. A me ne. Čemu?

Preprosto: prav zaradi tega, ker VSI danes počenjajo tisto, kar se jim zljubi početi… prav zaradi tega, ker ni nobenih tovrstnih ne komisij, ki bi ugotavljale zmožnost-za-izvajanje-ponujanih-storitev, in na temelju morebitne ugotovljene zmožnosti izdale ustrezno dovoljenje… prav zaradi tega, ker je dandanes večina strokovnjakov (na kateremkoli področju) zgolj »strokovnjakov«… zaradi tega živimo v kaosu, v neredu, in zaradi tega nastaja škoda, katere, objektivno gledano, ne bi bilo, ko…

Ko bi bile stvari že v osnovi urejene! Pa – če se sam zavzemam za to, da bi moral biti nek red, če sam menim, da je obstoječ način nevzdržen, celo škodljiv, če sem prepričan v to, da večina, ki se izdaja za strokovnjake, s stroko nima nobene povezave (z izjemo, morda, šolske, tiste formalne, v podobi tozadevne izobrazbe)… potem vsekakor nisem in NE smem biti med tistimi "vsemi", NE smem delovati v nasprotju z lastnimi prepričanji, in mi to, kar »vsi počnejo« NE sme biti vodilo, ali opravičilo, pač pa mi sme biti edino in izključno – merilo za nedopustno(st)!

KO bodo ustanovili tovrstne komisije (odbore), denimo na področju, na katerem tudi sam (na prostovoljni bazi tistih, ki se name obračajo po pomoč, kakopak, in brez zaračunavanja »usluge«!) izkazujem določeno usposobljenost, KO bodo v teh komisijah (odborih) tisti, ki dejansko razumevajo (in ne zgolj naučeno »razumevajo«) problematiko (bi bilo še najbolje, ko bi takšne komisije sestavljali diagnostiki – le-ti so redki, kajti zlasti na področju psihe ni slehernik, četudi formalno »študiran«, zmožen prepoznavanja vrste bolezni, daleč od tega, redki so takšni! – in ne tisti, ki se ukvarjajo s terapijo oz. večinoma s »terapijo«)… takrat bi, morda, tudi sam razmislil o tem, če je pred menoj še dovolj živetja, in če še razpolagam z zadostno količino energije, da bi se podal v odpiranje ordinacije, kajti – verjeli ali ne, ampak menim, da ni dela, ki bi bilo težje (psihofizično bolj naporno), kot je odpravljanje psihične obolelosti, potemtakem zdravljenje (in NE predresiranje)!

In – uspevam, s to, svojo, razlago?

Tu bi najprej moral na papir ujeti smeh, morda celo krohot, ob izkazanem vprašanju. Šele naknadno sledečo besedo: NE! Kajti…

»Ampak, če vsi tako delajo, zakaj ne bi tudi ti?!« Z dodatnim »Pa ja ne misliš, da boš sam spremenil svet?«

Ne, ne bom ga, seveda da ne, a vsaj poskušam lahko, in upam v to, primakniti drobtinico k temu spreminjanju. Čeprav močno dvomim, da bo do njega sploh prišlo! Vsekakor pa NE nameravam sodelovati v drekanju, taistega sveta. Ga je že brez mene več kot preveč.

In, ja, je težko razumeti, četudi povsem preproste stvari, takrat, kadar - nisi razumevanja zmožen/žna!

"Bo že minilo..."

Odlagati težave (probleme) po sistemu "bo že minilo" je najslabša možna izbira, kajti...

Težave, vsaj večinoma ne, ne minevajo, (življenjski) problemi ostajajo večno (življenjski) problemi, in obstajata samo dve možnosti, v primeru, da se s težavami ne soočiš (jih ne razrešuješ)…

Prva možnost je ta, da se težavam, preprosto ogneš. Se, v bistvu, TI UMAKNEŠ (težavam) in najdeš neko drugo pot, kar pomeni…

Kar pomeni natanko taisto, kot bi pomenilo to, da si se po neki poti, ki ti je všeč, odpravil k nekemu, konkretnemu cilju (kjerkoli že ta cilj je, lahko tudi v gorah), in si, nekje na poti, naletel na težavo, ki te je prepričala, da je nisi zmožen odpraviti, pa si se, preprosto – umaknil, zbežal pred težavo, se obrnil in si, morda, poiskal neko drugo pot (ki pa ti ni tako všeč, kot ti je bila prvotno izbrana), ki te bo, morda, popeljala do istega cilja, ali pa tudi ne (ker te bo vodila nekam drugam).

Če še poenostavim, to pomeni natanko to, da ti je težava, s katero si se srečal, povzročila NEZADOVOLJSTVO (kakor ti ga povzroči tudi težava, katere se sicer lotiš, skrajno nepremišljeno, četudi je sam nisi zmožen razrešiti – od tod VEČINA nezadovoljstev, s katerimi se, v svojih živetjih, srečuje občost!).

Druga možnost je, da – obstaneš na poti, čakajoč na trenutek, ko se bo težava sama od sebe (brez

tvojega delovanja) kar tako umaknila, bo izginila. Po principu, zapisanem v samem naslovu tega zapisa. Vendar…

Težave so, kakor vse ostalo, objektivna dejstva, in ta dejstva se, zvečine vsaj, v tvojem živetju NE spreminjajo, se sama po sebi ne odpravljajo (iz konkretne, obstoječe podobe, v neko drugo), ob čemer, in dodatno, se jim rade še druge pridružijo, pa se tvoje stanje znenada samo poslabšuje…

Denimo, če čakaš, pred težavo, omenjeno v prejšnjem odstavku, zaradi tega, ker hočeš nadaljevati po začetno izbrani poti, se boš kmalu soočil z naslednjimi težavami: postal boš lačen… in boš moral jesti, postal boš žejen… in boš moral piti, vreme se bo spremenilo… začelo te bo zebsti…

Pomeni, da se boš naenkrat soočil s potrebo po reševanju več težav (in ne samo ene, tiste, pri kateri se izogibaš soočenju z njo), pomeni, da bodo te težave od tebe terjale samo še več zmožnosti, energije, moči, pa – če niti začetne, temeljne nisi razrešil, kako boš razreševal vse ostale, ki se iz te začetne porajajo?! Kako in koliko časa, če sploh?!

Pravijo, da vse, »kar z neba pade«, nima nobene vrednosti. In prav pravijo, kajti vrednotiš lahko samo tisto, za kar veš koliko časa, volje, truda si potreboval, da si dosegel.

In pravijo, nekateri, redki sicer, da se slednja težava oziroma slednja njena NErazrešitev utegne »zapisovati«, »nekje v notranjosti« (konkretno: v psihi), in da tam raste, se širi, dobiva nove, povsem drugačne razsežnosti, pri katerih je tista glede odsotnosti samozavesti še najmanj problematična (občestvo tako in tako nima na čem graditi samozavesti, kajti zanjo je potrebno uspešno izkazovanje, za le-to pa je potrebno po-zna-va-nje in izhajajoče zna-nje, za le-to pa – razumevanje objektivnega… pač pa se praviloma izkazuje z domišljavostjo… gre za, navzven, in na grobo gledano, enak način /predvsem verbalnega/ izkazovanja, kot pri samozavesti, le da so pri samozavesti ravnanja skladna s prepričanjem o zmožnosti-narediti-nekaj, dočim se pri domišljavosti vedno izkaže, da ravnanja ne dosežejo prepričanj o zmožnosti-narediti-nekaj). In prav pravijo, ti, redki, dočim…

Dočim občestvo vztraja pri svojem »bo že minilo«. In ima tudi prav, kajti – ne veljajo iste stvari v svetu razuma in v svetu nagonov. Razum je ustvarjen za razreševanje, za tvorjenje novega, za spreminjanje obstoječega, nagoni so ustvarjeni za prilagajanje danim razmeram.

Zato pa so, mar ne, obče poti vselej dobro steptane… ker občost vselej in množično išče najlažje poti, poti s čim manj (če že morajo biti) težavami.

Pa še to: pravijo, da v »razvitem svetu« raste težava s pomnjenjem, s spominom, da se slabša stanje možganov… kako se ne bi, ko pa so možgani prav radi tega, da – mislijo, da se s težavami soočajo, jih rešujejo oz. jih vsaj skušajo reševati?!