Že
nekajkrat sem bil ne samo povprašan, čemu ne odprem svoje ordinacije za
psihoterapevtsko delovanje, pač pa celo nagovarjan v to, da bi jo. S strani
določenih, ki, pač, vedo, da izvajam terapijo (a tega izvajanja ne nudim v občo
»uporabo«), in da to počnem uspešno…
Velikokrat
sem že pojasnjeval, da se mi ne zdi pravilno to, da za določene dejavnosti ni
nikakršnih omejitev, nekih preskusov (ugotavljanja – dejanske, ne le namišljene
– usposobljenosti, razpolaganja s potrebnimi sredstvi, ne nazadnje ugotavljanja
značajskosti izvajalca oz. ponudnika določene, katerekoli, storitve), ki bi
potekali pod okriljem nekih uradnih, s strani stroke (katerekoli, s kateregakoli
področja) postavljenih odborov, komisij. Tako da…
Dandanes
lahko vsakdo v nabiralnik odvrže listič, z zapisanim »popravljam/o vse, kar v
vašem domu popravilo potrebuje«, z drugimi besedami – dandanes se lahko
dobesedno vsakdo izkazuje za usposobljenega opravljanja določenih vsebin, ne
glede na to, ali dejansko to zmore, ne glede na to, ali je zmožen, ne nazadnje,
spoštovati dogovor(jeno)!
»Ampak,
vsi tako delajo,« slišim, domnevno celo v podkrepitev (njih mnenja o tem, da bi
jaz moral imeti tozadevno ordinacijo), »pomeni, da lahko tako tudi ti!«.
To je,
za te, ki me nagovarjajo, celo argument, s katerim naj bi bili prepričljivi
oziroma naj bi prepričali mene. A me ne. Čemu?
Preprosto:
prav zaradi tega, ker VSI danes počenjajo tisto, kar se jim zljubi početi…
prav zaradi tega, ker ni nobenih tovrstnih ne komisij, ki bi ugotavljale zmožnost-za-izvajanje-ponujanih-storitev,
in na temelju morebitne ugotovljene zmožnosti izdale ustrezno dovoljenje… prav
zaradi tega, ker je dandanes večina strokovnjakov (na kateremkoli področju)
zgolj »strokovnjakov«… zaradi tega živimo v kaosu, v neredu, in zaradi tega
nastaja škoda, katere, objektivno gledano, ne bi bilo, ko…
Ko bi
bile stvari že v osnovi urejene! Pa – če se sam zavzemam za to, da bi moral
biti nek red, če sam menim, da je obstoječ način nevzdržen, celo škodljiv, če
sem prepričan v to, da večina, ki se izdaja za strokovnjake, s stroko nima
nobene povezave (z izjemo, morda, šolske, tiste formalne, v podobi tozadevne
izobrazbe)… potem vsekakor nisem in NE smem biti med tistimi "vsemi", NE smem delovati v
nasprotju z lastnimi prepričanji, in mi to, kar »vsi počnejo« NE sme biti
vodilo, ali opravičilo, pač pa mi sme biti edino in izključno – merilo za
nedopustno(st)!
KO bodo
ustanovili tovrstne komisije (odbore), denimo na področju, na katerem tudi sam
(na prostovoljni bazi tistih, ki se name obračajo po pomoč, kakopak, in brez
zaračunavanja »usluge«!) izkazujem določeno usposobljenost, KO bodo v teh
komisijah (odborih) tisti, ki dejansko razumevajo (in ne zgolj naučeno »razumevajo«)
problematiko (bi bilo še najbolje, ko bi takšne komisije sestavljali
diagnostiki – le-ti so redki, kajti zlasti na področju psihe ni slehernik,
četudi formalno »študiran«, zmožen prepoznavanja vrste bolezni, daleč od tega,
redki so takšni! – in ne tisti, ki se ukvarjajo s terapijo oz. večinoma s »terapijo«)…
takrat bi, morda, tudi sam razmislil o tem, če je pred menoj še dovolj živetja,
in če še razpolagam z zadostno količino energije, da bi se podal v odpiranje
ordinacije, kajti – verjeli ali ne, ampak menim, da ni dela, ki bi bilo težje
(psihofizično bolj naporno), kot je odpravljanje psihične obolelosti,
potemtakem zdravljenje (in NE predresiranje)!
In –
uspevam, s to, svojo, razlago?
Tu bi
najprej moral na papir ujeti smeh, morda celo krohot, ob izkazanem vprašanju.
Šele naknadno sledečo besedo: NE! Kajti…
»Ampak,
če vsi tako delajo, zakaj ne bi tudi ti?!« Z dodatnim »Pa ja ne misliš, da boš
sam spremenil svet?«
Ne, ne
bom ga, seveda da ne, a vsaj poskušam lahko, in upam v to, primakniti
drobtinico k temu spreminjanju. Čeprav močno dvomim, da bo do njega sploh
prišlo! Vsekakor pa NE nameravam sodelovati v drekanju, taistega sveta. Ga je
že brez mene več kot preveč.
In, ja, je težko razumeti, četudi povsem preproste stvari, takrat, kadar - nisi razumevanja zmožen/žna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar