»Ljubezen povezuje ( = rešuje) svet…«

Tokrat sem za obravnavo izbral naslovno trditev občestva, prepričanje, ki izkazuje, vsaj zaradi dvojega, nič drugega kot – nerazumevanje, neumnost! Čemu?

Preprosto: ljubezen, oziroma tisto, kar pod to besedo pojmujemo, obstaja odkar obstaja življenje… pa se, kljub njej, in vsebinsko gledano, skozi vsa desettisočletja svet ni niti za trohico spremenil!

In drugo: priporočeno je razumevati pojme, kateregakoli in vse, ter na osnovi razumevanja presojati njih verodostojnost, pa – to, kar povprečen predstavnik občestva pojmuje kot ljubezen (torej odnos oz. izkazovanje do nekoga drugega), v bistvu – sploh ni ljubezen (do tega nekoga drugega)! A – pojdimo po vrsti, in postopoma, pred tem pa:

-          zaljubljenost ( = »zatrapanost«) in ljubezen NI eno in isto;

-          obstajata dve temeljni vrsti (znotraj »človeštva«), dve različni podobi dojemanja, pojmovanja, izkazovanja, potemtakem tudi – ljubezni.

Katero čustvo je temelj vseh ostalih čustev (čustvovanj)?

Zaustavimo se, za hip, pri barvah. Pravijo, ti, obči, da črna in bela NISTA barvi, pač pa sta OSNOVI vseh barv. In v to, kar pravijo obči, kaže, vselej in pri vsem – dvomiti! Poglejmo, pri barvah, čemu.

Mešaj belo in črno kolikor želiš, a v vsakem primeru boš dobil le sivo barvo (v njenih različnih odtenkih), in – NOBENE DRUGE! Že res, da v vsaki barvi, v modri, rdeči, zeleni, rumeni… obstajata tako svetlo ( = belo), kakor tudi temno ( = črno), pa poznamo svetlo- in temno modro, rdečo, zeleno, rumeno… barvo, vendar – vse te barve so že v svoji osnovi takšne, kakršne so (modra, rdeča…), in jih lahko bodisi svetlimo, bodisi temnimo, z dodajanjem bele oz. črne. Potemtakem (kadar nekaj DODAJAŠ) sta bela in črna lahko kvečjemu DODATEK (k neki osnovi, k nekemu temeljnemu), nikakor pa ne njegova osnova!

Katero je tisto čustvo, ki je osnova vseh ostalih? Preprosto, STRAH (in njegovo nasprotje, NEstrah)! Pomeni, če je omenjen strah (NEstrah) osnova vsega čustvovanja, potem je njegovo delovanje ( = vpliv) zagotovo presodnejše, kot delovanje kateregakoli drugega čustvovanja, tudi ljubezni.

Kaj je to strah? Preprosto povedano, občutek neugodja (potemtakem je NEstrah občutek ugodja). Veliko, pravzaprav nešteto je stvari, ki vzbujajo strah, in tistih, ki ga odklanjajo (vsaj do tiste mere, da strahu lahko pravimo, da je zdrav, normalen, da temelji na objektivnih dejstvih).

Kaj so želje povprečneža in občestva, življenjske želje?

Živeti kot NEsam/a.

Biti poročen/a.

Imeti dom.

Imeti družino.

Biti preskrbljen/a.

To, in prav nič več!

Živeti sam (in zase ter od samega sebe, zahvaljujoč izključno lastnim zmožnostim) ni lahko, pravzaprav je celo zelo neudobno, nelagodno in, za občestvo, malodane nedosegljivo. Pa ne zaradi tega (govorim, kakopak, o povprečnem prebivalcu tega, znanega nam planeta), ker bi bili socialna bitja, daleč od tega – »socialnost«, kolikor dejansko sploh obstaja pri občestvu, je zgolj POSLEDICA sebičnosti, in se občost združuje le zaradi lastnih interesov (v združevanju vidi »nekaj zase«), in ne zaradi potrebe po tem, da svoje živetje podeliš z drugimi. In, zanimivo, ter mimogrede – ljubezen NI živeti skupaj zaradi koristi ( = prejemanja), ljubezen je živeti skupaj zaradi – potrebe po dajanju (nekomu drugemu), po delitvi lastnega živetja, samega sebe z nekim drugim!

Biti poročen/a je želja, temelječa na strahu pred »biti drugačen od večine«, ne ustrezati občim merilom (moje uspešnosti oz. sprejemljivosti v okolju)! In taisti biti poročen je temelj, zaradi katerega absolutna VEČINA t. im. zakonskih (ali »ljubezenskih«) zvez obstane skupaj! Poraja občutek varnosti (tudi po materialnem pogledu), torej poraja občutek NEstrahu, občutek – ugodja. Vem, čudno se sliši, to, da zveze, ki so same po sebi v bistvu prazne (brez tistega, kar naj bi zares povezovalo, združevalo), se v njih pojavlja celo medsebojno ogrožanje (izsiljevanje, tisto čustveno, tudi ni tako od muh, kakor bi ga, zmotno, lahko obravnavali, obenem pa ni od muh tudi fizično nasilje, kadar se izvaja), vendar – za bitje, NEZMOŽNO tvorjenja lastnega živetja, NI hujšega (stanja, posledično strahu), kot je to, da živiš sam/a, zgolj od samega sebe odvisen/sna!

Imeti dom, SVOJ dom. Imeti kraj, na katerem bom smel/a tudi sam/a odločati, oziroma vsaj soodločati. Imeti kraj, na katerem bo lahko (tudi) po moje!

Želja, značilna za malodane vsa naravna, bolje – nagonska bitja! Kajti – si že videl, kjerkoli in kadarkoli, žival, ki ne bi hotela tako, kakor njej prija? Si že videl »rahitično« smrečico, rastočo v gostem šavju, ki bi dajala videz zadovoljne (po svojih željah rastoče) smrečice? Dvomim, običajno se takšna drevesca posušijo, pomeni, da njih boj (za tisti čas živetja, kolikor ga zmorejo izkazati) ne more predstavljati neke radosti, nekega ugodja, ljubezni (do preostalega, kar sotvori njeno neposredno okolje).

Imeti družino. Moža (ženo), otroke. Povsem isti, v osnovi, razlog, kot je pri »biti poročen/a«. Takšna stanja so, v neumnem občestvu, normalna, potemtakem priporočljiva, vsa nasprotja utegnejo celo izkazovati obsojanje, odpor, sovražnost ( s strani okolja do posameznika, ki se drugače izkazuje), kajti – le kaj je pomembnejše, pri nagonih, kot razplojevanje, ohranjanje vrste in/ali »naroda«?!

Biti preskrbljen/a. Imeti poln želodec. Spati na toplem, mehkem. Živeti (vsaj relativno) ugodje, katerega mi lahko (če sem nagonski) le materialno imetje (nečesa, vsega tistega, kar si za/želim) prinaša. In za imetje materialnega moram imeti tudi denar, za le-tega pa – vir njegove pridobitve, potemtakem nek konstanten prejemek, katerega običajno ustvarjam skozi službo, zaposlenost.

VSE naštete temeljne želje so izkaz SEBIČNOSTI (in ničesar drugega), kajti pri vseh teh željah je v ospredju tisti »da bo MENI dobro, ugodno«!

Pomisli: v kolikor »pes ne grize roke, katera ga hrani« (to sicer ni absolutno res, kakor, dejansko, ena sama resnica ne obstaja, ki bi jo lahko kot absolutno, v vseh časih in prostorih sprejemljivo obravnavali!), tako – nobeno nagonsko bitje ne grize roke, katera mu vzbuja ugodje! In ni pomembno, pri nagonskih, to, če je nekdo, ki daje, nemoralen, če dajano izvira iz nemoralnih dejanj (da je temu res tako, o tem priča tudi »zgodovina«, o tem pričajo vsi – na začetku – »junaki« družbe, ki so se kasneje, ko niso več dajali, čez noč, spremenili v barabe!), NE, pomembno je to, da dobim, da daje MENI, da JAZ imam! Žal, a takšno JE občestvo!

Potemtakem – če je strah (NEstrah) temelj vseh čustvovanj, potem je tudi temelj NEljubezni (oz. vsaj »NEljubezni«), medtem ko njegovo nasprotje poraja »ljubezen«!

In, še enkrat, potemtakem: če mi bo ugodno, če bom lepo živel, če bom imel polno korito in nič resnejših skrbi (glede preživetja), potem – potem ne bom delal težav, potem ne bom ogrožal sobivanja, čeprav je le-to izkazovano le s tem, da z ostalimi živim na nekem prostoru in v istem času!

Kaj je to ljubezen?

Kakopak, tu govorim o dejanski ljubezni, njenem izkazovanju, predvsem pa o njenem »predmetu«!

Nekoč me je navajala neka (zelo, po strokovni plati, uveljavljena) psihiatrinja, ko je praktikantkam odpirala stezice v njih, kasnejše, in domnevno, znanje, predvsem pa, v njih, vsaj tozadevno, zmožnost zdravljenja psihično obolelih. In kaj sem rekel, takega, da se ji je zdelo pomembno, da to vedo tudi omenjene praktikantke? Nič posebnega, le:

Kadar imaš rad, imaš rad tisto, kar je, in kakor je!

Imeti rad/a nekoga NI imeti rad/a njen (njegov) na/smeh, barvo oči, postavo… skratka, imeti rad/a NI odnos do tistega, kar se neposredno (in večinoma kot nepomembno, marsikdaj napačno, zvečine pa celo kot – neizogibno – minljivo) kaže, pač pa je to odnos do tistega KAKO(R) se oseba, ki jo imam rad/a, IZKAZUJE, do njene VSEBINE, do tistega, kar dejansko to, konkretno osebo tvori, jo dela drugačno od ostalih!

Pojasnim: nekdo je lahko na pogled grd, zelo grd, celo odbijajoče grd, vendar je dober (do vseh, ne le do mene!), je pošten (ima enaka merila do vseh, tudi do mene in sebe, pravzaprav je do sebe celo strožji!), ve, kaj je in kaj ni dopustno, in se temu primerno tudi ravna (je etičen!)… in ga/jo imam rad prav zaradi tega, kakršen (kakršna) je! Zaradi tistega pomembnega, torej, zaradi same vsebine, ki, običajno, predstavlja konstanto (pri razumskih bitjih zgolj!) in NE bo izginila, s časom! Pomeni, da bom takšno osebo lahko imel rad, zares rad, ves čas svojega živetja (razen v primeru, kakopak, če se pri tej osebi, ali pa pri meni, zgodijo neke drastične spremembe, ki neposredno pogojujejo drastično spremembo značaja, s tem tudi pojmovanja, vrednotenja, izkazovanja!). In jo bom imel rad ne glede na to, ali mi neposredno povzroča (vzbuja, zagotavlja) ugodje ali pa ne (posredno mi ga vsekakor povzroča, s tem, da je natanko takšna, kakršna je!)! In jo bom imel rad tudi v primeru, da mi »v obraz« pove nekaj, kar mi, načeloma, ni ljubo slišati, o meni, a je utemeljeno z mojim dejanskim izkazovanjem (torej sem upravičen to slišati na svoj račun)!

Imeti rad je to, da UPOŠTEVAM tisto/ega, katero/ega imam rad, da ji/mu odstopam del svojega prostora (da lahko, na taistem prostoru, tudi ta oseba živi), da ji/mu odstopam del lastnega živetja (ne more biti vse in vselej po moje, če govorim o sobivanju, in o tem, da imam rad!), da si, v bistvu, ne predstavljam vrednosti lastnega živetja brez teh, katere imam rad! Da mi, z drugimi besedami, brez taistih lastno živetje ne bi ničesar pomenilo. Z drugimi besedami: kadar imam rad, zares rad, takrat – NI SEBIČNOSTI, takrat moje ugodje NI (niti edino, niti merodajno) merilo mojega sobivanja, moje (dejanske) ljubezni, pač pa celo NASPROTNO – takrat mi je ugodje (zadovoljstvo) teh, katere imam rad, temelj mojega zadovoljstva!

Koliko je, na tem planetu, takšnih odnosov, potemtakem (zares/ne) ljubezni? Brezpogojne (v odnosu do tistega, neposredno, katerega/o imam rad)?!

Pomeni, če povzamem, da večina na tem planetu funkcionira na temelju SEBIČNOSTI, pričakovanja (ali pa doseganja) LASTNEGA UGODJA, delitve »ljubezni« po principu »če mi daješ (ugodje) in dokler mi ga daješ, te imam rad«! In ta »ljubezen« naj bi povezovala (reševala) svet?! BUTASTO!

Čemu Nemci in pravoslavci nosijo prstan na DESNI roki?

Da, morda tega ne veš, a omenjeni dejansko nosijo (poročni) prstan na desnici, vsaj običajno, praviloma. Morda se tako izkazujejo tudi neki drugi, a zanje, pač, ne vem. Čemu, torej? Preprosto…

Samo čustvo(vanje) je KREPKO PREMALO za to, da zmorem uspešno sobivati! Lahko mi je lepo, torej tudi ugodno, potemtakem tudi zadovoljno, veselo, takrat, kadar so okoliščine takšne, da mi našteta čutenja omogočajo, vendar – življenje NI igra, življenje NE postilja mehke postelje, za vse, do česar dospevaš (ali naj bi dospel) moraš dospevati sam, lastnoročno! In na vsakem koraku se temu dospevanju podstavljajo določene ovire, in vsaka od teh ovir predstavlja določen problem. Marsikaterega teh problemov zmorem rešiti, marsikaterega pa, žal ali na srečo, ne. In kadar sobivata dva (trije, štirje…) takrat je teh ovir še več, postajajo težje, predvsem pa – potrebno je ugotoviti prednostno njih reševanje, in se lahko zgodi, da MOJE ovire pridejo v razreševanje kasneje kot tvoje! In se, na temelju tega, pripeti, da – je ta, ki mora čakati (na reševanje težav), ki morda celo nikoli ne dočaka razrešitve, nezadovoljen (ker je razrešen problem nekoga drugega, četudi MOJE sobivanje soustvarjajočega).

Tako so ti, ki nosijo prstan na desnici (in so zgolj predani »kulturni dediščini«, neki tradiciji, katere, žal, večinoma sploh poznajo ne, zares, vsebinsko, kateri, žal, niti nekega smisla, vrednosti ne znajo poiskati, ji taisto vrednost oz. potrebo priznati!!!) izkazovalci mnenja, da je skupnost (sobivanje) moč živeti (udejanjati) na osnovi RAZUMA (razumevanja)… levica = roka srca (čustev), desnica = roka glave (razuma)…

Saj si že slišal/a, kajne, o tem, da »čustva meglijo razum« (absurd, govorim o vsebini, katere na tem planetu malodane NI!), da, potemtakem, porajajo neprave odločitve, dejanja, rezultate?! In si slišal/a, da »gre ljubezen skozi želodec… posteljo…« (potemtakem skozi ugodje, temelji na ugodju, na MOJEM doseganju tistega, kar MI ugodje poraja)? In poznaš, vsaj od daleč, statistične podatke, ki o razvezah, družinskem nasilju, alkoholizmu… govorijo? In ki o ničemer lepem ne pričajo, in še najmanj – o ljubezni!

Človek JE razumsko bitje (človejak, pač, NE). Biti razumen NE pomeni biti računalniško tog, celo (po vprašanju čustvovanja) hladen, nedostopen. Takšna butasta prepričanja ( = izkaz »dojemanja« občosti) lahko nastanejo le tam, kjer se jim o tem, kaj to razum je, niti sanja ne! Nasprotno, VSAK RAZUM posluje tudi na temelju čustvovanja (ker je nekoga bolelo, ko je gledal razmere v podobi aparthajda, razmere, ki so bile za absolutno večino POVSEM NORMALNE; SAMOUMEVNE, ker taiste razmere niso bile v skladu z njegovim pojmovanjem etičnega… zato se je odločil kreniti v delanje sprememb! In tu, na zelo preprost način, vidimo, kako čustva in razum sodelujejo: prvo me boli = čutim, čustvujem… nato ugotovim razlog te bolečine = že razmišljam, ugotavljam… nato sklenem, da je razlog nedopusten, da se mu moram zoperstavljati = odločitev, sprejeta v okvirih razumevanja, razuma, in, resda, temelječa na čustvovanju)!

Bentiš, občestva so polna usta (da tako, uvidevno, zapišem) »ljubezni«, nenehno po spletu krožijo srčki, poljubčki, objemčki, vsi se imajo radi, »prijatelji« so s tistimi, katerih niti na videz ne poznajo, kaj šele vsebinsko (pač, prijateljujejo po sistemu »gliha vkup štriha«, pa imam »rad« tistega, ki mi pritrjuje, mi ploska, me hvali… četudi mi jutri, iz določenega razloga, zmore »nož zariti v hrbet«), pa – v vseh tisočletjih »razsvetljevanja« občestva, v vseh tisočletjih govoričenja, bedastega, o »ljubezni, ki povezuje«, svet ene same vsebinske spremembe, glede sobivanja, NI doživel! Čemu? Preprosto: ker je govoriti o tistem, česar ne poznaš in ne premoreš, krepko premalo!!!

Pa, za zaključek, še sledeč, hipotetičen primer:

Predstavljaj si, da imaš ogrado, in v njej živi tako srnjad, jelenjad, zajci… kakor tudi volkovi, medvedi, risi.. in vse te živali živijo v tej ogradi že od svojega rojstva, v njej so porojene.

Vse te živali ogrado (eno samo in vsem skupno, isto) pojmujejo kot svoj dom. Na to so se navadile, pomeni, da jim teritorij ( ali pa butasta državna meja) NI neka »sveta zadeva«, in še zlasti ni (in ne more biti) razlog za to, da bi, braneč taisti teritorij, lastna (in tuja) življenja izpostavljale, ogrožale.

In si predstavljaj, da so vse te živali redno site, da imajo redno na voljo partnerje, s katerimi se bodo parile, skratka, da imajo zagotovljene VSE POTREBE, katere jim nagoni opredeljujejo.

Bodo te živali sobivale, brez nekih večjih zapletov, celo v »ljubezni«?

Seveda, da bodo. Čemu, za vraga, bi same sebe izpostavljale (vsak lov predstavlja nevarnost tako za potencialen plen, kakor tudi za lovca), same sebe ogrožale, ko pa jim ni treba? Ko so lačne pojedo (kar jim je ZAGOTOVLJENO pojesti), ko so žejne, se napijejo, ko so utrujene, počijejo… in prav nič se medsebojno ne bodo ne motile, ne ogrožale. Sedaj pa tako…

Vzemi tem, taistim živalim (v taisti ogradi) ugodje, vzemi jim zagotovljeno hranjenje, omeji jim količino vode (da je ne bo za vse dovolj)… pa boš videl, koliko časa njih »ljubezen« vzdrži, oziroma boš videl, kolikšno vrednost taista njih »ljubezen« sploh ima!

Žal, a pri polnih koritih so vsi pujsi srečni. Umazani, resda, a srečni. Pri praznih pa se grizejo! In enako velja za »človeštvo«, za nagonska bitja, ki se (zlasti v skrajnih razmerah in zlahka) povsem živalsko izkazujejo!

Ljubezen, povezuje svet?! Pravljica, za majhne otroke in za bebce! UGODJE (NEstrah) je edino, kar ga zmore, zares, povezati!