Tokrat
sem za obravnavo izbral naslovno trditev občestva, prepričanje, ki izkazuje,
vsaj zaradi dvojega, nič drugega kot – nerazumevanje, neumnost! Čemu?
Preprosto:
ljubezen, oziroma tisto, kar pod to besedo pojmujemo, obstaja odkar obstaja
življenje… pa se, kljub njej, in vsebinsko gledano, skozi vsa desettisočletja
svet ni niti za trohico spremenil!
In
drugo: priporočeno je razumevati pojme, kateregakoli in vse, ter na osnovi razumevanja
presojati njih verodostojnost, pa – to, kar povprečen predstavnik občestva
pojmuje kot ljubezen (torej odnos oz. izkazovanje do nekoga drugega), v bistvu –
sploh ni ljubezen (do tega nekoga drugega)! A – pojdimo po vrsti, in postopoma,
pred tem pa:
-
zaljubljenost
( = »zatrapanost«) in ljubezen NI eno in isto;
-
obstajata
dve temeljni vrsti (znotraj »človeštva«), dve različni podobi dojemanja,
pojmovanja, izkazovanja, potemtakem tudi – ljubezni.
Katero čustvo je temelj vseh
ostalih čustev (čustvovanj)?
Zaustavimo
se, za hip, pri barvah. Pravijo, ti, obči, da črna in bela NISTA barvi, pač pa
sta OSNOVI vseh barv. In v to, kar
pravijo obči, kaže, vselej in pri vsem – dvomiti! Poglejmo, pri barvah, čemu.
Mešaj
belo in črno kolikor želiš, a v vsakem primeru boš dobil le sivo barvo (v
njenih različnih odtenkih), in – NOBENE DRUGE! Že res, da v vsaki barvi, v
modri, rdeči, zeleni, rumeni… obstajata tako svetlo ( = belo), kakor tudi temno
( = črno), pa poznamo svetlo- in temno modro, rdečo, zeleno, rumeno… barvo,
vendar – vse te barve so že v svoji osnovi takšne, kakršne so (modra, rdeča…),
in jih lahko bodisi svetlimo, bodisi temnimo, z dodajanjem bele oz. črne.
Potemtakem (kadar nekaj DODAJAŠ) sta bela in črna lahko kvečjemu DODATEK (k
neki osnovi, k nekemu temeljnemu), nikakor pa ne njegova osnova!
Katero
je tisto čustvo, ki je osnova vseh ostalih? Preprosto, STRAH (in njegovo
nasprotje, NEstrah)! Pomeni, če je omenjen strah (NEstrah) osnova vsega
čustvovanja, potem je njegovo delovanje ( = vpliv) zagotovo presodnejše, kot
delovanje kateregakoli drugega čustvovanja, tudi ljubezni.
Kaj je
to strah? Preprosto povedano, občutek neugodja (potemtakem je NEstrah občutek
ugodja). Veliko, pravzaprav nešteto je stvari, ki vzbujajo strah, in tistih, ki
ga odklanjajo (vsaj do tiste mere, da strahu lahko pravimo, da je zdrav,
normalen, da temelji na objektivnih dejstvih).
Kaj so
želje povprečneža in občestva, življenjske želje?
Živeti
kot NEsam/a.
Biti
poročen/a.
Imeti
dom.
Imeti
družino.
Biti
preskrbljen/a.
To, in
prav nič več!
Živeti
sam (in zase ter od samega sebe, zahvaljujoč izključno lastnim zmožnostim) ni
lahko, pravzaprav je celo zelo neudobno, nelagodno in, za občestvo, malodane
nedosegljivo. Pa ne zaradi tega (govorim, kakopak, o povprečnem prebivalcu
tega, znanega nam planeta), ker bi bili socialna bitja, daleč od tega – »socialnost«,
kolikor dejansko sploh obstaja pri občestvu, je zgolj POSLEDICA sebičnosti, in
se občost združuje le zaradi lastnih interesov (v združevanju vidi »nekaj zase«),
in ne zaradi potrebe po tem, da svoje živetje podeliš z drugimi. In, zanimivo,
ter mimogrede – ljubezen NI živeti skupaj zaradi koristi ( = prejemanja),
ljubezen je živeti skupaj zaradi – potrebe po dajanju (nekomu drugemu), po
delitvi lastnega živetja, samega sebe z nekim drugim!
Biti
poročen/a je želja, temelječa na strahu pred »biti drugačen od večine«, ne
ustrezati občim merilom (moje uspešnosti oz. sprejemljivosti v okolju)! In
taisti biti poročen je temelj, zaradi katerega absolutna VEČINA t. im.
zakonskih (ali »ljubezenskih«) zvez obstane skupaj! Poraja občutek varnosti
(tudi po materialnem pogledu), torej poraja občutek NEstrahu, občutek – ugodja.
Vem, čudno se sliši, to, da zveze, ki so same po sebi v bistvu prazne (brez
tistega, kar naj bi zares povezovalo, združevalo), se v njih pojavlja celo
medsebojno ogrožanje (izsiljevanje, tisto čustveno, tudi ni tako od muh, kakor
bi ga, zmotno, lahko obravnavali, obenem pa ni od muh tudi fizično nasilje,
kadar se izvaja), vendar – za bitje, NEZMOŽNO tvorjenja lastnega živetja, NI
hujšega (stanja, posledično strahu), kot je to, da živiš sam/a, zgolj od samega
sebe odvisen/sna!
Imeti
dom, SVOJ dom. Imeti kraj, na katerem bom smel/a tudi sam/a odločati, oziroma
vsaj soodločati. Imeti kraj, na katerem bo lahko (tudi) po moje!
Želja,
značilna za malodane vsa naravna, bolje – nagonska bitja! Kajti – si že videl,
kjerkoli in kadarkoli, žival, ki ne bi hotela tako, kakor njej prija? Si že
videl »rahitično« smrečico, rastočo v gostem šavju, ki bi dajala videz
zadovoljne (po svojih željah rastoče) smrečice? Dvomim, običajno se takšna
drevesca posušijo, pomeni, da njih boj (za tisti čas živetja, kolikor ga
zmorejo izkazati) ne more predstavljati neke radosti, nekega ugodja, ljubezni
(do preostalega, kar sotvori njeno neposredno okolje).
Imeti družino.
Moža (ženo), otroke. Povsem isti, v osnovi, razlog, kot je pri »biti poročen/a«.
Takšna stanja so, v neumnem občestvu, normalna, potemtakem priporočljiva, vsa
nasprotja utegnejo celo izkazovati obsojanje, odpor, sovražnost ( s strani
okolja do posameznika, ki se drugače izkazuje), kajti – le kaj je pomembnejše,
pri nagonih, kot razplojevanje, ohranjanje vrste in/ali »naroda«?!
Biti
preskrbljen/a. Imeti poln želodec. Spati na toplem, mehkem. Živeti (vsaj
relativno) ugodje, katerega mi lahko (če sem nagonski) le materialno imetje
(nečesa, vsega tistega, kar si za/želim) prinaša. In za imetje materialnega
moram imeti tudi denar, za le-tega pa – vir njegove pridobitve, potemtakem nek
konstanten prejemek, katerega običajno ustvarjam skozi službo, zaposlenost.
VSE
naštete temeljne želje so izkaz SEBIČNOSTI (in ničesar drugega), kajti pri vseh
teh željah je v ospredju tisti »da bo MENI dobro, ugodno«!
Pomisli:
v kolikor »pes ne grize roke, katera ga hrani« (to sicer ni absolutno res,
kakor, dejansko, ena sama resnica ne obstaja, ki bi jo lahko kot absolutno, v
vseh časih in prostorih sprejemljivo obravnavali!), tako – nobeno nagonsko
bitje ne grize roke, katera mu vzbuja ugodje! In ni pomembno, pri nagonskih,
to, če je nekdo, ki daje, nemoralen, če dajano izvira iz nemoralnih dejanj (da
je temu res tako, o tem priča tudi »zgodovina«, o tem pričajo vsi – na začetku –
»junaki« družbe, ki so se kasneje, ko niso več dajali, čez noč, spremenili v
barabe!), NE, pomembno je to, da dobim, da daje MENI, da JAZ imam! Žal, a
takšno JE občestvo!
Potemtakem
– če je strah (NEstrah) temelj vseh čustvovanj, potem je tudi temelj NEljubezni
(oz. vsaj »NEljubezni«), medtem ko njegovo nasprotje poraja »ljubezen«!
In, še
enkrat, potemtakem: če mi bo ugodno, če bom lepo živel, če bom imel polno
korito in nič resnejših skrbi (glede preživetja), potem – potem ne bom delal
težav, potem ne bom ogrožal sobivanja, čeprav je le-to izkazovano le s tem, da
z ostalimi živim na nekem prostoru in v istem času!
Kaj je to ljubezen?
Kakopak,
tu govorim o dejanski ljubezni, njenem izkazovanju, predvsem pa o njenem »predmetu«!
Nekoč
me je navajala neka (zelo, po strokovni plati, uveljavljena) psihiatrinja, ko
je praktikantkam odpirala stezice v njih, kasnejše, in domnevno, znanje,
predvsem pa, v njih, vsaj tozadevno, zmožnost zdravljenja psihično obolelih. In
kaj sem rekel, takega, da se ji je zdelo pomembno, da to vedo tudi omenjene
praktikantke? Nič posebnega, le:
Kadar
imaš rad, imaš rad tisto, kar je, in kakor je!
Imeti
rad/a nekoga NI imeti rad/a njen (njegov) na/smeh, barvo oči, postavo… skratka,
imeti rad/a NI odnos do tistega, kar se neposredno (in večinoma kot nepomembno,
marsikdaj napačno, zvečine pa celo kot – neizogibno – minljivo) kaže, pač pa je
to odnos do tistega KAKO(R) se oseba, ki jo imam rad/a, IZKAZUJE, do njene
VSEBINE, do tistega, kar dejansko to, konkretno osebo tvori, jo dela drugačno
od ostalih!
Pojasnim:
nekdo je lahko na pogled grd, zelo grd, celo odbijajoče grd, vendar je dober
(do vseh, ne le do mene!), je pošten (ima enaka merila do vseh, tudi do mene in
sebe, pravzaprav je do sebe celo strožji!), ve, kaj je in kaj ni dopustno, in se
temu primerno tudi ravna (je etičen!)… in ga/jo imam rad prav zaradi tega,
kakršen (kakršna) je! Zaradi tistega pomembnega, torej, zaradi same vsebine,
ki, običajno, predstavlja konstanto (pri razumskih bitjih zgolj!) in NE bo
izginila, s časom! Pomeni, da bom takšno osebo lahko imel rad, zares rad, ves
čas svojega živetja (razen v primeru, kakopak, če se pri tej osebi, ali pa pri
meni, zgodijo neke drastične spremembe, ki neposredno pogojujejo drastično
spremembo značaja, s tem tudi pojmovanja, vrednotenja, izkazovanja!). In jo bom
imel rad ne glede na to, ali mi neposredno povzroča (vzbuja, zagotavlja) ugodje
ali pa ne (posredno mi ga vsekakor povzroča, s tem, da je natanko takšna,
kakršna je!)! In jo bom imel rad tudi v primeru, da mi »v obraz« pove nekaj,
kar mi, načeloma, ni ljubo slišati, o meni, a je utemeljeno z mojim dejanskim
izkazovanjem (torej sem upravičen to slišati na svoj račun)!
Imeti
rad je to, da UPOŠTEVAM tisto/ega, katero/ega imam rad, da ji/mu odstopam del
svojega prostora (da lahko, na taistem prostoru, tudi ta oseba živi), da ji/mu
odstopam del lastnega živetja (ne more biti vse in vselej po moje, če govorim o
sobivanju, in o tem, da imam rad!), da si, v bistvu, ne predstavljam vrednosti
lastnega živetja brez teh, katere imam rad! Da mi, z drugimi besedami, brez
taistih lastno živetje ne bi ničesar pomenilo. Z drugimi besedami: kadar imam
rad, zares rad, takrat – NI SEBIČNOSTI, takrat moje ugodje NI (niti edino, niti
merodajno) merilo mojega sobivanja, moje (dejanske) ljubezni, pač pa celo
NASPROTNO – takrat mi je ugodje (zadovoljstvo) teh, katere imam rad, temelj
mojega zadovoljstva!
Koliko
je, na tem planetu, takšnih odnosov, potemtakem (zares/ne) ljubezni?
Brezpogojne (v odnosu do tistega, neposredno, katerega/o imam rad)?!
Pomeni,
če povzamem, da večina na tem planetu funkcionira na temelju SEBIČNOSTI,
pričakovanja (ali pa doseganja) LASTNEGA UGODJA, delitve »ljubezni« po principu
»če mi daješ (ugodje) in dokler mi ga daješ, te imam rad«! In ta »ljubezen« naj
bi povezovala (reševala) svet?! BUTASTO!
Čemu Nemci in pravoslavci nosijo
prstan na DESNI roki?
Da,
morda tega ne veš, a omenjeni dejansko nosijo (poročni) prstan na desnici, vsaj
običajno, praviloma. Morda se tako izkazujejo tudi neki drugi, a zanje, pač, ne
vem. Čemu, torej? Preprosto…
Samo
čustvo(vanje) je KREPKO PREMALO za to, da zmorem uspešno sobivati! Lahko mi je
lepo, torej tudi ugodno, potemtakem tudi zadovoljno, veselo, takrat, kadar so
okoliščine takšne, da mi našteta čutenja omogočajo, vendar – življenje NI igra,
življenje NE postilja mehke postelje, za vse, do česar dospevaš (ali naj bi
dospel) moraš dospevati sam, lastnoročno! In na vsakem koraku se temu
dospevanju podstavljajo določene ovire, in vsaka od teh ovir predstavlja
določen problem. Marsikaterega teh problemov zmorem rešiti, marsikaterega pa,
žal ali na srečo, ne. In kadar sobivata dva (trije, štirje…) takrat je teh ovir
še več, postajajo težje, predvsem pa – potrebno je ugotoviti prednostno njih
reševanje, in se lahko zgodi, da MOJE ovire pridejo v razreševanje kasneje kot
tvoje! In se, na temelju tega, pripeti, da – je ta, ki mora čakati (na
reševanje težav), ki morda celo nikoli ne dočaka razrešitve, nezadovoljen (ker
je razrešen problem nekoga drugega, četudi MOJE sobivanje soustvarjajočega).
Tako so
ti, ki nosijo prstan na desnici (in so zgolj predani »kulturni dediščini«, neki
tradiciji, katere, žal, večinoma sploh poznajo ne, zares, vsebinsko, kateri,
žal, niti nekega smisla, vrednosti ne znajo poiskati, ji taisto vrednost oz.
potrebo priznati!!!) izkazovalci mnenja, da je skupnost (sobivanje) moč živeti
(udejanjati) na osnovi RAZUMA (razumevanja)… levica = roka srca (čustev),
desnica = roka glave (razuma)…
Saj si
že slišal/a, kajne, o tem, da »čustva meglijo razum« (absurd, govorim o
vsebini, katere na tem planetu malodane NI!), da, potemtakem, porajajo neprave
odločitve, dejanja, rezultate?! In si slišal/a, da »gre ljubezen skozi želodec…
posteljo…« (potemtakem skozi ugodje, temelji na ugodju, na MOJEM doseganju
tistega, kar MI ugodje poraja)? In poznaš, vsaj od daleč, statistične podatke,
ki o razvezah, družinskem nasilju, alkoholizmu… govorijo? In ki o ničemer lepem
ne pričajo, in še najmanj – o ljubezni!
Človek
JE razumsko bitje (človejak, pač, NE). Biti razumen NE pomeni biti računalniško
tog, celo (po vprašanju čustvovanja) hladen, nedostopen. Takšna butasta
prepričanja ( = izkaz »dojemanja« občosti) lahko nastanejo le tam, kjer se jim
o tem, kaj to razum je, niti sanja ne! Nasprotno, VSAK RAZUM posluje tudi na
temelju čustvovanja (ker je nekoga bolelo, ko je gledal razmere v podobi
aparthajda, razmere, ki so bile za absolutno večino POVSEM NORMALNE;
SAMOUMEVNE, ker taiste razmere niso bile v skladu z njegovim pojmovanjem
etičnega… zato se je odločil kreniti v delanje sprememb! In tu, na zelo
preprost način, vidimo, kako čustva in razum sodelujejo: prvo me boli = čutim,
čustvujem… nato ugotovim razlog te bolečine = že razmišljam, ugotavljam… nato
sklenem, da je razlog nedopusten, da se mu moram zoperstavljati = odločitev,
sprejeta v okvirih razumevanja, razuma, in, resda, temelječa na čustvovanju)!
Bentiš,
občestva so polna usta (da tako, uvidevno, zapišem) »ljubezni«, nenehno po
spletu krožijo srčki, poljubčki, objemčki, vsi se imajo radi, »prijatelji« so s
tistimi, katerih niti na videz ne poznajo, kaj šele vsebinsko (pač,
prijateljujejo po sistemu »gliha vkup štriha«, pa imam »rad« tistega, ki mi
pritrjuje, mi ploska, me hvali… četudi mi jutri, iz določenega razloga, zmore »nož
zariti v hrbet«), pa – v vseh tisočletjih »razsvetljevanja« občestva, v vseh
tisočletjih govoričenja, bedastega, o »ljubezni, ki povezuje«, svet ene same
vsebinske spremembe, glede sobivanja, NI doživel! Čemu? Preprosto: ker je
govoriti o tistem, česar ne poznaš in ne premoreš, krepko premalo!!!
Pa, za
zaključek, še sledeč, hipotetičen primer:
Predstavljaj
si, da imaš ogrado, in v njej živi tako srnjad, jelenjad, zajci… kakor tudi
volkovi, medvedi, risi.. in vse te živali živijo v tej ogradi že od svojega
rojstva, v njej so porojene.
Vse te
živali ogrado (eno samo in vsem skupno, isto) pojmujejo kot svoj dom. Na to so
se navadile, pomeni, da jim teritorij ( ali pa butasta državna meja) NI neka »sveta
zadeva«, in še zlasti ni (in ne more biti) razlog za to, da bi, braneč taisti
teritorij, lastna (in tuja) življenja izpostavljale, ogrožale.
In si
predstavljaj, da so vse te živali redno site, da imajo redno na voljo
partnerje, s katerimi se bodo parile, skratka, da imajo zagotovljene VSE
POTREBE, katere jim nagoni opredeljujejo.
Bodo te
živali sobivale, brez nekih večjih zapletov, celo v »ljubezni«?
Seveda,
da bodo. Čemu, za vraga, bi same sebe izpostavljale (vsak lov predstavlja
nevarnost tako za potencialen plen, kakor tudi za lovca), same sebe ogrožale,
ko pa jim ni treba? Ko so lačne pojedo (kar jim je ZAGOTOVLJENO pojesti), ko so
žejne, se napijejo, ko so utrujene, počijejo… in prav nič se medsebojno ne bodo
ne motile, ne ogrožale. Sedaj pa tako…
Vzemi
tem, taistim živalim (v taisti ogradi) ugodje, vzemi jim zagotovljeno hranjenje,
omeji jim količino vode (da je ne bo za vse dovolj)… pa boš videl, koliko časa
njih »ljubezen« vzdrži, oziroma boš videl, kolikšno vrednost taista njih »ljubezen«
sploh ima!
Žal, a
pri polnih koritih so vsi pujsi srečni. Umazani, resda, a srečni. Pri praznih
pa se grizejo! In enako velja za »človeštvo«, za nagonska bitja, ki se (zlasti
v skrajnih razmerah in zlahka) povsem živalsko izkazujejo!
Ljubezen,
povezuje svet?! Pravljica, za majhne otroke in za bebce! UGODJE (NEstrah) je
edino, kar ga zmore, zares, povezati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar