Je božanje živali zares univerzalna metoda odpravljanja vseh strahov?!

Nedavno sem zasledil (video) zapis, v katerem mlado žensko bitje, bojda formalno in strokovno usposobljeno za (psiho)terapevtsko delovanje, razlaga o tem, da »je moč z božanjem živali, predvsem psov, odpraviti vse strahove«.

Če tej, njeni izjavi pridodam malček neresnosti, potem zapišem takole: redke so živali, pri katerih se lahko, z njih božanjem, dejansko znebiš vseh strahov, še več, vseh težav, ki se porajajo v življenju. In se te navlake znebiš trajno. Med temi živalmi je tudi – črna mamba…

Ko bi bila trditev, o kateri zapisujem, pravilna, potem… potem sploh tega zapisa ne bi bilo! Ker pa je povsem napačna, in je napačna v dveh temeljnih zadevah, ji posvetim nekaj časa. In besed.

Kot prvo – ni NORMALNEGA terapevta, ki bi skušal oboleli osebi odpraviti VSE strahove! Čemu ga ni? Preprosto, zaradi tega, ker…

Poznamo t. im. »zdravi strah«, in poznamo tudi »nezdravi strah«.

Prvi (»zdravi strah«) je tista podoba čustvovanja (da, tudi tisti bati se je čustvovanje), katero nam je dala narava zaradi tega, da nam PORAJA PREVIDNOST. »Zdravi strah« je tista negotovost (in iz nje, posledično, izhajajoča previdnost), ki nas svari bodisi pred (popolnoma) neznanim, bodisi nas svari pred neko vsebino, ki se lahko, v odnosu napram nam, in v določenih okoliščinah, izkazuje kot nam NEPOSREDNO in OBJEKTIVNO nevarna.

Drugi (»nezdravi strah«) je tista podoba čustvovanja, ki se izkazuje v svojih maničnih podobah, v katerih NE poraja previdnosti, pač pa rodi ODPOR, in nas, s tem, v bistvu (dobesedno) HROMI, nam preprečuje, da bi se v odnosu do neke vsebine (katerekoli oziroma do tiste, pri kateri ta nezdravi strah izkazujemo) NORMALNO obnašali.

Bom zapisal primer razlike med obema vrstama strahov, povsem banalen primer (kar pa ne pomeni, da tudi takšnega primera ni moč srečevati v vsakdanjem življenju).

Primer »zdravega strahu«.

Predstavljaj si, da moraš prečkati zelo prometno cesto, cesto, po kateri se v času, ko naj bi jo prečkal, odvija gost, tekoč in relativno hiter promet. Recimo, da gre za štiripasovnico, da bo zadeva še malo bolj zapletena.

Res je, na voljo imaš prehod za pešce, ni pa semaforjev, ki bi ustavili vozečo pločevinasto reko, pravzaprav vse štiri njene tokove (po dva v vsako smer). In je res, da se vsem vozečim nekam mudi. In je res, da je med njimi večina takšnih, kakršnim ne bi prav dosti zaupal, glede njih zmožnosti ugotavljanja in presoje. In v vseh teh okoliščinah ti, preprosto, moraš na drugo stran, torej prek ceste.

Kakopak, odpraviš se, vendar to počneš skrajno PREVIDNO. Najprej se prepričaš, če je varno stopiti po prehodu, v (njegovi) širini prvega voznega pasu. Sproti ugotavljaš, da na sosednjem voznem pasu še kar lepo drvijo naprej. Nato se previdno premikaš do linije, ki deli prvi in drug vozni pas ter čakaš, da se te bodo usmilili in bo nekdo toliko ustavil avto, da boš lahko šel naprej… in tako vse do takrat, dokler varno ne prispeš na »drug breg«.

Da pri tem ni strahu, si prepričan? Napačno, je, pa še kako je, četudi se ga sam ne zavedaš. Je tako tista negotovost, ki jo čutiš, ko se znajdeš malodane med drvečimi avtomobili, kakor je tudi strah, četudi se prikriva izven dosega tvoje zavesti, kajti LE STRAH TI PORAJA PREVIDNOST! Pomeni…

Pomeni, da te, v konkretnem primeru, ta, »zdravi strah« VARUJE pred neljubimi posledicami, do katerih bi, zagotovo, prišlo, ko bi se prek ceste podal povsem nepremišljeno.

Primer »nezdravega strahu«.

Znašel si se pred, v izhodišču, enako težavo, priti moraš na drugo stran ceste. Le okoliščine so povsem drugačne. Res je, cesta je še vedno štiripasovna, a je ustrezno semaforizirana, in semaforji sočasno TEBI DOVOLJUJEJO (omogočajo) prečkanje ceste, avtomobilskemu prometu pa gorijo rdeče luči, zaradi katerih le-ta – stoji, se ne premika, te, s samim seboj, OBJEKTIVNO NE OGROŽA. Vendar…

Ker imaš nezdrav, BOLESTEN strah pred cesto (v konkretnem primeru pred tem, da bi jo prečkal), NISI ZMOŽEN (kljub semaforjem, kljub ustavljenim avtomobilom, kljub okoliščinam torej, ki ti omogočajo VARNO prečkanje) prečkati ceste, pač pa dobesedno ohromljen (od strahu) stojiš na pločniku, in se – bodisi odpraviš nazaj (torej NE prečkaš ceste), bodisi imaš »srečo« (teh občutkov sicer sam ne doživiš kot srečnih, saj v takšnem primeru ves čas prečkanja doživljaš GROZO!), da te nekdo dobesedno zagrabi, dovolj močno, da se mu ne moreš upreti, in te popelje na drugo stran. Opozorilo: tega, slednjega, v praksi NE KAŽE POSKUŠATI, bi se, po vsej verjetnosti, zelo slabo končalo!!!!!!!!!!!!!!

Potemtakem, ko pomislim na obe vrsti strahov, in ko ugotovim, da mi je prva vrsta v pomoč, medtem ko me druga onesposablja, potem zlahka ugotovim, da JE IDIOT tisti, ki bi nekomu skušal odpraviti VSE strahove oziroma konkretno tiste strahove, ki temeljijo na objektivnih, neposredno (kot možnost) ogrožajočih nevarnostih! Kajti…

Si že kdaj razmišljal o tem, kako se izkazuje tisti, ki se »ničesar ne boji«? Si uspel ugotoviti, da se kaže zaletavo, nepremišljeno, NEUMNO, da dobesedno išče to, da bi se mu nekaj (slabega) pripetilo?!

To je torej prva temeljna zadeva, omenjena uvodoma, ki je v izjavi obravnavane »terapevtke« NAPAČNA! Zdaj pa k drugi.

Še enkrat: KAJ JE STRAH?

Strah je podoba čustvovanja, ki se pojavi v odnosu do neke konkretne vsebine, zadeve, stvari. Pa naj gre za »zdravi« ali »nezdravi strah«, v vsakem primeru STRAHOVI NISO brezpogojno MEDSEBOJNO POVEZANI, kajti – za vsak strah obstajajo neke objektivne okoliščine, ki ga porajajo, in te okoliščine so pri različnih vsebinah (zadevah) različne, pa – če se bojim kač (ni pomembno, v tem trenutku, ali se jih bojim v podobi previdnosti ali manije), to ne pomeni, da bi se bal tudi vožnje z dvigalom (bodisi zaradi majhnega, zaprtega – ali odprtega, občutek NEvarnosti-na-višini vzbujajočega – prostora) ali plezanja v višino! NE, bojim se kač, in to je to.

Medklic: kakopak, običajno je tako, da psihično oboleli izkazujejo več strahov (bolje: manično se bojijo različnih stvari), vendar se ti strahovi NE PORAJAJO brezpogojno in v medsebojni  soodvisnosti, in se tudi ne morejo izkazovati kot takšni (medsebojno pogojujoči se), ker TEMELJIJO NA RAZLIČNIH VSEBINAH. Če zapišem preprosteje: odprava strahu pred bakterijami (dokaj pogost pojav, mimogrede) še NE pomeni tega, da si sočasno odpravil tudi strah pred zaprtim prostorom, ali pred pajki, psi… DALEČ od tega, slednji strah je potrebno LOČENO (terapevtsko)  OBRAVNAVATI!

Potemtakem, če mi je nekdo odpravil (manični) strah pred psi, mi je lahko (kljub omenjeni odpravi) ostala še cela vrsta drugih »nezdravih« strahov, katerih mi NIHČE NE BO MOGEL ODPRAVITI s tem, da bom – božal psa!

Še en medklic: zelo slabo uslugo mi naredi »terapevt«, v kolikor mi manični strah pred psi odpravi tako, da me naredi NEPREMIŠLJENEGA, da me prepriča (nauči) v to, da se psov sploh NE smem bati, kajti – obstajajo tudi popadljivi, objektivno nevarni psi, pa je priporočljivo, da mi terapevt odstrani zgolj tisti del strahu, katerega kot nezdravega označujemo (čemu bi se bal nekega scrkljanega psa, dobrodušnega, povsem nenevarnega, ki mi celo izkazuje željo po tem, da bi ga božal, da bi z menoj izmenjeval naklonjenost?!), obenem pa me nauči tistega najprej-ugotovi-če-smeš-psu-zaupati-nato-zavzemi-konkreten-odnos-do-njega… in NE božaj nekega vraga, ki ti zmore hude težave povzročiti!

Takole, toliko o temeljnih napakah. Ob katerih pa je izkazana tudi neka pomanjkljivost, in to velika pomanjkljivost…

Terapevtka namreč govori o tem, da samo božanje zajca, mačke, ovce… privede do tega, da se lahko obolela oseba sooči tudi z božanjem psa (če obravnavamo primer, v katerem naj bi terapevt zdravil NEzdrav strah pred psom). Vendar to, preprosto, NI RES! Do tega, da zmore božati (tudi) psa, katerega se, načeloma, BOJI, ga privede – ZAUPANJE, katero začuti do terapevta (s pomočjo božanja nekih drugih živali, z določenimi konkretnimi aktivnostmi, katere terapevt vpričo obolelega izvaja – denimo on sam, ali nekdo drug, neka tretja oseba, boža psa… katerega naj bi po/božala tudi obolela oseba, in predvsem – na temelju obnašanja, s katerim se sam pes izkazuje, v podobi neagresivnosti, priljudnosti…). Pomeni, če še bolj preprosto povem: samo božanje NE MORE NADOMESTITI BESEDE (po/govora, kot temeljne in EDINE PODOBE ZDRAVLJENJA), s katero terapevt oboleli osebi razlaga, ji dopoveduje, predstavlja konkretna dejstva, nanašajoča se na predmet zdravljenja!

Tako, toliko o strahovih. In njih zdravljenju, ki bi bilo sila preprosto, v kolikor bi bilo moč izjavo, katero sem se odločil danes obdelati, obravnavati kot resničnemu, dejanskemu stanju ustrezno, pravilno! Je pa res nekaj drugega – sleherno božanje (pa naj gre za psa, katerokoli drugo žival, neke/ih oseb/e) sprošča (tako, kot to počne tudi poslušanje glasbe ali slikanje ali sajenje rožic…) čustvovanja, poraja občutke ugodja (katere psihično obolela oseba še kako potrebuje!) in (lahko, v določenih primerih) prispeva k socializaciji. Vendar samo to, in nič drugega, in še najmanj – da bi odpravljalo kakršnakoli psihična obolenja!